Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Celovečerec Mleku je dovolj zrelo delo, da ni niti pridigarski, niti si ne dela posebnih iluzij.
Reynir in Inga sta zakonski par, ki nekako shaja oziroma vztraja na svoji samotni mlekarski kmetiji na islandskem podeželju – od zaslužka, ki je odvisen od lokalne kmetijske zadruge, se ne da ne živeti, ne umreti. A kot ugotovi Inga, so zadeve vedno lahko še težje, saj se Reynir smrtno ponesreči s tovornjakom. Po pogrebu pride na dan, da je bila kmetija globoko zadolžena, Reynir pa v depresiji zaradi grozečega bankrota in nemoralnih uslug, ki jih je opravljal za zadrugo v zameno za kredite.
Film Mleko je delo islandskega režiserja Grímurja Hákonarsona, enega največjih talentov svoje generacije, ki ga poznamo po mednarodno odmevnih Ovnih. Njegov novi celovečerec je postavljen v podobno okolje, in tudi na podoben način minimalistično izrablja nianse filmskega jezika. A tokrat je grenkoba prevladala nad humorjem in skozi trpko osebno zgodbo prikazuje dialektično kroženje – lokalna zadruga, ki je bila pred stoletjem ustanovljena iz upora proti monopolu, sama postane popoln monopolist, ki drži v šahu vse okoliške kmetije s cenami surovin in obveznim odkupom mleka. Osrednji protagonistki se skozi zbiranje informacij odpre širša slika spoznanja, da je nujen upor proti temu dušečemu kolhozništvu.
Inga je zanimiv, kompleksen ženski lik, močna in odločna ranjena posameznica, ki prerašča simbol upora in ohranitve osebnega dostojanstva. V tem pogledu ima nekaj skupnega s tisto iz McDonaghovega filma Trije plakati pred mestom. Njen nasprotnik Eyjólfur, de facto lastnik zadruge, se hvali z idejami skupnosti, retoriko povezovanja in prijateljskega leporečenja, za katerim pa se skriva pošasten, brezskrupolozen manipulant, ki dejansko dela skupnosti največjo škodo.
Celovečerec Mleku je dovolj zrelo delo, da ni niti pridigarski, niti si ne dela posebnih iluzij. V tem bistveno presega filme Kena Loacha, čeprav nanje sem in tja spominja, seveda skozi skandinavsko melanholično optiko. Kaže pa še na nekaj drugega, in sicer, da je lahko nekaj, kar je na prvi pogled skrajno lokalno, hkrati tudi globalno prepoznavno. Film bi se z lahkoto dogajal tudi v Sloveniji, kjer poznamo na vseh področjih, nenazadnje tudi na kulturnem, dobesedno mafijski način delovanja napol formalnih združb, ki so s kadrovskim mešetarjenjem, prikritimi grožnjami, drobnim podkupovanjem in umazanim izsiljevanjem prišle do svojih privilegijev – in so te pripravljeni braniti tudi za ceno uničenih življenj (seveda ne svojih). Filmska Inga je lep opomnik, kako človeško smiseln je upor proti takemu stanju stvari.
Celovečerec Mleku je dovolj zrelo delo, da ni niti pridigarski, niti si ne dela posebnih iluzij.
Reynir in Inga sta zakonski par, ki nekako shaja oziroma vztraja na svoji samotni mlekarski kmetiji na islandskem podeželju – od zaslužka, ki je odvisen od lokalne kmetijske zadruge, se ne da ne živeti, ne umreti. A kot ugotovi Inga, so zadeve vedno lahko še težje, saj se Reynir smrtno ponesreči s tovornjakom. Po pogrebu pride na dan, da je bila kmetija globoko zadolžena, Reynir pa v depresiji zaradi grozečega bankrota in nemoralnih uslug, ki jih je opravljal za zadrugo v zameno za kredite.
Film Mleko je delo islandskega režiserja Grímurja Hákonarsona, enega največjih talentov svoje generacije, ki ga poznamo po mednarodno odmevnih Ovnih. Njegov novi celovečerec je postavljen v podobno okolje, in tudi na podoben način minimalistično izrablja nianse filmskega jezika. A tokrat je grenkoba prevladala nad humorjem in skozi trpko osebno zgodbo prikazuje dialektično kroženje – lokalna zadruga, ki je bila pred stoletjem ustanovljena iz upora proti monopolu, sama postane popoln monopolist, ki drži v šahu vse okoliške kmetije s cenami surovin in obveznim odkupom mleka. Osrednji protagonistki se skozi zbiranje informacij odpre širša slika spoznanja, da je nujen upor proti temu dušečemu kolhozništvu.
Inga je zanimiv, kompleksen ženski lik, močna in odločna ranjena posameznica, ki prerašča simbol upora in ohranitve osebnega dostojanstva. V tem pogledu ima nekaj skupnega s tisto iz McDonaghovega filma Trije plakati pred mestom. Njen nasprotnik Eyjólfur, de facto lastnik zadruge, se hvali z idejami skupnosti, retoriko povezovanja in prijateljskega leporečenja, za katerim pa se skriva pošasten, brezskrupolozen manipulant, ki dejansko dela skupnosti največjo škodo.
Celovečerec Mleku je dovolj zrelo delo, da ni niti pridigarski, niti si ne dela posebnih iluzij. V tem bistveno presega filme Kena Loacha, čeprav nanje sem in tja spominja, seveda skozi skandinavsko melanholično optiko. Kaže pa še na nekaj drugega, in sicer, da je lahko nekaj, kar je na prvi pogled skrajno lokalno, hkrati tudi globalno prepoznavno. Film bi se z lahkoto dogajal tudi v Sloveniji, kjer poznamo na vseh področjih, nenazadnje tudi na kulturnem, dobesedno mafijski način delovanja napol formalnih združb, ki so s kadrovskim mešetarjenjem, prikritimi grožnjami, drobnim podkupovanjem in umazanim izsiljevanjem prišle do svojih privilegijev – in so te pripravljeni braniti tudi za ceno uničenih življenj (seveda ne svojih). Filmska Inga je lep opomnik, kako človeško smiseln je upor proti takemu stanju stvari.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Neveljaven email naslov