Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Hiša poezije, 2019
Moniko Vrečar doslej poznamo po pesniškem prvencu Začela bova, ko boš pripravljena iz leta 2011 in po leto mlajši zbirki kratke proze Kdo je najel sonce, kot eno od nekdanjih urednic revije I.D.I.O.T ter kot avtorico različnih teoretičnih člankov, predvsem s področja novih medijev. Slednje ni tako nepomembno, saj je za njeno ustvarjanje značilen slog, soroden nekaterim drugim avtorjem omenjene revije, pri čemer uporablja oblikovne in slogovne eksperimente ter jezik, ki je večinoma posredovan kot tok zavesti prvoosebne subjektinje oziroma pripovedovalke.
To je vidno tudi v zbirki Šovinistka. Razdeljena je na dva razdelka, ki se po naslovu zaključita z objemom avtorice ter vsebujeta več strani dolge pesemske fragmente, med seboj ločene s prazno stranjo. Besedila pri tem niso urejena v tradicionalno formo, temveč se gradijo kot posamezni deli večinoma notranjega monologa, z vizualno podobo, ki prek dekonstrukcije ter lomljenja verzov bralcu omogoča večpomenskost celote. To je mogoče opaziti že v prvi pesmi, ki v nagovoru drugi osebi uporablja raznoliko tipografijo in množico nanašalnih točk, prek katerih teče pretrgan tok misli, večji del zazrt v kritiko družbe in ožje, kulturne situacije »ko je folk bral na odru / in se pretvarjal, / da mu je to lajf / da drugega zanj ne obstaja / samo da je potem ta rahel zanos / izkoristil za to / da postane / biznis-man / -woman / -volk«.
Na površje, kjer avtorica obračunava s preteklostjo ter niza sedanjost, pri tem priplavajo različne medbesedilne navezave, vse od popkulture (»a hočeš / tanove raybanke / knjigo od šalamuna / hodt na predstave / popa delej pizda«,«) pri čemer vidimo naslonitev na pesem Britney Spears Work b**ch, do kulturnih referenc slovenske literarne scene, predvsem na njeno podtalje, preoblikujoče se v večinski tok. Tako v pesmih na eni strani zremo v družbenokritični moment zunanjega sveta, skozi nadaljnje branje pa korak za korakom ponikamo v notranjost oziroma avtoreferenčnost. V besedila namreč vstopa subjektinjina intima partnerskih in družinskih odnosov, nakazujejo se nasilje in anomalije, pri čemer se temačnemu slikanju problematike pridružuje feministični diskurz ob dobro uspelem rahljanju s (samo)ironijo. Slednje je vidno tudi na oblikovni ravni, saj se pesmi vse bolj gradijo iz prizorov nekega življenja. So na meji proznega hibrida in se izpostavljajo celo kot dnevniški oziroma internetni zapisi, pri čemer vsebujejo pogovorni in tuj jezik, psovke, tudi razpoloženjske smejkce. V strukturi dela je pri tem razvidno prehajanje subjekta med različnimi težkimi situacijami preteklosti, ki so gradniki sedanje identitete subjektinje (»imam sebe, / ki se prej nisem imela,«), prehojena pot z obkljukanji (»kljukica in kljukica«) pa nakazuje postopni cilj pomiritve v drugem delu knjige. Ne glede na razdrobljenost besedila vse do konca prinašajo ključne ponovitve, delujejo kot zaklinjanje spominov in bolečine. V zadnji, eni redkih naslovljenih pesmi Monika lulika, nekdanje frustracije zrastejo v odrešitev sedanjosti, v ponovno izgrajenem nagovoru drugemu pa zaokrožijo zbirko, ki jo odlikuje predvsem element preživetja in odpuščanja. »Tukaj sva, odrasla sva (…) / Pejt z mano / pogledat in varovat Moniko / ko je bla še majhna punčka. / Ker bi ji še kako prav prišlo <3«
Zbirka Monike Vrečar Šovinistka naj bi že z ironičnim naslovom izkazovala večvrednost in se ne ozirala po večinskem loku današnje literature, a branje pokaže opazno nihanje kvalitete, saj pesmi v želji po drugačnosti pogosto zapadajo v formo dnevniških zapisov nezadovoljstva, nad kritiziranim pa s takšno pozicijo ostajajo v samozadostnosti. Ali kot to zapiše avtorica sama, gre morda tudi v tem primeru za sarkastičen upor, ki bi veliko bolje deloval z več redukcije ter formalno boljšo zasnovo, da balast ne bi preglasil dobro uspelih delov sicer dinamično zasnovane zbirke.
»Samooklicani revolucionarji erotične (in eksotične) levice / se hajpamo na estetizacijo »alternative«, ki je že zdavnaj postala / levičarski mainstream. Vrečar, prostovoljno posiljena princeska, / izrablja nase projicirano podobo agresivne šovinistke z velikimi jajci / za poceni kick v zdolgočasena rebra splošnega konsenza (…)«
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Hiša poezije, 2019
Moniko Vrečar doslej poznamo po pesniškem prvencu Začela bova, ko boš pripravljena iz leta 2011 in po leto mlajši zbirki kratke proze Kdo je najel sonce, kot eno od nekdanjih urednic revije I.D.I.O.T ter kot avtorico različnih teoretičnih člankov, predvsem s področja novih medijev. Slednje ni tako nepomembno, saj je za njeno ustvarjanje značilen slog, soroden nekaterim drugim avtorjem omenjene revije, pri čemer uporablja oblikovne in slogovne eksperimente ter jezik, ki je večinoma posredovan kot tok zavesti prvoosebne subjektinje oziroma pripovedovalke.
To je vidno tudi v zbirki Šovinistka. Razdeljena je na dva razdelka, ki se po naslovu zaključita z objemom avtorice ter vsebujeta več strani dolge pesemske fragmente, med seboj ločene s prazno stranjo. Besedila pri tem niso urejena v tradicionalno formo, temveč se gradijo kot posamezni deli večinoma notranjega monologa, z vizualno podobo, ki prek dekonstrukcije ter lomljenja verzov bralcu omogoča večpomenskost celote. To je mogoče opaziti že v prvi pesmi, ki v nagovoru drugi osebi uporablja raznoliko tipografijo in množico nanašalnih točk, prek katerih teče pretrgan tok misli, večji del zazrt v kritiko družbe in ožje, kulturne situacije »ko je folk bral na odru / in se pretvarjal, / da mu je to lajf / da drugega zanj ne obstaja / samo da je potem ta rahel zanos / izkoristil za to / da postane / biznis-man / -woman / -volk«.
Na površje, kjer avtorica obračunava s preteklostjo ter niza sedanjost, pri tem priplavajo različne medbesedilne navezave, vse od popkulture (»a hočeš / tanove raybanke / knjigo od šalamuna / hodt na predstave / popa delej pizda«,«) pri čemer vidimo naslonitev na pesem Britney Spears Work b**ch, do kulturnih referenc slovenske literarne scene, predvsem na njeno podtalje, preoblikujoče se v večinski tok. Tako v pesmih na eni strani zremo v družbenokritični moment zunanjega sveta, skozi nadaljnje branje pa korak za korakom ponikamo v notranjost oziroma avtoreferenčnost. V besedila namreč vstopa subjektinjina intima partnerskih in družinskih odnosov, nakazujejo se nasilje in anomalije, pri čemer se temačnemu slikanju problematike pridružuje feministični diskurz ob dobro uspelem rahljanju s (samo)ironijo. Slednje je vidno tudi na oblikovni ravni, saj se pesmi vse bolj gradijo iz prizorov nekega življenja. So na meji proznega hibrida in se izpostavljajo celo kot dnevniški oziroma internetni zapisi, pri čemer vsebujejo pogovorni in tuj jezik, psovke, tudi razpoloženjske smejkce. V strukturi dela je pri tem razvidno prehajanje subjekta med različnimi težkimi situacijami preteklosti, ki so gradniki sedanje identitete subjektinje (»imam sebe, / ki se prej nisem imela,«), prehojena pot z obkljukanji (»kljukica in kljukica«) pa nakazuje postopni cilj pomiritve v drugem delu knjige. Ne glede na razdrobljenost besedila vse do konca prinašajo ključne ponovitve, delujejo kot zaklinjanje spominov in bolečine. V zadnji, eni redkih naslovljenih pesmi Monika lulika, nekdanje frustracije zrastejo v odrešitev sedanjosti, v ponovno izgrajenem nagovoru drugemu pa zaokrožijo zbirko, ki jo odlikuje predvsem element preživetja in odpuščanja. »Tukaj sva, odrasla sva (…) / Pejt z mano / pogledat in varovat Moniko / ko je bla še majhna punčka. / Ker bi ji še kako prav prišlo <3«
Zbirka Monike Vrečar Šovinistka naj bi že z ironičnim naslovom izkazovala večvrednost in se ne ozirala po večinskem loku današnje literature, a branje pokaže opazno nihanje kvalitete, saj pesmi v želji po drugačnosti pogosto zapadajo v formo dnevniških zapisov nezadovoljstva, nad kritiziranim pa s takšno pozicijo ostajajo v samozadostnosti. Ali kot to zapiše avtorica sama, gre morda tudi v tem primeru za sarkastičen upor, ki bi veliko bolje deloval z več redukcije ter formalno boljšo zasnovo, da balast ne bi preglasil dobro uspelih delov sicer dinamično zasnovane zbirke.
»Samooklicani revolucionarji erotične (in eksotične) levice / se hajpamo na estetizacijo »alternative«, ki je že zdavnaj postala / levičarski mainstream. Vrečar, prostovoljno posiljena princeska, / izrablja nase projicirano podobo agresivne šovinistke z velikimi jajci / za poceni kick v zdolgočasena rebra splošnega konsenza (…)«
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov