Avtor recenzije: Goran Dekleva Bere Aleksander Golja

Ljubljana : LUD Literatura, 2019

Na bržčas najbolj znamenitem mestu v Poetiki Aristotel piše, da tragedija zbuja sočutje in strah zato, da bi v gledalcu oziroma gledalki sprožila katarzo, očiščenje prav teh občutij. Blaž Iršič pa je ob predstavitvi svoje druge zbirke Človek pod luno, na literarnem večeru v ljubljanskem Pocket teater studiu. izjavil: »Poezija je neke vrste katarza, jaz jo moram pisati.« Če skozi prizmo te izjave zdaj motrimo pesmi v zbirki, bi lahko rekli, da nas pričujoča besedila najbrž hočejo napeljati k očiščenju občutkov življenjskega absurda in gnusa. Sicer se zdi, da so ti občutki zakoreninjeni v tistem pogledu, ki vsepovsod videva maske in pod njimi laž, hinavščino, izkoriščanje in nasilje, spričo česar se ni več mogoče zateči v tolažeče naročje kakršnihkoli individualnih upov in pričakovanj ali kolektivnih vrednot oziroma ideologij. V pesmi Kokakola tako beremo: »Dan je bil povprečen / kot vse nesmiselne stvari. / Čakal sem, da mine, / da se ga znebim, / tega koščka podarjenega življenja. / Če bi sledil svojim sanjam, / bi šele najebal.«

Kakor zgovorno pričajo navedeni verzi in kakor menda dobro vedo tudi vsi, ki so brali že pesnikov za Jenkovo nagrado nominirani prvenec Poezija za avtomehanike, se Iršič upesnjevanja tega položaja ne loteva ne z glasno tožečim patosom ne z vzvišeno, obvladano resnobnostjo. Prav nasprotno; vseskozi jo odlikujejo zavidljiva izrekovalska vehemenca, nesramežljiva pripravljenost zajemati iz vsakdanjih, pogovornih, tudi vulgarnih registrov slovenščine in nezmotljiv smisel za ironijo oziroma avtoironijo, ki glas, ki govori, uspešno varuje pred zdrsom v lepodušništvo, v obstretu katerega je seveda neznosno lahko videti samega sebe kot neomadeževanega sredi propadlega sveta. Vsi ti elementi se razmeroma pogosto zgostijo v dobro merjenih, aforistično prišpičenih – malce nesramnih, malce duhovitih, malce bojevitih – sentenčnih uvidih, ki praviloma izžarevajo še precejšnjo zadržanost do vsakršnih predpostavljenih avtoritet in samoimenovanih elit. Kadar jim to uspe, je pričujoča zbirka slej ko prej najmočnejša, najbolj prepričljiva. Tako, na primer, v pesmi Blizu teme beremo: »Vse te knjige in v njih same sijajne ideje. / Če bi jih sežgali, / bi kmalu napisali nove o tem, / kako priti do starega sranja.« Pesem Bienale z bralkami in bralci deli tole nepozabno modrost: »Če se boš bal volkov, te bodo požrle ovce.« Konj z ročaji se poantirano zaključi takole: »Sveti Miklavž je obdaril otroke, / revni so dobili manj,« … in tako naprej in naprej. Je pa tu najbrž le treba dodati, da taka pesniška strategija ni povsem brez pasti; zdi se mi namreč, da utegnejo ti, kolikor jedki toliko lucidni prebliski v spominu bralk in bralcev zasenčiti pesmi, v katerih se pojavljajo. Drugače rečeno: ob branju se pogosto vsiljuje vtis, da je delec kratko malo pohrustal celoto. Ta vtis se zdi toliko močnejši, kolikor Iršičev lirski subjekt v svojem izrekanju sledi predvsem asociativni logiki, ki ji ni veliko mar za skrbno gradnjo enovitega motivnega polja v posameznih pesmih ali za potrpežljivo obdelavo oziroma razvijanje enovite teme. Ker so torej pesmi v zbirki Človek pod luno razmeroma sredobežne, jih, paradoksalno, njihovi največji uspehi, torej mesta, kjer spregovorijo najmočneje, navsezadnje porazijo. Posledično se zdi, da nas branje Iršičeve druge pesniške zbirke sicer pogosto lahko napelje k pomenljivemu muzanju ali presenečenemu pritrjevanju ob hipnih uvidih, celostne katarze pa Človek pod luno vendarle še ne povzroča – za kaj takega, po vsem sodeč, ni dovolj le govoriti kinetično in brez dlake na jeziku.