Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Aleksander Golja
Uredili Žarko Lazarević, Milanka in Stojan Jakopič; Ljubljana : Založba ZRC, 2019
S prelomnimi dosežki je praviloma tako, da so imena zmagovalcev, izumiteljev in začetnikov duhovnih temeljev zapisana z zlatimi črkami, le ponekod pa so navedena tudi imena mož in žena, ki so njihove zamisli omogočili in uresničili. Slovenski prostor pri tem ni izjema. Marsikdo na primer ve, da je Maks Fabiani v Ljubljani zasnoval Hribarjevo in Bambergovo hišo ter licej Mladika, le redki pa vedo, da je pri gradnji sodelovalo podjetje s Švedske priseljenega Gustava Tönniesa, ki je kot gradbenik in tehnik s sinovi zaslužen za velik del podobe današnje Ljubljane.
Očeta Gustava, izučenega tesarja je mojster, pri katerem je delal v Gradcu, leta 1844 poslal v Ljubljano z nalogo, da izdela ostrešja za zdaj že pozabljeni kolizej. Delo je opravil tako dobro, da je župan Hradetcky mladeniča, ki se je pred tem izpopolnjeval po vsej Evropi, z novimi naročili obdržal v Ljubljani. Poročil se je z Amalijo Malovrh iz premožne gostilničarske družine in si ustvaril družino. Dinastija Tönnies je v stotih letih sezidala še železniško postajo, tobačno tovarno, Koslerjevo pivovarno, predhodnico današnjega Uniona, nemško gledališče, današnjo opero, glavno pošto, sodišče, evangeličansko, šentjakobsko in šempetrsko cerkev, tri vojašnice in vrsto meščanskih hiš v središču mesta. Gradila je tudi na Bledu in v Trstu, med drugim železniško postajo in skladišča v pristanišču. Pomemben delež je imela pri obnovi cukrarne ter pri zidavi številnih postaj in drugih objektov ob železnici, ki je leta 1849 povezala Dunaj z Ljubljano, leta 1857 pa še s Trstom. Da je mogel opraviti vsa ta dela, si je zagotovil kamen iz kamnolomov na Krasu, opeko pa iz velike opekarne na robu Ljubljane.
Enako pomemben je tudi Tönniesov prispevek k razvoju strojne industrije in energetike na Kranjskem. Vrhunec je pomenila ustanovitev Strojne tovarne in livarne, ki je cesarja Franca Jožefa I. ob obisku v Ljubljani leta 1883 tako navdušila, da je uspešnemu industrialcu s 650 zaposlenimi podelil visoko priznanje, zlati križec s krono. Tri leta pozneje, po smrti Gustava Tönniesa, so vodenje njegove velikanske zapuščine prevzeli že izšolani in pripravljeni sinovi Gustav mlajši, Adolf, Viljem, Emil in Rudolf.
Tönniesi so se imeli za Nemce, vendar so dobro sodelovali tudi s slovenskimi društvi in organizacijami, ne da bi se politično opredeljevali za ene ali druge. Oblasti v prvi Jugoslaviji jim niso bile naklonjene, kar je vplivalo na upadanje naročil in slabše odnose z bankami. V tridesetih letih so zabredli v velike težave, pred koncem druge svetovne vojne pa se je večina preostalih pripadnikov družine izselila v Nemčijo.
Zbornik Stoletje družine Tönnies s predgovorom današnjega mestnega arhitekta Janeza Koželja obravnava vsa ta področja, strnjena v razdelke Zgodovina, Tehniška dediščina in Gospodarstvo. Besedila v prvem so napisali ekonomist Stojan Jakopič, pobudnik knjižne predstavitve dediščina družine Tönnies širši javnosti, ter zgodovinarja Peter Vodopivec in Andrej Studen. Prvi je začel svoj prispevek z osmrtnicami, ki pričajo o ugledu, ki ga je užival Gustav Tönnies. Nato se postopoma vrača na začetek z javnimi napadi enega od domačih podjetnikov, ki je v njegovem ravnanju z zaposlenimi videli resno grožnjo svojemu načinu vodenju podjetja. Studen je zaokrožil za branje najslikovitejši pregled pojavljanja Tönniesov v popisih štetja prebivalstva monarhije in v drugih upravnih dokumentih. Iz njih je mogoče razbrati življenjske razmere širše družine v posameznih obdobjih: koliko ljudi je štela, s čim so se ukvarjali, koliko konj in drugih živali je bilo pri hiši in kateri občevalni jezik so uporabljali – Tönniesi nemščino, večina drugih pa slovenščino.
Avtorji drugega razdelka so Vladimir Vilman s prikazom Tönniesovih strojev in izdelkov v Tehničnem muzeju Slovenije, Roman Kos, ki piše o pomenu njegovih stiskalnic za razmah slamnikarske obrti, in Anton Bergant s prispevkom o proizvodnji vodnih turbin, ki so jo nadaljevali do Litostroja. Poglavji tretjega razdelka o podjetništvu in izzivih okolja v primeru družine Tönnies in svoja dognanja o podjetniških elitah v slovenskem ekonomskem zgodovinopisju je dodal strokovnjak za to področje Žarko Lazarevič. Pred bogatim slikovnim delom bralca čakajo še sklepne misli Janeza Pergarja, predsednika Slovensko-švedskega društva, ki je prispevalo večino dokumentarnega gradiva.
Branje Stoletja družine Tönnies bi bilo bolj tekoče, če bi prispevke avtorjev uskladila ena uredniška roka. Bilo bi manj ponavljanja biografskih in nekaterih drugih osnovnih podatkov o družini podjetnikov in tovarnarjev evropskega formata, ki je – z družinami Samassa, Westen in še nekaterimi – slovensko ozemlje iz agrarne zaostalosti popeljala v industrijsko dobo. Vsekakor pa ta knjiga vrača v naš zgodovinski spomin skoraj tri četrt stoletja »izbrisanega« Gustava Tönniesa in njegove potomce, potem ko je Ljubljana po njem že imenovala park na robu Kosez, ki so zrasle na zemljišču nekdanjih opekarn – tamkajšnji bajer je namreč ostanek glinokopov.
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Aleksander Golja
Uredili Žarko Lazarević, Milanka in Stojan Jakopič; Ljubljana : Založba ZRC, 2019
S prelomnimi dosežki je praviloma tako, da so imena zmagovalcev, izumiteljev in začetnikov duhovnih temeljev zapisana z zlatimi črkami, le ponekod pa so navedena tudi imena mož in žena, ki so njihove zamisli omogočili in uresničili. Slovenski prostor pri tem ni izjema. Marsikdo na primer ve, da je Maks Fabiani v Ljubljani zasnoval Hribarjevo in Bambergovo hišo ter licej Mladika, le redki pa vedo, da je pri gradnji sodelovalo podjetje s Švedske priseljenega Gustava Tönniesa, ki je kot gradbenik in tehnik s sinovi zaslužen za velik del podobe današnje Ljubljane.
Očeta Gustava, izučenega tesarja je mojster, pri katerem je delal v Gradcu, leta 1844 poslal v Ljubljano z nalogo, da izdela ostrešja za zdaj že pozabljeni kolizej. Delo je opravil tako dobro, da je župan Hradetcky mladeniča, ki se je pred tem izpopolnjeval po vsej Evropi, z novimi naročili obdržal v Ljubljani. Poročil se je z Amalijo Malovrh iz premožne gostilničarske družine in si ustvaril družino. Dinastija Tönnies je v stotih letih sezidala še železniško postajo, tobačno tovarno, Koslerjevo pivovarno, predhodnico današnjega Uniona, nemško gledališče, današnjo opero, glavno pošto, sodišče, evangeličansko, šentjakobsko in šempetrsko cerkev, tri vojašnice in vrsto meščanskih hiš v središču mesta. Gradila je tudi na Bledu in v Trstu, med drugim železniško postajo in skladišča v pristanišču. Pomemben delež je imela pri obnovi cukrarne ter pri zidavi številnih postaj in drugih objektov ob železnici, ki je leta 1849 povezala Dunaj z Ljubljano, leta 1857 pa še s Trstom. Da je mogel opraviti vsa ta dela, si je zagotovil kamen iz kamnolomov na Krasu, opeko pa iz velike opekarne na robu Ljubljane.
Enako pomemben je tudi Tönniesov prispevek k razvoju strojne industrije in energetike na Kranjskem. Vrhunec je pomenila ustanovitev Strojne tovarne in livarne, ki je cesarja Franca Jožefa I. ob obisku v Ljubljani leta 1883 tako navdušila, da je uspešnemu industrialcu s 650 zaposlenimi podelil visoko priznanje, zlati križec s krono. Tri leta pozneje, po smrti Gustava Tönniesa, so vodenje njegove velikanske zapuščine prevzeli že izšolani in pripravljeni sinovi Gustav mlajši, Adolf, Viljem, Emil in Rudolf.
Tönniesi so se imeli za Nemce, vendar so dobro sodelovali tudi s slovenskimi društvi in organizacijami, ne da bi se politično opredeljevali za ene ali druge. Oblasti v prvi Jugoslaviji jim niso bile naklonjene, kar je vplivalo na upadanje naročil in slabše odnose z bankami. V tridesetih letih so zabredli v velike težave, pred koncem druge svetovne vojne pa se je večina preostalih pripadnikov družine izselila v Nemčijo.
Zbornik Stoletje družine Tönnies s predgovorom današnjega mestnega arhitekta Janeza Koželja obravnava vsa ta področja, strnjena v razdelke Zgodovina, Tehniška dediščina in Gospodarstvo. Besedila v prvem so napisali ekonomist Stojan Jakopič, pobudnik knjižne predstavitve dediščina družine Tönnies širši javnosti, ter zgodovinarja Peter Vodopivec in Andrej Studen. Prvi je začel svoj prispevek z osmrtnicami, ki pričajo o ugledu, ki ga je užival Gustav Tönnies. Nato se postopoma vrača na začetek z javnimi napadi enega od domačih podjetnikov, ki je v njegovem ravnanju z zaposlenimi videli resno grožnjo svojemu načinu vodenju podjetja. Studen je zaokrožil za branje najslikovitejši pregled pojavljanja Tönniesov v popisih štetja prebivalstva monarhije in v drugih upravnih dokumentih. Iz njih je mogoče razbrati življenjske razmere širše družine v posameznih obdobjih: koliko ljudi je štela, s čim so se ukvarjali, koliko konj in drugih živali je bilo pri hiši in kateri občevalni jezik so uporabljali – Tönniesi nemščino, večina drugih pa slovenščino.
Avtorji drugega razdelka so Vladimir Vilman s prikazom Tönniesovih strojev in izdelkov v Tehničnem muzeju Slovenije, Roman Kos, ki piše o pomenu njegovih stiskalnic za razmah slamnikarske obrti, in Anton Bergant s prispevkom o proizvodnji vodnih turbin, ki so jo nadaljevali do Litostroja. Poglavji tretjega razdelka o podjetništvu in izzivih okolja v primeru družine Tönnies in svoja dognanja o podjetniških elitah v slovenskem ekonomskem zgodovinopisju je dodal strokovnjak za to področje Žarko Lazarevič. Pred bogatim slikovnim delom bralca čakajo še sklepne misli Janeza Pergarja, predsednika Slovensko-švedskega društva, ki je prispevalo večino dokumentarnega gradiva.
Branje Stoletja družine Tönnies bi bilo bolj tekoče, če bi prispevke avtorjev uskladila ena uredniška roka. Bilo bi manj ponavljanja biografskih in nekaterih drugih osnovnih podatkov o družini podjetnikov in tovarnarjev evropskega formata, ki je – z družinami Samassa, Westen in še nekaterimi – slovensko ozemlje iz agrarne zaostalosti popeljala v industrijsko dobo. Vsekakor pa ta knjiga vrača v naš zgodovinski spomin skoraj tri četrt stoletja »izbrisanega« Gustava Tönniesa in njegove potomce, potem ko je Ljubljana po njem že imenovala park na robu Kosez, ki so zrasle na zemljišču nekdanjih opekarn – tamkajšnji bajer je namreč ostanek glinokopov.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov