Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Renato Horvat.
Maribor : Litera, 2019
Zdi se, da je bistvo enajstih kratkih zgodb, združenih med platnice kratkoproznega prvenca pesnice in prevajalke Kristine Kočan Divjad, ta, da videz vara. V svetu avtoričinih likov nič ni tako, kot se zdi. Starejši gospe, ki si delita skupni dom, kljub prepričanju okolice nista sestri. Zveza med starejšim moškim in mlajšo žensko je v resnici veliko srečnejša, kot bi sklepali njuni sosedje. Nasprotno kaže, da nekdanja partnerja še nista prebolela strastne zveze, da potentni igralec pod krinko samoljubja trpi za depresijo, da družinski prijatelj ni tako »dober človek«, kot si predstavlja mati male balerine, da zveza med gospo Ribič in njeno pokojno prijateljico morda vseeno ni bila »zgolj prijateljska«. Pa tudi, da se bo Mojca kljub vsemu poročila z nezvestim Borutom in da bo klub opravljivih upokojencev radoživo Danico vendarle še povabil na skupne morske počitnice. Zbrane zgodbe stavijo na preobrat, vanj sta usmerjena tako motivacija likov kot mehanika pripovedi. Vse, od sloga do karakterizacije, je v celoti podrejeno funkcionalnosti, elementu presenečenja, ki pa v praksi ni zares presenetljiv in se kot pripovedna strategija hitro izčrpa. Že v prvi zgodbi Sestri pripovedni glas hitro izda kak podatek preveč in s tem razkrinka potencialno dvoumnost naslova. Nasploh so pripovedni glasovi v Divjadi zelo klepetavi; razkrivajo tudi takšne podrobnosti iz ozadja, ki za zgodbo samo niso relevantne. Tako na primer ni videti, da bi Lojze, protagonist karakterno najmanj posrečene zgodbe Od petka do petka ali le en dan v tednu, trpel za kakšno hudo obliko depresije, deskriptivno navrženi podatek pa na njegovo delovanje ali celo na nadaljnji potek zgodbe nima nobenega vpliva. V takšni postavitvi ni prostora za zamolk ali dvoumnost, temveč se večina zgodb nevarno nagiba k razlagalnosti, ki se ob tem spopada tudi s problemom selekcije materiala. Nepotrebne malenkosti motijo in drobijo pripovedni tok, tako kot dolg uvod v Ojstrico, ki se zdi kot del nekega drugega ekosistema. Poklicne in družinske sanje Rada in Majde ter njuna ljubezen do visokogorske flore imajo le malo skupnega z razpletom v obliki kratkega, a pogrešljivega povzetka v poševnem tisku. Podobno bi lahko rekla za nadvse teatralično zaključno gesto v zgodbi Kje je Danica; daleč od tega, da bi bilo opravljanje kakšna vrlina, a tudi če bi klub penzionistov v tej disciplini zares nabrusil zobe tam, kjer v zgodbi le malo vrti jezik, bi tihi poziv k »čistosti in nedolžnosti« zvenel kot moraliziranje. V takšni zastavitvi je končno sporočilo pomembnejše od načina prikazovanja, zaradi česar trpi predvsem karakterizacija likov, ki nimajo prostora, da bi se oblikovali v polnokrvne osebnosti. Ostanejo na ravni stereotipa in se neredko ujamejo v tradicionalistične reprezentacije spolnih ali družbenih vlog : na primer pohoten samovšečni igralec, falirana študentka, ki sanja o boljšem življenju – zdaj natakarica z obilnim dekoltejem, zapeljivi in morda preračunljivi bivši ter ranljiva, raznežena bivša, horda opravljivih stark, ambiciozna, z zdravo hrano obsedena in od hčerke rahlo odtujena mamica, in tako naprej. Nobena od naštetih vlog ni postavljena pod vprašaj, ironizirana ali vsaj poglobljena, so samo funkcije v mehaniki zgodbene logike.
Kljub naštetemu pa ima zbirka Divjad nekaj močnih trenutkov, ki izstopajo po senzibilnosti in posebnem občutju na meji tesnobnega, sanjskega in fantastičnega. Rabutanje, nekaj več kot stran dolg utrinek, s podobo cvetličnega bohotenja in sadnega izobilja ujame zadnji trenutek iskrenega otroškega elana, tik preden nastopi neka globlja, simbolno nakazana sprememba. Podobno dvoumnost je mogoče najti tudi v zgodbi Brezčasje, ki idejno bežno spominja na kratko zgodbo Stephena Kinga Truplo in v celoti temelji na soočenju mladosti in smrti. Tudi zgodbo Pri Čričku odlikuje negibno, zadušljivo ozračje na pol praznega penziona ob jezeru, kamor oče pripelje družino v želji, da bi pospešil ženino okrevanje, a se njeno stanje, nemara tudi zaradi njegovega pokroviteljstva in brezbrižnosti obeh otrok, le še poslabša. Prav nezavedanje ali celo zanikanje pravega vzroka protagonistkine depresije pri družinskih članih in lapidarna izjava o samomoru skrivnostne »prijateljice« vnaša v zgodbo dvoumnost in večplastnost. Ovoj skrivnosti in zagonetnosti medčloveških odnosov pa je še prav uspešno izraženo v naslovni Divjadi, kjer na stičišču resničnosti in fantastike rase usodna podoba jelena in se razrašča v večplasten, zagoneten simbol. Ta bi lahko ponazarjal preobrat v sicer strastnem, a tudi brezizhodnem odnosu, eksistencialno krizo ali neverjetno usodnost naključja. Zelo slikovito je izrisan tudi kontrast med notranjim svetom ljubimcev, odetim v toploto in varnost, in snegom in poledico, ki obvladujeta zunanji svet družbenih konvencij.
Prav te zgodbe dokazujejo, da ima kratkoprozna zbirka Kristine Kočan Divjad pripovedni potencial. Le da pot do njega trenutno prekriva preveč balasta.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Renato Horvat.
Maribor : Litera, 2019
Zdi se, da je bistvo enajstih kratkih zgodb, združenih med platnice kratkoproznega prvenca pesnice in prevajalke Kristine Kočan Divjad, ta, da videz vara. V svetu avtoričinih likov nič ni tako, kot se zdi. Starejši gospe, ki si delita skupni dom, kljub prepričanju okolice nista sestri. Zveza med starejšim moškim in mlajšo žensko je v resnici veliko srečnejša, kot bi sklepali njuni sosedje. Nasprotno kaže, da nekdanja partnerja še nista prebolela strastne zveze, da potentni igralec pod krinko samoljubja trpi za depresijo, da družinski prijatelj ni tako »dober človek«, kot si predstavlja mati male balerine, da zveza med gospo Ribič in njeno pokojno prijateljico morda vseeno ni bila »zgolj prijateljska«. Pa tudi, da se bo Mojca kljub vsemu poročila z nezvestim Borutom in da bo klub opravljivih upokojencev radoživo Danico vendarle še povabil na skupne morske počitnice. Zbrane zgodbe stavijo na preobrat, vanj sta usmerjena tako motivacija likov kot mehanika pripovedi. Vse, od sloga do karakterizacije, je v celoti podrejeno funkcionalnosti, elementu presenečenja, ki pa v praksi ni zares presenetljiv in se kot pripovedna strategija hitro izčrpa. Že v prvi zgodbi Sestri pripovedni glas hitro izda kak podatek preveč in s tem razkrinka potencialno dvoumnost naslova. Nasploh so pripovedni glasovi v Divjadi zelo klepetavi; razkrivajo tudi takšne podrobnosti iz ozadja, ki za zgodbo samo niso relevantne. Tako na primer ni videti, da bi Lojze, protagonist karakterno najmanj posrečene zgodbe Od petka do petka ali le en dan v tednu, trpel za kakšno hudo obliko depresije, deskriptivno navrženi podatek pa na njegovo delovanje ali celo na nadaljnji potek zgodbe nima nobenega vpliva. V takšni postavitvi ni prostora za zamolk ali dvoumnost, temveč se večina zgodb nevarno nagiba k razlagalnosti, ki se ob tem spopada tudi s problemom selekcije materiala. Nepotrebne malenkosti motijo in drobijo pripovedni tok, tako kot dolg uvod v Ojstrico, ki se zdi kot del nekega drugega ekosistema. Poklicne in družinske sanje Rada in Majde ter njuna ljubezen do visokogorske flore imajo le malo skupnega z razpletom v obliki kratkega, a pogrešljivega povzetka v poševnem tisku. Podobno bi lahko rekla za nadvse teatralično zaključno gesto v zgodbi Kje je Danica; daleč od tega, da bi bilo opravljanje kakšna vrlina, a tudi če bi klub penzionistov v tej disciplini zares nabrusil zobe tam, kjer v zgodbi le malo vrti jezik, bi tihi poziv k »čistosti in nedolžnosti« zvenel kot moraliziranje. V takšni zastavitvi je končno sporočilo pomembnejše od načina prikazovanja, zaradi česar trpi predvsem karakterizacija likov, ki nimajo prostora, da bi se oblikovali v polnokrvne osebnosti. Ostanejo na ravni stereotipa in se neredko ujamejo v tradicionalistične reprezentacije spolnih ali družbenih vlog : na primer pohoten samovšečni igralec, falirana študentka, ki sanja o boljšem življenju – zdaj natakarica z obilnim dekoltejem, zapeljivi in morda preračunljivi bivši ter ranljiva, raznežena bivša, horda opravljivih stark, ambiciozna, z zdravo hrano obsedena in od hčerke rahlo odtujena mamica, in tako naprej. Nobena od naštetih vlog ni postavljena pod vprašaj, ironizirana ali vsaj poglobljena, so samo funkcije v mehaniki zgodbene logike.
Kljub naštetemu pa ima zbirka Divjad nekaj močnih trenutkov, ki izstopajo po senzibilnosti in posebnem občutju na meji tesnobnega, sanjskega in fantastičnega. Rabutanje, nekaj več kot stran dolg utrinek, s podobo cvetličnega bohotenja in sadnega izobilja ujame zadnji trenutek iskrenega otroškega elana, tik preden nastopi neka globlja, simbolno nakazana sprememba. Podobno dvoumnost je mogoče najti tudi v zgodbi Brezčasje, ki idejno bežno spominja na kratko zgodbo Stephena Kinga Truplo in v celoti temelji na soočenju mladosti in smrti. Tudi zgodbo Pri Čričku odlikuje negibno, zadušljivo ozračje na pol praznega penziona ob jezeru, kamor oče pripelje družino v želji, da bi pospešil ženino okrevanje, a se njeno stanje, nemara tudi zaradi njegovega pokroviteljstva in brezbrižnosti obeh otrok, le še poslabša. Prav nezavedanje ali celo zanikanje pravega vzroka protagonistkine depresije pri družinskih članih in lapidarna izjava o samomoru skrivnostne »prijateljice« vnaša v zgodbo dvoumnost in večplastnost. Ovoj skrivnosti in zagonetnosti medčloveških odnosov pa je še prav uspešno izraženo v naslovni Divjadi, kjer na stičišču resničnosti in fantastike rase usodna podoba jelena in se razrašča v večplasten, zagoneten simbol. Ta bi lahko ponazarjal preobrat v sicer strastnem, a tudi brezizhodnem odnosu, eksistencialno krizo ali neverjetno usodnost naključja. Zelo slikovito je izrisan tudi kontrast med notranjim svetom ljubimcev, odetim v toploto in varnost, in snegom in poledico, ki obvladujeta zunanji svet družbenih konvencij.
Prav te zgodbe dokazujejo, da ima kratkoprozna zbirka Kristine Kočan Divjad pripovedni potencial. Le da pot do njega trenutno prekriva preveč balasta.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Sprememba lokacije iz Kongresnega trga v Gallusovo dvorano se je izkazala za odlično potezo, saj ni le organizatorju odpravila skrbi z vremenom, temveč tudi publiki v akustični dvorani zagotovila bolj primerno zvočno podobo. Operna zakonca sta namreč domačemu občinstvu z izborom prepoznavnih arij in duetov pripravila pravo predstavo. Čeprav se je mestoma izgubila v orkestrskem zvoku, je Ana Netrebko vsekakor navdušila s svojo odrsko prezenco in doživeto izvedbo. Njen nastop je bil, za razliko od nastopa Jusifa Ejvazova, bolj sproščen in v njem ni manjkalo zanjo značilnega lahkotnega poplesovanja po odru in koketiranja s publiko, ki jo je uspešno šarmiral tudi njen mož. Vsa pričakovanja pa je upravičil odlično pripravljen simfonični orkester RTV Slovenija, ki ga je vodil razpoloženi Michelangelo Mazza in uspešno usklajeval razigrano, mestoma nepredvidljivo izvedbo opernega para. Publika si je s stoječimi ovacijami prislužila dva dodatka, s katerima je operni par še prilil olja na ogenj svoji priljubljenosti.
Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše.
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
Neveljaven email naslov