Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Jure Franko.
Prevedla Đurđa Strsoglavec; Ljubljana : Beletrina, 2020
Nekje v prvi tretjini romana Kristiana Novaka Cigan, ampak najlepši nekdo izreče naslednje besede: »Istina je kompleksna zadeva.« In drugi ponovi: »Resnica je voda globoka.« Izkaže se, da junakom pravzaprav ni toliko do resnice, kolikor jim je do zgodbe. Roman je sestavljen kot niz pogovorov. Protagonisti govorijo, nagovarjajo drug drugega, včasih namišljeno osebo, v kateri je mogoče prepoznati bežno omenjen lik novinarke in aktivistke; govorijo v dialogih, intervjujih, sanjah in simbolih, a tudi v različnih govorih, od romščine in medžimurskega narečja do enega od kurdskih jezikov, arabščine in knjižnega registra. V romanu je vse ključni delček v sestavljanju tiste tako izmuzljive resnice, ki ji ni mogoče priti do dna, ki se seseda, kakor rahla, črna medžimurska zemlja, prepredena z labirinti opuščenih rudnikov. Drobci pripovedi, liki in njihove usode ter geografija prostora se spletajo v veliko, lepljivo mrežo, sredi katere vstaja podoba črnega pajka iz Sandijevih sanj. Sandi, Sandokan, »najlepši cigan« iz naslova, je križišče vseh romanesknih niti in tematsko vozlišče aktualnih lokalnih in evropskih problematik, ki jih v romanu nagovarja Kristian Novak. Cigan, ampak najlepši je pravzaprav intimna tragedija, ki zaradi specifike vpletenih preraste v računico politične hiperkorektnosti ter preigravanja osebnih in družbenih interesov. V okolju, kot ga slika Novak, bo ljubezen med štiridesetletno Mileno iz Sabolščakov in dvajsetletnim Sandijem iz Bukovega dola vedno reducirana na začasen odnos med medžimursko belko in Romom iz Đinjca, ki bo poleg rasističnega pridobil še šovinistično posesiven podton. »Kadar kdo naš fuka njihovo, fuka ves Sabolščak. Kadar kdo njihov fuka našo, ga vtika vsemu Sabolščaku,« reče Milena. Na podobno redukcijo bo v takšnem okolju obsojen mosulski Kurd Nuzat, ki lahko svojo zgodbo osmisli le, če v njej prepozna višje, mitološke razsežnosti, medtem ko bo za organe oblasti zgolj priročna rešitev kočljivega obračuna med predstavniki manjšine. Pa vendar niti Sandi niti Nuzat nista predstavljena skozi perspektivo žrtve; pot, po kateri sta krenila, je posledica individualnih značajskih odločitev v nestabilnih in nepredvidljivih življenjskih razmerah, v katerih je težko ohraniti lastno človečnost. V ospredju je tako ali drugače zmeraj vprašanje preživetja, ki skrb za kakšno osebnostno integriteto in podobne privilegije potisne na stran. Podobna bitka se odvija tudi na strani domnevnih predstavnikov oblasti oziroma njenih manjših in pogrešljivih rib v podobi kriminalista Plančića, ki želi predvsem čim prej in čim manj boleče opraviti s položajem, ki bi ga lahko na eni strani razkrinkal kot ksenofoba, na drugi pa kot izdajalca svoje skupnosti in poklica. V žongliranju z interesi se Plančić na koncu odloči za kompromis, ki je daleč od resnice, a izpolni medijsko potrebo po korektnosti. Novakova kritika medijskega diskurza o Romih, beguncih in o marginalnih skupinah nasploh tu še posebej ostro zareže.
Pisatelj Kristian Novak je vse nevralgične točke občutljive literarne in splošne tematike zajel tako, da jih je preusmeril na skupni imenovalec – na človeški dejavnik v vsej njegovi ambivalentni razsežnosti. Poleg občečloveškega pa avtor like povezuje tudi z njihovim odnosom do širše družbene skupnosti, ki jo zaznamujejo vsem skupni občutki strahu. Poglavja v romanu Cigan, ampak najlepši so poimenovana po različnih, na videz minornih fobijah, kot taka pa pričajo o izolaciji romanesknih protagonistov v odnosu drug do drugega in predvsem do lastne skupnosti, v kateri naj bi se čutili varne in sprejete, a so v njej deležni največjega odpora.
Cigan, ampak najlepši je tiste vrste roman, pri katerem se zdijo besede odveč. Vsak indic skriva množico novih smeri branja, interpretacije, opomenjanja, obenem pa gre za delo, ki sega globoko v sodobno družbeno tkivo in nagovarja njegove najtemačnejše kanale. Gre preprosto za enega od romanesknih vrhuncev zadnjih nekaj let.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Jure Franko.
Prevedla Đurđa Strsoglavec; Ljubljana : Beletrina, 2020
Nekje v prvi tretjini romana Kristiana Novaka Cigan, ampak najlepši nekdo izreče naslednje besede: »Istina je kompleksna zadeva.« In drugi ponovi: »Resnica je voda globoka.« Izkaže se, da junakom pravzaprav ni toliko do resnice, kolikor jim je do zgodbe. Roman je sestavljen kot niz pogovorov. Protagonisti govorijo, nagovarjajo drug drugega, včasih namišljeno osebo, v kateri je mogoče prepoznati bežno omenjen lik novinarke in aktivistke; govorijo v dialogih, intervjujih, sanjah in simbolih, a tudi v različnih govorih, od romščine in medžimurskega narečja do enega od kurdskih jezikov, arabščine in knjižnega registra. V romanu je vse ključni delček v sestavljanju tiste tako izmuzljive resnice, ki ji ni mogoče priti do dna, ki se seseda, kakor rahla, črna medžimurska zemlja, prepredena z labirinti opuščenih rudnikov. Drobci pripovedi, liki in njihove usode ter geografija prostora se spletajo v veliko, lepljivo mrežo, sredi katere vstaja podoba črnega pajka iz Sandijevih sanj. Sandi, Sandokan, »najlepši cigan« iz naslova, je križišče vseh romanesknih niti in tematsko vozlišče aktualnih lokalnih in evropskih problematik, ki jih v romanu nagovarja Kristian Novak. Cigan, ampak najlepši je pravzaprav intimna tragedija, ki zaradi specifike vpletenih preraste v računico politične hiperkorektnosti ter preigravanja osebnih in družbenih interesov. V okolju, kot ga slika Novak, bo ljubezen med štiridesetletno Mileno iz Sabolščakov in dvajsetletnim Sandijem iz Bukovega dola vedno reducirana na začasen odnos med medžimursko belko in Romom iz Đinjca, ki bo poleg rasističnega pridobil še šovinistično posesiven podton. »Kadar kdo naš fuka njihovo, fuka ves Sabolščak. Kadar kdo njihov fuka našo, ga vtika vsemu Sabolščaku,« reče Milena. Na podobno redukcijo bo v takšnem okolju obsojen mosulski Kurd Nuzat, ki lahko svojo zgodbo osmisli le, če v njej prepozna višje, mitološke razsežnosti, medtem ko bo za organe oblasti zgolj priročna rešitev kočljivega obračuna med predstavniki manjšine. Pa vendar niti Sandi niti Nuzat nista predstavljena skozi perspektivo žrtve; pot, po kateri sta krenila, je posledica individualnih značajskih odločitev v nestabilnih in nepredvidljivih življenjskih razmerah, v katerih je težko ohraniti lastno človečnost. V ospredju je tako ali drugače zmeraj vprašanje preživetja, ki skrb za kakšno osebnostno integriteto in podobne privilegije potisne na stran. Podobna bitka se odvija tudi na strani domnevnih predstavnikov oblasti oziroma njenih manjših in pogrešljivih rib v podobi kriminalista Plančića, ki želi predvsem čim prej in čim manj boleče opraviti s položajem, ki bi ga lahko na eni strani razkrinkal kot ksenofoba, na drugi pa kot izdajalca svoje skupnosti in poklica. V žongliranju z interesi se Plančić na koncu odloči za kompromis, ki je daleč od resnice, a izpolni medijsko potrebo po korektnosti. Novakova kritika medijskega diskurza o Romih, beguncih in o marginalnih skupinah nasploh tu še posebej ostro zareže.
Pisatelj Kristian Novak je vse nevralgične točke občutljive literarne in splošne tematike zajel tako, da jih je preusmeril na skupni imenovalec – na človeški dejavnik v vsej njegovi ambivalentni razsežnosti. Poleg občečloveškega pa avtor like povezuje tudi z njihovim odnosom do širše družbene skupnosti, ki jo zaznamujejo vsem skupni občutki strahu. Poglavja v romanu Cigan, ampak najlepši so poimenovana po različnih, na videz minornih fobijah, kot taka pa pričajo o izolaciji romanesknih protagonistov v odnosu drug do drugega in predvsem do lastne skupnosti, v kateri naj bi se čutili varne in sprejete, a so v njej deležni največjega odpora.
Cigan, ampak najlepši je tiste vrste roman, pri katerem se zdijo besede odveč. Vsak indic skriva množico novih smeri branja, interpretacije, opomenjanja, obenem pa gre za delo, ki sega globoko v sodobno družbeno tkivo in nagovarja njegove najtemačnejše kanale. Gre preprosto za enega od romanesknih vrhuncev zadnjih nekaj let.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov