Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Jure Franko.
Prevedla Đurđa Strsoglavec; Ljubljana : Beletrina, 2020
Nekje v prvi tretjini romana Kristiana Novaka Cigan, ampak najlepši nekdo izreče naslednje besede: »Istina je kompleksna zadeva.« In drugi ponovi: »Resnica je voda globoka.« Izkaže se, da junakom pravzaprav ni toliko do resnice, kolikor jim je do zgodbe. Roman je sestavljen kot niz pogovorov. Protagonisti govorijo, nagovarjajo drug drugega, včasih namišljeno osebo, v kateri je mogoče prepoznati bežno omenjen lik novinarke in aktivistke; govorijo v dialogih, intervjujih, sanjah in simbolih, a tudi v različnih govorih, od romščine in medžimurskega narečja do enega od kurdskih jezikov, arabščine in knjižnega registra. V romanu je vse ključni delček v sestavljanju tiste tako izmuzljive resnice, ki ji ni mogoče priti do dna, ki se seseda, kakor rahla, črna medžimurska zemlja, prepredena z labirinti opuščenih rudnikov. Drobci pripovedi, liki in njihove usode ter geografija prostora se spletajo v veliko, lepljivo mrežo, sredi katere vstaja podoba črnega pajka iz Sandijevih sanj. Sandi, Sandokan, »najlepši cigan« iz naslova, je križišče vseh romanesknih niti in tematsko vozlišče aktualnih lokalnih in evropskih problematik, ki jih v romanu nagovarja Kristian Novak. Cigan, ampak najlepši je pravzaprav intimna tragedija, ki zaradi specifike vpletenih preraste v računico politične hiperkorektnosti ter preigravanja osebnih in družbenih interesov. V okolju, kot ga slika Novak, bo ljubezen med štiridesetletno Mileno iz Sabolščakov in dvajsetletnim Sandijem iz Bukovega dola vedno reducirana na začasen odnos med medžimursko belko in Romom iz Đinjca, ki bo poleg rasističnega pridobil še šovinistično posesiven podton. »Kadar kdo naš fuka njihovo, fuka ves Sabolščak. Kadar kdo njihov fuka našo, ga vtika vsemu Sabolščaku,« reče Milena. Na podobno redukcijo bo v takšnem okolju obsojen mosulski Kurd Nuzat, ki lahko svojo zgodbo osmisli le, če v njej prepozna višje, mitološke razsežnosti, medtem ko bo za organe oblasti zgolj priročna rešitev kočljivega obračuna med predstavniki manjšine. Pa vendar niti Sandi niti Nuzat nista predstavljena skozi perspektivo žrtve; pot, po kateri sta krenila, je posledica individualnih značajskih odločitev v nestabilnih in nepredvidljivih življenjskih razmerah, v katerih je težko ohraniti lastno človečnost. V ospredju je tako ali drugače zmeraj vprašanje preživetja, ki skrb za kakšno osebnostno integriteto in podobne privilegije potisne na stran. Podobna bitka se odvija tudi na strani domnevnih predstavnikov oblasti oziroma njenih manjših in pogrešljivih rib v podobi kriminalista Plančića, ki želi predvsem čim prej in čim manj boleče opraviti s položajem, ki bi ga lahko na eni strani razkrinkal kot ksenofoba, na drugi pa kot izdajalca svoje skupnosti in poklica. V žongliranju z interesi se Plančić na koncu odloči za kompromis, ki je daleč od resnice, a izpolni medijsko potrebo po korektnosti. Novakova kritika medijskega diskurza o Romih, beguncih in o marginalnih skupinah nasploh tu še posebej ostro zareže.
Pisatelj Kristian Novak je vse nevralgične točke občutljive literarne in splošne tematike zajel tako, da jih je preusmeril na skupni imenovalec – na človeški dejavnik v vsej njegovi ambivalentni razsežnosti. Poleg občečloveškega pa avtor like povezuje tudi z njihovim odnosom do širše družbene skupnosti, ki jo zaznamujejo vsem skupni občutki strahu. Poglavja v romanu Cigan, ampak najlepši so poimenovana po različnih, na videz minornih fobijah, kot taka pa pričajo o izolaciji romanesknih protagonistov v odnosu drug do drugega in predvsem do lastne skupnosti, v kateri naj bi se čutili varne in sprejete, a so v njej deležni največjega odpora.
Cigan, ampak najlepši je tiste vrste roman, pri katerem se zdijo besede odveč. Vsak indic skriva množico novih smeri branja, interpretacije, opomenjanja, obenem pa gre za delo, ki sega globoko v sodobno družbeno tkivo in nagovarja njegove najtemačnejše kanale. Gre preprosto za enega od romanesknih vrhuncev zadnjih nekaj let.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Jure Franko.
Prevedla Đurđa Strsoglavec; Ljubljana : Beletrina, 2020
Nekje v prvi tretjini romana Kristiana Novaka Cigan, ampak najlepši nekdo izreče naslednje besede: »Istina je kompleksna zadeva.« In drugi ponovi: »Resnica je voda globoka.« Izkaže se, da junakom pravzaprav ni toliko do resnice, kolikor jim je do zgodbe. Roman je sestavljen kot niz pogovorov. Protagonisti govorijo, nagovarjajo drug drugega, včasih namišljeno osebo, v kateri je mogoče prepoznati bežno omenjen lik novinarke in aktivistke; govorijo v dialogih, intervjujih, sanjah in simbolih, a tudi v različnih govorih, od romščine in medžimurskega narečja do enega od kurdskih jezikov, arabščine in knjižnega registra. V romanu je vse ključni delček v sestavljanju tiste tako izmuzljive resnice, ki ji ni mogoče priti do dna, ki se seseda, kakor rahla, črna medžimurska zemlja, prepredena z labirinti opuščenih rudnikov. Drobci pripovedi, liki in njihove usode ter geografija prostora se spletajo v veliko, lepljivo mrežo, sredi katere vstaja podoba črnega pajka iz Sandijevih sanj. Sandi, Sandokan, »najlepši cigan« iz naslova, je križišče vseh romanesknih niti in tematsko vozlišče aktualnih lokalnih in evropskih problematik, ki jih v romanu nagovarja Kristian Novak. Cigan, ampak najlepši je pravzaprav intimna tragedija, ki zaradi specifike vpletenih preraste v računico politične hiperkorektnosti ter preigravanja osebnih in družbenih interesov. V okolju, kot ga slika Novak, bo ljubezen med štiridesetletno Mileno iz Sabolščakov in dvajsetletnim Sandijem iz Bukovega dola vedno reducirana na začasen odnos med medžimursko belko in Romom iz Đinjca, ki bo poleg rasističnega pridobil še šovinistično posesiven podton. »Kadar kdo naš fuka njihovo, fuka ves Sabolščak. Kadar kdo njihov fuka našo, ga vtika vsemu Sabolščaku,« reče Milena. Na podobno redukcijo bo v takšnem okolju obsojen mosulski Kurd Nuzat, ki lahko svojo zgodbo osmisli le, če v njej prepozna višje, mitološke razsežnosti, medtem ko bo za organe oblasti zgolj priročna rešitev kočljivega obračuna med predstavniki manjšine. Pa vendar niti Sandi niti Nuzat nista predstavljena skozi perspektivo žrtve; pot, po kateri sta krenila, je posledica individualnih značajskih odločitev v nestabilnih in nepredvidljivih življenjskih razmerah, v katerih je težko ohraniti lastno človečnost. V ospredju je tako ali drugače zmeraj vprašanje preživetja, ki skrb za kakšno osebnostno integriteto in podobne privilegije potisne na stran. Podobna bitka se odvija tudi na strani domnevnih predstavnikov oblasti oziroma njenih manjših in pogrešljivih rib v podobi kriminalista Plančića, ki želi predvsem čim prej in čim manj boleče opraviti s položajem, ki bi ga lahko na eni strani razkrinkal kot ksenofoba, na drugi pa kot izdajalca svoje skupnosti in poklica. V žongliranju z interesi se Plančić na koncu odloči za kompromis, ki je daleč od resnice, a izpolni medijsko potrebo po korektnosti. Novakova kritika medijskega diskurza o Romih, beguncih in o marginalnih skupinah nasploh tu še posebej ostro zareže.
Pisatelj Kristian Novak je vse nevralgične točke občutljive literarne in splošne tematike zajel tako, da jih je preusmeril na skupni imenovalec – na človeški dejavnik v vsej njegovi ambivalentni razsežnosti. Poleg občečloveškega pa avtor like povezuje tudi z njihovim odnosom do širše družbene skupnosti, ki jo zaznamujejo vsem skupni občutki strahu. Poglavja v romanu Cigan, ampak najlepši so poimenovana po različnih, na videz minornih fobijah, kot taka pa pričajo o izolaciji romanesknih protagonistov v odnosu drug do drugega in predvsem do lastne skupnosti, v kateri naj bi se čutili varne in sprejete, a so v njej deležni največjega odpora.
Cigan, ampak najlepši je tiste vrste roman, pri katerem se zdijo besede odveč. Vsak indic skriva množico novih smeri branja, interpretacije, opomenjanja, obenem pa gre za delo, ki sega globoko v sodobno družbeno tkivo in nagovarja njegove najtemačnejše kanale. Gre preprosto za enega od romanesknih vrhuncev zadnjih nekaj let.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Neveljaven email naslov