Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film je preprosto prijetno gledati – njegova vizualna podoba je dovršena od kostumografije, scenografije do videospotovskih vložkov in nekaj odličnih pretepov z ekstravagantno koreografijo.
Tik pred podelitvijo letošnjih oskarjev – v igri za katere je jasen favorit Joker – se je na filmskih platnih pojavila njegova (nekdanja) punca, Harley Quinn. Gre za lik iz istega stripovskega sveta, v katerem se gibljejo Batman, že omenjeni Joker, Strupena Ivy in Catwoman, ali ženska mačka. Harley Quinn je v zgodbo vstopila kot psihiatrinja Harleen Quinzel na oddelku ustanove v Gothamu, kjer je bil zaprt Joker. Kmalu se je vanj zaljubila, mu pomagala pobegniti in postala njegova ljubimka in pajdašinja. Njen vzdevek, Harley Quinn, je poigravanje z besedo harlekin, ki pomeni šaljivca iz commedie dell’arte – čigar oblačila Harley Quinn tudi nosi v stripu in s takšno identiteto deluje kot dopolnitev Jokerja.
V filmu Ptice roparice (in fantastična osamosvojitev Harley Quinn) je vse to predzgodba. Harley Quinn (ki jo upodablja avstralska igralka Margot Robbie) in Joker (ki ga v filmu ni) sta enkrat za vselej končala svoje toksično razmerje – pravzaprav jo on vrže na cesto – in Harley se na nevarnih gothamskih ulicah znajde sama. Hitro ugotovi, da se je v času burnega razmerja in sodelovanja z najnevarnejšim gothamskim zločincem marsikomu zamerila – in da jo imajo vsi ti ljudje zdaj na piki. To ji z njenimi izjemnimi sposobnostmi – je odlična gimnastičarka, izurjena v borilnih veščinah, imuna na najrazličnejše strupe in po izobrazbi doktorica psihologije – morda niti ne bi prišlo do živega, če ne bi bil med njimi tudi sadistični gangster Roman Sionis, Črna maska.
Harley Quinn v težave zabrede – in se iz njih vsakokrat tudi reši – zaradi svoje edinstvene zmesi infantilnosti, psihopatskosti in prikupnosti. Iz zlobnice iz začetka stripovskih upodobitev njenega lika je prerasla v antijunakinjo. Te so na filmskem platnu še vedno redke ptice, kar je vsekakor hvalevredno. Pri njenem nastopaštvu je – kot namiguje že njen vzdevek – ključna duhovitost, ki je tudi ena izmed glavnih odlik filma Ptice roparice. Film je preprosto prijetno gledati – njegova vizualna podoba je dovršena od kostumografije, scenografije do videospotovskih vložkov in nekaj odličnih pretepov z ekstravagantno koreografijo, ki se zanaša na gimnastične spretnosti Harley Quinn.
Ta ugotovi, da se proti Črni maski in njegovi tolpi ne more boriti sama, zato ji ne preostane drugega, kot da si še sama najde pajdašinje: to so mafijska hči Helena Bertinelli, zdaj Lovka, ki obvlada samostrel, pevka Črni kanarček, ki lahko s hipersoničnim glasom povzroči pravo razdejanje, policistka Renee Montoya in tatica Cassandra Cain. Nadenejo si ime Ptice roparice, a na žalost je to tudi trenutek, ko film zaide v težave. Likov izjemnih junakinj je v njem preprosto preveč in jih poznamo premalo, da bi nam bilo za katerokoli razen Harley Quinn zares mar, hkrati pa se zdi, da na tej točki filmu politično sporočilo postane pomembnejše od zabave. Kar ni nič nepričakovanega: Margot Robbie je poleg tega, da je odigrala glavno vlogo v filmu, Ptice roparice tega producirala ter vztrajala, da se tako pod scenarij kot režijo podpišeta ženski.
Vse lepo in prav – v poplavi filmov, ki jih posnamejo, napišejo in producirajo moški, je takšen film prava redkost. A kot dokaže film Ptice roparice, dobri nameni niso dovolj. Podpreti jih je treba tudi z dejanji – v tem primeru, z dobro oziroma boljšo zgodbo.
Film je preprosto prijetno gledati – njegova vizualna podoba je dovršena od kostumografije, scenografije do videospotovskih vložkov in nekaj odličnih pretepov z ekstravagantno koreografijo.
Tik pred podelitvijo letošnjih oskarjev – v igri za katere je jasen favorit Joker – se je na filmskih platnih pojavila njegova (nekdanja) punca, Harley Quinn. Gre za lik iz istega stripovskega sveta, v katerem se gibljejo Batman, že omenjeni Joker, Strupena Ivy in Catwoman, ali ženska mačka. Harley Quinn je v zgodbo vstopila kot psihiatrinja Harleen Quinzel na oddelku ustanove v Gothamu, kjer je bil zaprt Joker. Kmalu se je vanj zaljubila, mu pomagala pobegniti in postala njegova ljubimka in pajdašinja. Njen vzdevek, Harley Quinn, je poigravanje z besedo harlekin, ki pomeni šaljivca iz commedie dell’arte – čigar oblačila Harley Quinn tudi nosi v stripu in s takšno identiteto deluje kot dopolnitev Jokerja.
V filmu Ptice roparice (in fantastična osamosvojitev Harley Quinn) je vse to predzgodba. Harley Quinn (ki jo upodablja avstralska igralka Margot Robbie) in Joker (ki ga v filmu ni) sta enkrat za vselej končala svoje toksično razmerje – pravzaprav jo on vrže na cesto – in Harley se na nevarnih gothamskih ulicah znajde sama. Hitro ugotovi, da se je v času burnega razmerja in sodelovanja z najnevarnejšim gothamskim zločincem marsikomu zamerila – in da jo imajo vsi ti ljudje zdaj na piki. To ji z njenimi izjemnimi sposobnostmi – je odlična gimnastičarka, izurjena v borilnih veščinah, imuna na najrazličnejše strupe in po izobrazbi doktorica psihologije – morda niti ne bi prišlo do živega, če ne bi bil med njimi tudi sadistični gangster Roman Sionis, Črna maska.
Harley Quinn v težave zabrede – in se iz njih vsakokrat tudi reši – zaradi svoje edinstvene zmesi infantilnosti, psihopatskosti in prikupnosti. Iz zlobnice iz začetka stripovskih upodobitev njenega lika je prerasla v antijunakinjo. Te so na filmskem platnu še vedno redke ptice, kar je vsekakor hvalevredno. Pri njenem nastopaštvu je – kot namiguje že njen vzdevek – ključna duhovitost, ki je tudi ena izmed glavnih odlik filma Ptice roparice. Film je preprosto prijetno gledati – njegova vizualna podoba je dovršena od kostumografije, scenografije do videospotovskih vložkov in nekaj odličnih pretepov z ekstravagantno koreografijo, ki se zanaša na gimnastične spretnosti Harley Quinn.
Ta ugotovi, da se proti Črni maski in njegovi tolpi ne more boriti sama, zato ji ne preostane drugega, kot da si še sama najde pajdašinje: to so mafijska hči Helena Bertinelli, zdaj Lovka, ki obvlada samostrel, pevka Črni kanarček, ki lahko s hipersoničnim glasom povzroči pravo razdejanje, policistka Renee Montoya in tatica Cassandra Cain. Nadenejo si ime Ptice roparice, a na žalost je to tudi trenutek, ko film zaide v težave. Likov izjemnih junakinj je v njem preprosto preveč in jih poznamo premalo, da bi nam bilo za katerokoli razen Harley Quinn zares mar, hkrati pa se zdi, da na tej točki filmu politično sporočilo postane pomembnejše od zabave. Kar ni nič nepričakovanega: Margot Robbie je poleg tega, da je odigrala glavno vlogo v filmu, Ptice roparice tega producirala ter vztrajala, da se tako pod scenarij kot režijo podpišeta ženski.
Vse lepo in prav – v poplavi filmov, ki jih posnamejo, napišejo in producirajo moški, je takšen film prava redkost. A kot dokaže film Ptice roparice, dobri nameni niso dovolj. Podpreti jih je treba tudi z dejanji – v tem primeru, z dobro oziroma boljšo zgodbo.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Neveljaven email naslov