Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja

Prevedla Suzana Koncut; Ljubljana : Založba *cf, 2019

Dezorientalka je literarni prvenec iransko-francoske cineastke Negar Djavadi, izgnanke iz rodnega Irana, ki je bila kmalu po islamski revoluciji kot desetletnica prisiljena zapustiti domovino, saj je novi režim grozil njenemu očetu, marksističnemu aktivistu, čigar drža je bila nesprejemljiva tako za režim šaha Pahlavija za verske poglavarje novonastale islamske republike.

Djavadijeva je izjavila, da njen roman ni avtobiografski. Vsebuje precej avtofikcijskih elementov – in pretiravanj -, zaradi česar je pripovedno dinamičen in strukturno ohlapen, predvsem pa »montažno« atraktiven. Pisateljici se pozna dolgoletno ukvarjanje s filmom, kjer je delala kot deklica za vse, asistentka kamere, scenaristka, direktorica fotografije in režiserka. V roman se je zato prikradla kopica filmske terminologije, celo obrazložitev slovitega efekta Kulešov, s katerim je sloviti ruski montažni avantgardist ponazoril, da čustva na platnu niso nujno posledica izvrstne igre, temveč zaporedja in logike montaže.

Na soroden način Djavadijeva »montira« roman Dezorientalka, kroniko iranske družbe dvajsetega stoletja in teheranske meščanske družine Sadr, ki jo Kimia, neredko kontradiktorna, čustveno razvneta pripovedovalka na življenjski prelomnici, slika skozi štiri generacije, od pradedka, fevdalnega veleposestnika, ki je po propadu dinastije Kadžar izgubil zemljo, preko njegove hčerke Nour, ki je na svet spravila šest sinov, do Kimijinega očeta Dareja, ki je kot prezaposlen aktivističen patriarh bolj ali manj živel »mimo družine« in njene dinamike. Pri Sadrovih je ogromno naklonjenosti do pripovedovanja in mitiziranja, obsedenosti, ki jo pooseblja Kimijin »stric številka dve«, družinski mitoman, poročeni oče in homoseksualec, žívi dokaz perzijskega nagnjenja do klepetanja in pripovedovanja zgodb. Kot pravi Djavadijeva, »ima Iranec, podobno kakor Šeherezada, občutek, da je vsak dan znova ujet v dilemo: govori ali umri.«

Dezorientalka je po eni strani čudovita družinska kronika, po drugi pa malce didaktična, z nešteto opombami opremljena lekcija o Iranu in njegovi polpretekli zgodovini. Lahko se strinjamo z avtorjem spremne besede Primožem Šterbencem, da o Iranu veliko ne vedo niti tisti, ki se razglašajo za poznavalce, ampak od leposlovja vendarle ne pričakujemo suhoparne učne ure o zgodovini civilizacijsko napredne, neverjetno vplivne in geostrateško pomembne regije.

Kimia, večno neodločna v odnosu do tradicionalnega in modernega, zgodovino Irana najlepše popisuje, ko govori o očetu, v nenehne dileme ujetem Dareju, ki je v času novinarskega delovanja, ko je opozarjal na šahove groteskne dvorne ekscese, omahoval med »biti odpuščan ali dati odpoved«, po begu v Francijo pa so ga napadali s številnih ideoloških strani; šahovi privrženci so bili prepričani, da je deželo prodal mulam, mule na oblasti so ga imeli za simpatizerja Zahoda in intelektualnega škodljivca, konservativci so mu očitali radikalni ateizem, medtem ko so ga komunisti, razkropljeni po Evropi, obravnavali kot buržujskega izdajalca in simpatizerja Cie.

Dezorientalka je na poučni ravni pomembna predvsem v eni točki, ko v obravnavanju geneze islamske revolucije opozori na zgodovinsko spregledanje protestnega gibanja intelektualcev, zanosnega upora, ki je vzniknil na univerzah in katerega nosilec je bila svobodomiselna mladina, ne pa »starec s turbanom,« ki je bil takrat v izgnanstvu v Iraku. Poenostavljeni zahodnjaški medijski dramaturgiji je ustrezala bitka  med dvema človekoma, medtem ko so nič manj zaslužni aktivisti zapuščali državo in se na Zahodu – dezorientirani in prepuščeni sami sebi – skušali integrirati v novo kulturo. Toda če se hočeš integrirati, se moraš najprej dezintegrirati, pravi avtorica, vsaj deloma moraš pretrgati vezi s svojo kulturo. Vse to pa še ne pomeni, da boš živel svobodno in brez strahu. »Svoboda je tako ali tako slepilo,« pravi Djavadijeva, »spreminja se samo velikost ječe.«