Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Simon Popek
Bere Aleksander Golja
Prevedla Suzana Koncut; Ljubljana : Založba *cf, 2019
Dezorientalka je literarni prvenec iransko-francoske cineastke Negar Djavadi, izgnanke iz rodnega Irana, ki je bila kmalu po islamski revoluciji kot desetletnica prisiljena zapustiti domovino, saj je novi režim grozil njenemu očetu, marksističnemu aktivistu, čigar drža je bila nesprejemljiva tako za režim šaha Pahlavija za verske poglavarje novonastale islamske republike.
Djavadijeva je izjavila, da njen roman ni avtobiografski. Vsebuje precej avtofikcijskih elementov – in pretiravanj -, zaradi česar je pripovedno dinamičen in strukturno ohlapen, predvsem pa »montažno« atraktiven. Pisateljici se pozna dolgoletno ukvarjanje s filmom, kjer je delala kot deklica za vse, asistentka kamere, scenaristka, direktorica fotografije in režiserka. V roman se je zato prikradla kopica filmske terminologije, celo obrazložitev slovitega efekta Kulešov, s katerim je sloviti ruski montažni avantgardist ponazoril, da čustva na platnu niso nujno posledica izvrstne igre, temveč zaporedja in logike montaže.
Na soroden način Djavadijeva »montira« roman Dezorientalka, kroniko iranske družbe dvajsetega stoletja in teheranske meščanske družine Sadr, ki jo Kimia, neredko kontradiktorna, čustveno razvneta pripovedovalka na življenjski prelomnici, slika skozi štiri generacije, od pradedka, fevdalnega veleposestnika, ki je po propadu dinastije Kadžar izgubil zemljo, preko njegove hčerke Nour, ki je na svet spravila šest sinov, do Kimijinega očeta Dareja, ki je kot prezaposlen aktivističen patriarh bolj ali manj živel »mimo družine« in njene dinamike. Pri Sadrovih je ogromno naklonjenosti do pripovedovanja in mitiziranja, obsedenosti, ki jo pooseblja Kimijin »stric številka dve«, družinski mitoman, poročeni oče in homoseksualec, žívi dokaz perzijskega nagnjenja do klepetanja in pripovedovanja zgodb. Kot pravi Djavadijeva, »ima Iranec, podobno kakor Šeherezada, občutek, da je vsak dan znova ujet v dilemo: govori ali umri.«
Dezorientalka je po eni strani čudovita družinska kronika, po drugi pa malce didaktična, z nešteto opombami opremljena lekcija o Iranu in njegovi polpretekli zgodovini. Lahko se strinjamo z avtorjem spremne besede Primožem Šterbencem, da o Iranu veliko ne vedo niti tisti, ki se razglašajo za poznavalce, ampak od leposlovja vendarle ne pričakujemo suhoparne učne ure o zgodovini civilizacijsko napredne, neverjetno vplivne in geostrateško pomembne regije.
Kimia, večno neodločna v odnosu do tradicionalnega in modernega, zgodovino Irana najlepše popisuje, ko govori o očetu, v nenehne dileme ujetem Dareju, ki je v času novinarskega delovanja, ko je opozarjal na šahove groteskne dvorne ekscese, omahoval med »biti odpuščan ali dati odpoved«, po begu v Francijo pa so ga napadali s številnih ideoloških strani; šahovi privrženci so bili prepričani, da je deželo prodal mulam, mule na oblasti so ga imeli za simpatizerja Zahoda in intelektualnega škodljivca, konservativci so mu očitali radikalni ateizem, medtem ko so ga komunisti, razkropljeni po Evropi, obravnavali kot buržujskega izdajalca in simpatizerja Cie.
Dezorientalka je na poučni ravni pomembna predvsem v eni točki, ko v obravnavanju geneze islamske revolucije opozori na zgodovinsko spregledanje protestnega gibanja intelektualcev, zanosnega upora, ki je vzniknil na univerzah in katerega nosilec je bila svobodomiselna mladina, ne pa »starec s turbanom,« ki je bil takrat v izgnanstvu v Iraku. Poenostavljeni zahodnjaški medijski dramaturgiji je ustrezala bitka med dvema človekoma, medtem ko so nič manj zaslužni aktivisti zapuščali državo in se na Zahodu – dezorientirani in prepuščeni sami sebi – skušali integrirati v novo kulturo. Toda če se hočeš integrirati, se moraš najprej dezintegrirati, pravi avtorica, vsaj deloma moraš pretrgati vezi s svojo kulturo. Vse to pa še ne pomeni, da boš živel svobodno in brez strahu. »Svoboda je tako ali tako slepilo,« pravi Djavadijeva, »spreminja se samo velikost ječe.«
Avtor recenzije: Simon Popek
Bere Aleksander Golja
Prevedla Suzana Koncut; Ljubljana : Založba *cf, 2019
Dezorientalka je literarni prvenec iransko-francoske cineastke Negar Djavadi, izgnanke iz rodnega Irana, ki je bila kmalu po islamski revoluciji kot desetletnica prisiljena zapustiti domovino, saj je novi režim grozil njenemu očetu, marksističnemu aktivistu, čigar drža je bila nesprejemljiva tako za režim šaha Pahlavija za verske poglavarje novonastale islamske republike.
Djavadijeva je izjavila, da njen roman ni avtobiografski. Vsebuje precej avtofikcijskih elementov – in pretiravanj -, zaradi česar je pripovedno dinamičen in strukturno ohlapen, predvsem pa »montažno« atraktiven. Pisateljici se pozna dolgoletno ukvarjanje s filmom, kjer je delala kot deklica za vse, asistentka kamere, scenaristka, direktorica fotografije in režiserka. V roman se je zato prikradla kopica filmske terminologije, celo obrazložitev slovitega efekta Kulešov, s katerim je sloviti ruski montažni avantgardist ponazoril, da čustva na platnu niso nujno posledica izvrstne igre, temveč zaporedja in logike montaže.
Na soroden način Djavadijeva »montira« roman Dezorientalka, kroniko iranske družbe dvajsetega stoletja in teheranske meščanske družine Sadr, ki jo Kimia, neredko kontradiktorna, čustveno razvneta pripovedovalka na življenjski prelomnici, slika skozi štiri generacije, od pradedka, fevdalnega veleposestnika, ki je po propadu dinastije Kadžar izgubil zemljo, preko njegove hčerke Nour, ki je na svet spravila šest sinov, do Kimijinega očeta Dareja, ki je kot prezaposlen aktivističen patriarh bolj ali manj živel »mimo družine« in njene dinamike. Pri Sadrovih je ogromno naklonjenosti do pripovedovanja in mitiziranja, obsedenosti, ki jo pooseblja Kimijin »stric številka dve«, družinski mitoman, poročeni oče in homoseksualec, žívi dokaz perzijskega nagnjenja do klepetanja in pripovedovanja zgodb. Kot pravi Djavadijeva, »ima Iranec, podobno kakor Šeherezada, občutek, da je vsak dan znova ujet v dilemo: govori ali umri.«
Dezorientalka je po eni strani čudovita družinska kronika, po drugi pa malce didaktična, z nešteto opombami opremljena lekcija o Iranu in njegovi polpretekli zgodovini. Lahko se strinjamo z avtorjem spremne besede Primožem Šterbencem, da o Iranu veliko ne vedo niti tisti, ki se razglašajo za poznavalce, ampak od leposlovja vendarle ne pričakujemo suhoparne učne ure o zgodovini civilizacijsko napredne, neverjetno vplivne in geostrateško pomembne regije.
Kimia, večno neodločna v odnosu do tradicionalnega in modernega, zgodovino Irana najlepše popisuje, ko govori o očetu, v nenehne dileme ujetem Dareju, ki je v času novinarskega delovanja, ko je opozarjal na šahove groteskne dvorne ekscese, omahoval med »biti odpuščan ali dati odpoved«, po begu v Francijo pa so ga napadali s številnih ideoloških strani; šahovi privrženci so bili prepričani, da je deželo prodal mulam, mule na oblasti so ga imeli za simpatizerja Zahoda in intelektualnega škodljivca, konservativci so mu očitali radikalni ateizem, medtem ko so ga komunisti, razkropljeni po Evropi, obravnavali kot buržujskega izdajalca in simpatizerja Cie.
Dezorientalka je na poučni ravni pomembna predvsem v eni točki, ko v obravnavanju geneze islamske revolucije opozori na zgodovinsko spregledanje protestnega gibanja intelektualcev, zanosnega upora, ki je vzniknil na univerzah in katerega nosilec je bila svobodomiselna mladina, ne pa »starec s turbanom,« ki je bil takrat v izgnanstvu v Iraku. Poenostavljeni zahodnjaški medijski dramaturgiji je ustrezala bitka med dvema človekoma, medtem ko so nič manj zaslužni aktivisti zapuščali državo in se na Zahodu – dezorientirani in prepuščeni sami sebi – skušali integrirati v novo kulturo. Toda če se hočeš integrirati, se moraš najprej dezintegrirati, pravi avtorica, vsaj deloma moraš pretrgati vezi s svojo kulturo. Vse to pa še ne pomeni, da boš živel svobodno in brez strahu. »Svoboda je tako ali tako slepilo,« pravi Djavadijeva, »spreminja se samo velikost ječe.«
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov