Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Renato Horvat.
Maribor : Litera, 2019
Zdi se, da je bistvo enajstih kratkih zgodb, združenih med platnice kratkoproznega prvenca pesnice in prevajalke Kristine Kočan Divjad, ta, da videz vara. V svetu avtoričinih likov nič ni tako, kot se zdi. Starejši gospe, ki si delita skupni dom, kljub prepričanju okolice nista sestri. Zveza med starejšim moškim in mlajšo žensko je v resnici veliko srečnejša, kot bi sklepali njuni sosedje. Nasprotno kaže, da nekdanja partnerja še nista prebolela strastne zveze, da potentni igralec pod krinko samoljubja trpi za depresijo, da družinski prijatelj ni tako »dober človek«, kot si predstavlja mati male balerine, da zveza med gospo Ribič in njeno pokojno prijateljico morda vseeno ni bila »zgolj prijateljska«. Pa tudi, da se bo Mojca kljub vsemu poročila z nezvestim Borutom in da bo klub opravljivih upokojencev radoživo Danico vendarle še povabil na skupne morske počitnice. Zbrane zgodbe stavijo na preobrat, vanj sta usmerjena tako motivacija likov kot mehanika pripovedi. Vse, od sloga do karakterizacije, je v celoti podrejeno funkcionalnosti, elementu presenečenja, ki pa v praksi ni zares presenetljiv in se kot pripovedna strategija hitro izčrpa. Že v prvi zgodbi Sestri pripovedni glas hitro izda kak podatek preveč in s tem razkrinka potencialno dvoumnost naslova. Nasploh so pripovedni glasovi v Divjadi zelo klepetavi; razkrivajo tudi takšne podrobnosti iz ozadja, ki za zgodbo samo niso relevantne. Tako na primer ni videti, da bi Lojze, protagonist karakterno najmanj posrečene zgodbe Od petka do petka ali le en dan v tednu, trpel za kakšno hudo obliko depresije, deskriptivno navrženi podatek pa na njegovo delovanje ali celo na nadaljnji potek zgodbe nima nobenega vpliva. V takšni postavitvi ni prostora za zamolk ali dvoumnost, temveč se večina zgodb nevarno nagiba k razlagalnosti, ki se ob tem spopada tudi s problemom selekcije materiala. Nepotrebne malenkosti motijo in drobijo pripovedni tok, tako kot dolg uvod v Ojstrico, ki se zdi kot del nekega drugega ekosistema. Poklicne in družinske sanje Rada in Majde ter njuna ljubezen do visokogorske flore imajo le malo skupnega z razpletom v obliki kratkega, a pogrešljivega povzetka v poševnem tisku. Podobno bi lahko rekla za nadvse teatralično zaključno gesto v zgodbi Kje je Danica; daleč od tega, da bi bilo opravljanje kakšna vrlina, a tudi če bi klub penzionistov v tej disciplini zares nabrusil zobe tam, kjer v zgodbi le malo vrti jezik, bi tihi poziv k »čistosti in nedolžnosti« zvenel kot moraliziranje. V takšni zastavitvi je končno sporočilo pomembnejše od načina prikazovanja, zaradi česar trpi predvsem karakterizacija likov, ki nimajo prostora, da bi se oblikovali v polnokrvne osebnosti. Ostanejo na ravni stereotipa in se neredko ujamejo v tradicionalistične reprezentacije spolnih ali družbenih vlog : na primer pohoten samovšečni igralec, falirana študentka, ki sanja o boljšem življenju – zdaj natakarica z obilnim dekoltejem, zapeljivi in morda preračunljivi bivši ter ranljiva, raznežena bivša, horda opravljivih stark, ambiciozna, z zdravo hrano obsedena in od hčerke rahlo odtujena mamica, in tako naprej. Nobena od naštetih vlog ni postavljena pod vprašaj, ironizirana ali vsaj poglobljena, so samo funkcije v mehaniki zgodbene logike.
Kljub naštetemu pa ima zbirka Divjad nekaj močnih trenutkov, ki izstopajo po senzibilnosti in posebnem občutju na meji tesnobnega, sanjskega in fantastičnega. Rabutanje, nekaj več kot stran dolg utrinek, s podobo cvetličnega bohotenja in sadnega izobilja ujame zadnji trenutek iskrenega otroškega elana, tik preden nastopi neka globlja, simbolno nakazana sprememba. Podobno dvoumnost je mogoče najti tudi v zgodbi Brezčasje, ki idejno bežno spominja na kratko zgodbo Stephena Kinga Truplo in v celoti temelji na soočenju mladosti in smrti. Tudi zgodbo Pri Čričku odlikuje negibno, zadušljivo ozračje na pol praznega penziona ob jezeru, kamor oče pripelje družino v želji, da bi pospešil ženino okrevanje, a se njeno stanje, nemara tudi zaradi njegovega pokroviteljstva in brezbrižnosti obeh otrok, le še poslabša. Prav nezavedanje ali celo zanikanje pravega vzroka protagonistkine depresije pri družinskih članih in lapidarna izjava o samomoru skrivnostne »prijateljice« vnaša v zgodbo dvoumnost in večplastnost. Ovoj skrivnosti in zagonetnosti medčloveških odnosov pa je še prav uspešno izraženo v naslovni Divjadi, kjer na stičišču resničnosti in fantastike rase usodna podoba jelena in se razrašča v večplasten, zagoneten simbol. Ta bi lahko ponazarjal preobrat v sicer strastnem, a tudi brezizhodnem odnosu, eksistencialno krizo ali neverjetno usodnost naključja. Zelo slikovito je izrisan tudi kontrast med notranjim svetom ljubimcev, odetim v toploto in varnost, in snegom in poledico, ki obvladujeta zunanji svet družbenih konvencij.
Prav te zgodbe dokazujejo, da ima kratkoprozna zbirka Kristine Kočan Divjad pripovedni potencial. Le da pot do njega trenutno prekriva preveč balasta.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Renato Horvat.
Maribor : Litera, 2019
Zdi se, da je bistvo enajstih kratkih zgodb, združenih med platnice kratkoproznega prvenca pesnice in prevajalke Kristine Kočan Divjad, ta, da videz vara. V svetu avtoričinih likov nič ni tako, kot se zdi. Starejši gospe, ki si delita skupni dom, kljub prepričanju okolice nista sestri. Zveza med starejšim moškim in mlajšo žensko je v resnici veliko srečnejša, kot bi sklepali njuni sosedje. Nasprotno kaže, da nekdanja partnerja še nista prebolela strastne zveze, da potentni igralec pod krinko samoljubja trpi za depresijo, da družinski prijatelj ni tako »dober človek«, kot si predstavlja mati male balerine, da zveza med gospo Ribič in njeno pokojno prijateljico morda vseeno ni bila »zgolj prijateljska«. Pa tudi, da se bo Mojca kljub vsemu poročila z nezvestim Borutom in da bo klub opravljivih upokojencev radoživo Danico vendarle še povabil na skupne morske počitnice. Zbrane zgodbe stavijo na preobrat, vanj sta usmerjena tako motivacija likov kot mehanika pripovedi. Vse, od sloga do karakterizacije, je v celoti podrejeno funkcionalnosti, elementu presenečenja, ki pa v praksi ni zares presenetljiv in se kot pripovedna strategija hitro izčrpa. Že v prvi zgodbi Sestri pripovedni glas hitro izda kak podatek preveč in s tem razkrinka potencialno dvoumnost naslova. Nasploh so pripovedni glasovi v Divjadi zelo klepetavi; razkrivajo tudi takšne podrobnosti iz ozadja, ki za zgodbo samo niso relevantne. Tako na primer ni videti, da bi Lojze, protagonist karakterno najmanj posrečene zgodbe Od petka do petka ali le en dan v tednu, trpel za kakšno hudo obliko depresije, deskriptivno navrženi podatek pa na njegovo delovanje ali celo na nadaljnji potek zgodbe nima nobenega vpliva. V takšni postavitvi ni prostora za zamolk ali dvoumnost, temveč se večina zgodb nevarno nagiba k razlagalnosti, ki se ob tem spopada tudi s problemom selekcije materiala. Nepotrebne malenkosti motijo in drobijo pripovedni tok, tako kot dolg uvod v Ojstrico, ki se zdi kot del nekega drugega ekosistema. Poklicne in družinske sanje Rada in Majde ter njuna ljubezen do visokogorske flore imajo le malo skupnega z razpletom v obliki kratkega, a pogrešljivega povzetka v poševnem tisku. Podobno bi lahko rekla za nadvse teatralično zaključno gesto v zgodbi Kje je Danica; daleč od tega, da bi bilo opravljanje kakšna vrlina, a tudi če bi klub penzionistov v tej disciplini zares nabrusil zobe tam, kjer v zgodbi le malo vrti jezik, bi tihi poziv k »čistosti in nedolžnosti« zvenel kot moraliziranje. V takšni zastavitvi je končno sporočilo pomembnejše od načina prikazovanja, zaradi česar trpi predvsem karakterizacija likov, ki nimajo prostora, da bi se oblikovali v polnokrvne osebnosti. Ostanejo na ravni stereotipa in se neredko ujamejo v tradicionalistične reprezentacije spolnih ali družbenih vlog : na primer pohoten samovšečni igralec, falirana študentka, ki sanja o boljšem življenju – zdaj natakarica z obilnim dekoltejem, zapeljivi in morda preračunljivi bivši ter ranljiva, raznežena bivša, horda opravljivih stark, ambiciozna, z zdravo hrano obsedena in od hčerke rahlo odtujena mamica, in tako naprej. Nobena od naštetih vlog ni postavljena pod vprašaj, ironizirana ali vsaj poglobljena, so samo funkcije v mehaniki zgodbene logike.
Kljub naštetemu pa ima zbirka Divjad nekaj močnih trenutkov, ki izstopajo po senzibilnosti in posebnem občutju na meji tesnobnega, sanjskega in fantastičnega. Rabutanje, nekaj več kot stran dolg utrinek, s podobo cvetličnega bohotenja in sadnega izobilja ujame zadnji trenutek iskrenega otroškega elana, tik preden nastopi neka globlja, simbolno nakazana sprememba. Podobno dvoumnost je mogoče najti tudi v zgodbi Brezčasje, ki idejno bežno spominja na kratko zgodbo Stephena Kinga Truplo in v celoti temelji na soočenju mladosti in smrti. Tudi zgodbo Pri Čričku odlikuje negibno, zadušljivo ozračje na pol praznega penziona ob jezeru, kamor oče pripelje družino v želji, da bi pospešil ženino okrevanje, a se njeno stanje, nemara tudi zaradi njegovega pokroviteljstva in brezbrižnosti obeh otrok, le še poslabša. Prav nezavedanje ali celo zanikanje pravega vzroka protagonistkine depresije pri družinskih članih in lapidarna izjava o samomoru skrivnostne »prijateljice« vnaša v zgodbo dvoumnost in večplastnost. Ovoj skrivnosti in zagonetnosti medčloveških odnosov pa je še prav uspešno izraženo v naslovni Divjadi, kjer na stičišču resničnosti in fantastike rase usodna podoba jelena in se razrašča v večplasten, zagoneten simbol. Ta bi lahko ponazarjal preobrat v sicer strastnem, a tudi brezizhodnem odnosu, eksistencialno krizo ali neverjetno usodnost naključja. Zelo slikovito je izrisan tudi kontrast med notranjim svetom ljubimcev, odetim v toploto in varnost, in snegom in poledico, ki obvladujeta zunanji svet družbenih konvencij.
Prav te zgodbe dokazujejo, da ima kratkoprozna zbirka Kristine Kočan Divjad pripovedni potencial. Le da pot do njega trenutno prekriva preveč balasta.
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov