Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.

Novo mesto : Goga, 2019

Miklavž Komelj je interdisciplinaren ustvarjalec, prevajalec, umetnostni zgodovinar in avtor številnih pesniških zbirk. Leto 2019 je bilo zanj nadvse plodovito, poleg monografij o Kosovelu in Vodniku je izdal knjigo kratkih zgodb Larvae, v kateri se skozi optiko gnostike in literarno-filozofske analize loteva vprašanj smrti, ljubezni in minevanja, podobne teme pa najdemo tudi v pesniški zbirki Stigmatizacija. V prvih zbirkah, nastalih v devetdesetih letih 20. stoletja, je pisal še sonete, zdaj pa je osrednja oblika njegovega pesniškega izraza prosti verz, izkoščičen vseh odvečnih atributov in zreduciran na zenovsko misel oz. v globino razpotegnjen haiku, ki se ukvarja z najpomembnejšo temo: življenjem in smrtjo. Na prvih straneh zbirke Stigmatizacija je zapisal: “To, / kar / bi / bilo / za / drugega / smrt, / vzdržati / kot / pesem! / In / pesem / vzdržati / kot / smrt!”

Pesmi, ki so večinoma brez naslova, po vsej strani padajo v obliki posamičnih besed kot dežne kaplje, ki jih tu in tam dopolnjujejo citati in misli v oklepajih. Zdi se, kot da bi bil Komelj obseden z detajli iz zgodovinskih in umetnostnih knjig, ki jih zavzeto prebira, in iz avtobiografij znamenitih oseb, ki so spremenile tok zgodovine. V pesmi o Nikoli Tesli izpostavlja podatek, da se je lahko dotaknil Niagarskih slapov, le pred dotikom človeških las je občutil grozo, saj naj bi se zavedal, da se v njih skriva velikanska energija. Oziroma kot piše v zaključku pesmi: “Če se dotaknem / tvojih / las, / … / je to signal, / da hočem biti / … / uničen.”

V neki drugi pesmi brez naslova piše o kiti, spleteni iz odrezanih las, kar bralca nehote spomni na nedavna odkritja v zloglasnem Barbarinem rovu, kjer so našli več pletenih kit žensk, ki naj bi jih partizani zazidali v zemljo. Odrezanim lasem se v pesmi pridružijo odrezana ušesa in roke:

“Odsekane / roke / so / neodvisne / od telesa / in duše. / … / Ampak / če zdaj / ukinem / mejo, / ukinem / mejo med / živimi in mrtvimi. / …/ Zato se / ljudje tako / panično / … / oklepajo / mej in / smrtnosti. / … / Ti pa / že dolgo nisi / človek. / Tudi / ušesa so / odrezana. / … / “On si je vsaj / uho / odrezal.” / … / je rekel / Boris Kidrič / o van Goghu.”

Zdi se, da Miklavž Komelj piše po nareku nezavednega niza asociacij, ki vsebuje preplet travm in fantazem, ki vzniknejo iz t. i. kolektivnega zgodovinskega spomina, ter osebnih refleksij in doživetij. Vse to integrira v lucidne pesmi s pomenljivim sporočilom.  V eni od tovrstnih izčrpnih pesmi se pred bralcem znajde prizor služabnice na ruševinah Hirošime, kako z usti drobi surovo jajce in ga izpije, val pesniških asociacij pa ga prek zapisa Hitlerjeve tajnice porine v Rilkejeve sanje, ki pesnika pripeljejo do ljudske pesmi o črnem kosu.

V pesniški zbirki Stigmatizacija lahko sledimo tudi izrazito filozofskim pesmim. Ponavadi gre za krajše pesmi ali za pesmi, ki so po vzoru židovske kabale razdeljene na štiri sklope, ki simbolizirajo štiri naravne elemente – zrak, ogenj, vodo in zemljo – skozi katere se mora vsak umetnik prebiti, da lahko svojo idejo ustrezno prizemlji v obliki pesmi ali kakšne druge umetnine. Tako pesem z naslovom Trn skozi štiri kratke segmente predstavlja fizični in metafizični pogled na realnost, medtem ko se v pesmi Che vuoi? pesnik skozi štiri sklope sprašuje, kam vodijo črte dlani. V drugem sklopu pomenljivo zapiše: “Nekoč sem začel klicati pesem, / ki je bliže načinu obstajanja / nekega stola / kot govorici. / … / V nekem stolu je lahko celo tista / smrt, ki se ni zgodila, / enako resnična.”

Motiv smrti se ponovi na več mestih in v vsaki pesmi ima drugačen pomen. Ne fizična ne mistična smrt za pesnika ni metafora, kar v eni od pesmi tudi izrecno zapiše, medtem ko nekje drugje zapiše pomenljivo misel: “Samo kdor je nesmrten, vzdrži svojo smrt.”

Zdi se, da se Miklavž Komelj zateka k ponavljanju verzov takrat, ko je njegov strah pred smrtjo najmočnejši in ko ga fizično strese elektrika ob ugotovitvi, da je “jaz lahko nekdo drug”. V pesmi Vonj črnega šala pride do pomembne ugotovitve: “’S ponavljanjem prideš do neponovljivosti.’ / ‘Da, ampak neponovljivost / ni dovolj.’ / … / Šele s tem izstopiš iz ‘jaz / je nekdo drug’, / da te fizično strese elektrika / tvojih lastnih las.”

Miklavž Komelj brez dvoma sodi med večplastne avtorje, ki jih lahko v nedogled beremo tako v širino kot v globino, saj pesmi, ki so večne, zaradi svoje senzibilnosti in interdisciplinarne zaznave sveta zrcalijo svojevrsten duh časa.