Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kristina Kočan: Divjad

10.02.2020

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Renato Horvat.

Maribor : Litera, 2019

Zdi se, da je bistvo enajstih kratkih zgodb, združenih med platnice kratkoproznega prvenca pesnice in prevajalke Kristine Kočan Divjad, ta, da videz vara. V svetu avtoričinih likov nič ni tako, kot se zdi. Starejši gospe, ki si delita skupni dom, kljub prepričanju okolice nista sestri. Zveza med starejšim moškim in mlajšo žensko je v resnici veliko srečnejša, kot bi sklepali njuni sosedje. Nasprotno kaže, da nekdanja partnerja še nista prebolela strastne zveze, da potentni igralec pod krinko samoljubja trpi za depresijo, da družinski prijatelj ni tako »dober človek«, kot si predstavlja mati male balerine, da zveza med gospo Ribič in njeno pokojno prijateljico morda vseeno ni bila »zgolj prijateljska«. Pa tudi, da se bo Mojca kljub vsemu poročila z nezvestim Borutom in da bo klub opravljivih upokojencev radoživo Danico vendarle še povabil na skupne morske počitnice. Zbrane zgodbe stavijo na preobrat, vanj sta usmerjena tako motivacija likov kot mehanika pripovedi. Vse, od sloga do karakterizacije, je v celoti podrejeno funkcionalnosti, elementu presenečenja, ki pa v praksi ni zares presenetljiv in se kot pripovedna strategija hitro izčrpa. Že v prvi zgodbi Sestri pripovedni glas hitro izda kak podatek preveč in s tem razkrinka potencialno dvoumnost naslova. Nasploh so pripovedni glasovi v Divjadi zelo klepetavi; razkrivajo tudi takšne podrobnosti iz ozadja, ki za zgodbo samo niso relevantne. Tako na primer ni videti, da bi Lojze, protagonist karakterno najmanj posrečene zgodbe Od petka do petka ali le en dan v tednu, trpel za kakšno hudo obliko depresije, deskriptivno navrženi podatek pa na njegovo delovanje ali celo na nadaljnji potek zgodbe nima nobenega vpliva. V takšni postavitvi ni prostora za zamolk ali dvoumnost, temveč se večina zgodb nevarno nagiba k razlagalnosti, ki se ob tem spopada tudi s problemom selekcije materiala. Nepotrebne malenkosti motijo in drobijo pripovedni tok, tako kot dolg uvod v Ojstrico, ki se zdi kot del nekega drugega ekosistema. Poklicne in družinske sanje Rada in Majde ter njuna ljubezen do visokogorske flore imajo le malo skupnega z razpletom v obliki kratkega, a pogrešljivega povzetka v poševnem tisku. Podobno bi lahko rekla za nadvse teatralično zaključno gesto v zgodbi Kje je Danica; daleč od tega, da bi bilo opravljanje kakšna vrlina, a tudi če bi klub penzionistov v tej disciplini zares nabrusil zobe tam, kjer v zgodbi le malo vrti jezik, bi tihi poziv k »čistosti in nedolžnosti« zvenel kot moraliziranje. V takšni zastavitvi je končno sporočilo pomembnejše od načina prikazovanja, zaradi česar trpi predvsem karakterizacija likov, ki nimajo prostora, da bi se oblikovali v polnokrvne osebnosti. Ostanejo na ravni stereotipa in se neredko ujamejo v tradicionalistične reprezentacije spolnih ali družbenih vlog : na primer pohoten samovšečni igralec, falirana študentka, ki sanja o boljšem življenju – zdaj natakarica z obilnim dekoltejem, zapeljivi in morda preračunljivi bivši ter ranljiva, raznežena bivša, horda opravljivih stark, ambiciozna, z zdravo hrano obsedena in od hčerke rahlo odtujena mamica, in tako naprej. Nobena od naštetih vlog ni postavljena pod vprašaj, ironizirana ali vsaj poglobljena, so samo funkcije v mehaniki zgodbene logike.

Kljub naštetemu pa ima zbirka Divjad nekaj močnih trenutkov, ki izstopajo po senzibilnosti in posebnem občutju na meji tesnobnega, sanjskega in fantastičnega. Rabutanje, nekaj več kot stran dolg utrinek, s podobo cvetličnega bohotenja in sadnega izobilja ujame zadnji trenutek iskrenega otroškega elana, tik preden nastopi neka globlja, simbolno nakazana sprememba. Podobno dvoumnost je mogoče najti tudi v zgodbi Brezčasje, ki idejno bežno spominja na kratko zgodbo Stephena Kinga Truplo in v celoti temelji na soočenju mladosti in smrti. Tudi zgodbo Pri Čričku odlikuje negibno, zadušljivo ozračje na pol praznega penziona ob jezeru, kamor oče pripelje družino v želji, da bi pospešil ženino okrevanje, a se njeno stanje, nemara tudi zaradi njegovega pokroviteljstva in brezbrižnosti obeh otrok, le še poslabša. Prav nezavedanje ali celo zanikanje pravega vzroka protagonistkine depresije pri družinskih članih in lapidarna izjava o samomoru skrivnostne »prijateljice« vnaša v zgodbo dvoumnost in večplastnost. Ovoj skrivnosti in zagonetnosti medčloveških odnosov pa je še prav uspešno izraženo v naslovni Divjadi, kjer na stičišču resničnosti in fantastike rase usodna podoba jelena in se razrašča v večplasten, zagoneten simbol. Ta bi lahko ponazarjal preobrat v sicer strastnem, a tudi brezizhodnem odnosu, eksistencialno krizo ali neverjetno usodnost naključja. Zelo slikovito je izrisan tudi kontrast med notranjim svetom ljubimcev, odetim v toploto in varnost, in snegom in poledico, ki obvladujeta zunanji svet družbenih konvencij.

Prav te zgodbe dokazujejo, da ima kratkoprozna zbirka Kristine Kočan Divjad pripovedni potencial. Le da pot do njega trenutno prekriva preveč balasta.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Kristina Kočan: Divjad

10.02.2020

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Renato Horvat.

Maribor : Litera, 2019

Zdi se, da je bistvo enajstih kratkih zgodb, združenih med platnice kratkoproznega prvenca pesnice in prevajalke Kristine Kočan Divjad, ta, da videz vara. V svetu avtoričinih likov nič ni tako, kot se zdi. Starejši gospe, ki si delita skupni dom, kljub prepričanju okolice nista sestri. Zveza med starejšim moškim in mlajšo žensko je v resnici veliko srečnejša, kot bi sklepali njuni sosedje. Nasprotno kaže, da nekdanja partnerja še nista prebolela strastne zveze, da potentni igralec pod krinko samoljubja trpi za depresijo, da družinski prijatelj ni tako »dober človek«, kot si predstavlja mati male balerine, da zveza med gospo Ribič in njeno pokojno prijateljico morda vseeno ni bila »zgolj prijateljska«. Pa tudi, da se bo Mojca kljub vsemu poročila z nezvestim Borutom in da bo klub opravljivih upokojencev radoživo Danico vendarle še povabil na skupne morske počitnice. Zbrane zgodbe stavijo na preobrat, vanj sta usmerjena tako motivacija likov kot mehanika pripovedi. Vse, od sloga do karakterizacije, je v celoti podrejeno funkcionalnosti, elementu presenečenja, ki pa v praksi ni zares presenetljiv in se kot pripovedna strategija hitro izčrpa. Že v prvi zgodbi Sestri pripovedni glas hitro izda kak podatek preveč in s tem razkrinka potencialno dvoumnost naslova. Nasploh so pripovedni glasovi v Divjadi zelo klepetavi; razkrivajo tudi takšne podrobnosti iz ozadja, ki za zgodbo samo niso relevantne. Tako na primer ni videti, da bi Lojze, protagonist karakterno najmanj posrečene zgodbe Od petka do petka ali le en dan v tednu, trpel za kakšno hudo obliko depresije, deskriptivno navrženi podatek pa na njegovo delovanje ali celo na nadaljnji potek zgodbe nima nobenega vpliva. V takšni postavitvi ni prostora za zamolk ali dvoumnost, temveč se večina zgodb nevarno nagiba k razlagalnosti, ki se ob tem spopada tudi s problemom selekcije materiala. Nepotrebne malenkosti motijo in drobijo pripovedni tok, tako kot dolg uvod v Ojstrico, ki se zdi kot del nekega drugega ekosistema. Poklicne in družinske sanje Rada in Majde ter njuna ljubezen do visokogorske flore imajo le malo skupnega z razpletom v obliki kratkega, a pogrešljivega povzetka v poševnem tisku. Podobno bi lahko rekla za nadvse teatralično zaključno gesto v zgodbi Kje je Danica; daleč od tega, da bi bilo opravljanje kakšna vrlina, a tudi če bi klub penzionistov v tej disciplini zares nabrusil zobe tam, kjer v zgodbi le malo vrti jezik, bi tihi poziv k »čistosti in nedolžnosti« zvenel kot moraliziranje. V takšni zastavitvi je končno sporočilo pomembnejše od načina prikazovanja, zaradi česar trpi predvsem karakterizacija likov, ki nimajo prostora, da bi se oblikovali v polnokrvne osebnosti. Ostanejo na ravni stereotipa in se neredko ujamejo v tradicionalistične reprezentacije spolnih ali družbenih vlog : na primer pohoten samovšečni igralec, falirana študentka, ki sanja o boljšem življenju – zdaj natakarica z obilnim dekoltejem, zapeljivi in morda preračunljivi bivši ter ranljiva, raznežena bivša, horda opravljivih stark, ambiciozna, z zdravo hrano obsedena in od hčerke rahlo odtujena mamica, in tako naprej. Nobena od naštetih vlog ni postavljena pod vprašaj, ironizirana ali vsaj poglobljena, so samo funkcije v mehaniki zgodbene logike.

Kljub naštetemu pa ima zbirka Divjad nekaj močnih trenutkov, ki izstopajo po senzibilnosti in posebnem občutju na meji tesnobnega, sanjskega in fantastičnega. Rabutanje, nekaj več kot stran dolg utrinek, s podobo cvetličnega bohotenja in sadnega izobilja ujame zadnji trenutek iskrenega otroškega elana, tik preden nastopi neka globlja, simbolno nakazana sprememba. Podobno dvoumnost je mogoče najti tudi v zgodbi Brezčasje, ki idejno bežno spominja na kratko zgodbo Stephena Kinga Truplo in v celoti temelji na soočenju mladosti in smrti. Tudi zgodbo Pri Čričku odlikuje negibno, zadušljivo ozračje na pol praznega penziona ob jezeru, kamor oče pripelje družino v želji, da bi pospešil ženino okrevanje, a se njeno stanje, nemara tudi zaradi njegovega pokroviteljstva in brezbrižnosti obeh otrok, le še poslabša. Prav nezavedanje ali celo zanikanje pravega vzroka protagonistkine depresije pri družinskih članih in lapidarna izjava o samomoru skrivnostne »prijateljice« vnaša v zgodbo dvoumnost in večplastnost. Ovoj skrivnosti in zagonetnosti medčloveških odnosov pa je še prav uspešno izraženo v naslovni Divjadi, kjer na stičišču resničnosti in fantastike rase usodna podoba jelena in se razrašča v večplasten, zagoneten simbol. Ta bi lahko ponazarjal preobrat v sicer strastnem, a tudi brezizhodnem odnosu, eksistencialno krizo ali neverjetno usodnost naključja. Zelo slikovito je izrisan tudi kontrast med notranjim svetom ljubimcev, odetim v toploto in varnost, in snegom in poledico, ki obvladujeta zunanji svet družbenih konvencij.

Prav te zgodbe dokazujejo, da ima kratkoprozna zbirka Kristine Kočan Divjad pripovedni potencial. Le da pot do njega trenutno prekriva preveč balasta.


17.12.2018

Primož Sturman: Gorica je naša

Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


17.12.2018

Igor Grdina: Ivan Cankar, Portret genija

Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


17.12.2018

Rudolf Maister - Sto let severne meje

Avtor recenzija: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


13.12.2018

Branko Potočan in duo Silence: Črni petek

Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod


10.12.2018

Marcel Štefančič, jr.: Ivan Cankar, eseji o največjem

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.


10.12.2018

Kristian Koželj: Muzej zaključenih razmerij

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek


10.12.2018

Tomo Podstenšek: Ribji krik

Avtorica recenzije: Zarja Vršič Bere Jasna Rodošek.


10.12.2018

Jaume Cabré: Sodnik

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.


09.12.2018

Martin Sherman: Rožnati trikotnik (Bent)

Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank


08.12.2018

Stephen Karam: Ljudje

SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan


04.12.2018

Jacques Le Rider: Dunajska moderna in krize identitete

Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


03.12.2018

Jacques Le Rider: Dunajska moderna in krize identitete

Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


03.12.2018

Sandra Erpe: Prtljaga

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman.


03.12.2018

Velibor Čolić: Sarajevski omnibus

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Lidija Hartman.


03.12.2018

Vesna Lemaić: Dobrodošli

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman.


30.11.2018

MGL - Nejc Gazvoda: Tih vdih

Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/


30.11.2018

Ana Vujanović, Marta Popivoda: Narodna sprava: Krajine svobode

V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović


30.11.2018

Izumitelj na zemlji

Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko


26.11.2018

Vlado Pivec: Krajšnice

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Barbara Zupan.


26.11.2018

Giulio Angioni: Toledski plameni

Avtor recenzije: Klemen Kordež Bere Jure Franko.


Stran 92 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov