Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Ljubljana : Hiša poezije, 2019

Moniko Vrečar doslej poznamo po pesniškem prvencu Začela bova, ko boš pripravljena iz leta 2011 in po leto mlajši zbirki kratke proze Kdo je najel sonce, kot eno od nekdanjih urednic revije I.D.I.O.T ter kot avtorico različnih teoretičnih člankov, predvsem s področja novih medijev. Slednje ni tako nepomembno, saj je za njeno ustvarjanje značilen slog, soroden nekaterim drugim avtorjem omenjene revije, pri čemer uporablja oblikovne in slogovne eksperimente ter jezik, ki je večinoma posredovan kot tok zavesti prvoosebne subjektinje oziroma pripovedovalke.

To je vidno tudi v zbirki Šovinistka. Razdeljena je na dva razdelka, ki se po naslovu zaključita z objemom avtorice ter vsebujeta več strani dolge pesemske fragmente, med seboj ločene s prazno stranjo. Besedila pri tem niso urejena v tradicionalno formo, temveč se gradijo kot posamezni deli večinoma notranjega monologa, z vizualno podobo, ki prek dekonstrukcije ter lomljenja verzov bralcu omogoča večpomenskost celote. To je mogoče opaziti že v prvi pesmi, ki v nagovoru drugi osebi uporablja raznoliko tipografijo in množico nanašalnih točk, prek katerih teče pretrgan tok misli, večji del zazrt v kritiko družbe in ožje, kulturne situacije »ko je folk bral na odru / in se pretvarjal, / da mu je to lajf / da drugega zanj ne obstaja / samo da je potem ta rahel zanos / izkoristil za to / da postane / biznis-man / -woman / -volk«.

Na površje, kjer avtorica obračunava s preteklostjo ter niza sedanjost, pri tem priplavajo različne medbesedilne navezave, vse od popkulture (»a hočeš / tanove raybanke / knjigo od šalamuna / hodt na predstave / popa delej pizda«,«) pri čemer vidimo naslonitev na pesem Britney Spears Work b**ch, do kulturnih referenc slovenske literarne scene, predvsem na njeno podtalje, preoblikujoče se v večinski tok. Tako v pesmih na eni strani zremo v družbenokritični moment zunanjega sveta, skozi nadaljnje branje pa korak za korakom ponikamo v notranjost oziroma avtoreferenčnost. V besedila namreč vstopa subjektinjina intima partnerskih in družinskih odnosov, nakazujejo se nasilje in anomalije, pri čemer se temačnemu slikanju problematike pridružuje feministični diskurz ob dobro uspelem rahljanju s (samo)ironijo. Slednje je vidno tudi na oblikovni ravni, saj se pesmi vse bolj gradijo iz prizorov nekega življenja. So na meji proznega hibrida in se izpostavljajo celo kot dnevniški oziroma internetni zapisi, pri čemer vsebujejo pogovorni in tuj jezik, psovke, tudi razpoloženjske smejkce. V strukturi dela je pri tem razvidno prehajanje subjekta med različnimi težkimi situacijami preteklosti, ki so gradniki sedanje identitete subjektinje (»imam sebe, / ki se prej nisem imela,«), prehojena pot z obkljukanji (»kljukica in kljukica«) pa nakazuje postopni cilj pomiritve v drugem delu knjige. Ne glede na razdrobljenost besedila vse do konca prinašajo ključne ponovitve, delujejo kot zaklinjanje spominov in bolečine. V zadnji, eni redkih naslovljenih pesmi Monika lulika, nekdanje frustracije zrastejo v odrešitev sedanjosti, v ponovno izgrajenem nagovoru drugemu pa zaokrožijo zbirko, ki jo odlikuje predvsem element preživetja in odpuščanja. »Tukaj sva, odrasla sva (…) / Pejt z mano / pogledat in varovat Moniko / ko je bla še majhna punčka. / Ker bi ji še kako prav prišlo <3«

Zbirka Monike Vrečar Šovinistka naj bi že z ironičnim naslovom izkazovala večvrednost in se ne ozirala po večinskem loku današnje literature, a branje pokaže opazno nihanje kvalitete, saj pesmi v želji po drugačnosti pogosto zapadajo v formo dnevniških zapisov nezadovoljstva, nad kritiziranim pa s takšno pozicijo ostajajo v samozadostnosti. Ali kot to zapiše avtorica sama, gre morda tudi v tem primeru za sarkastičen upor, ki bi veliko bolje deloval z več redukcije ter formalno boljšo zasnovo, da balast ne bi preglasil dobro uspelih delov sicer dinamično zasnovane zbirke.

»Samooklicani revolucionarji erotične (in eksotične) levice / se hajpamo na estetizacijo »alternative«, ki je že zdavnaj postala / levičarski mainstream. Vrečar, prostovoljno posiljena princeska, / izrablja nase projicirano podobo agresivne šovinistke z velikimi jajci / za poceni kick v zdolgočasena rebra splošnega konsenza (…)«