Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film je predvsem korektna značajska študija zasvojenca kot človeka, ki je v preteklosti doživel travmo in je zato zdrsnil v brezno odvisnosti.
Jack Cunningham je gradbeni delavec. Pije pred službo, med njo in po njej. Angleški naslov filma je The Way Back, kar pomeni “dolgo tega” ali “nekoč”. In prav preteklost in z njo povezana bolečina, ki nikakor noče izzveneti, čeprav jo protagonist od jutra do večera skuša omrtvičiti z litri piva in žganja, je osrednja tema filma. Moram dodati, da je slovenski prevod naslova, čeprav utegne gledalca najprej malce zbegati, ustrezen, saj Jacku kot nekdanjemu obetavnemu košarkarju poznejše življenje “zunaj igrišča” ne gre dobro od rok.
Scenarij Brada Ingelsbyjaprotagonista predstavlja počasi. Začnemo ga spoznavati na zahvalni dan v družinskem krogu s pločevinko piva v roki. Njegov pogovor s sestro Beth nam pove, da ima težave ne le z alkoholom, ampak tudi z obvladovanjem jeze. Ko je soočen z njenimi vprašanji o smiselnosti svojega početja, izgubi nadzor nad sabo. Izvemo še, da sestra ostaja v stiku z Jackovo nekdanjo partnerko, ki je sam trezen ne more poklicati. Ker je njegova družina prijazna in razumevajoča, se gledalec začne spraševati, kaj ga muči in sili v odvisnost od alkohola.
Adut filma je Ben Affleck in kdor pozna njegovo življenjsko zgodbo, ve, da je tudi on prijateljeval z alkoholom. Njegovo zasebno življenje je že večkrat zasenčilo filmske uspehe ter na drugi strani številne polomije in slabe odločitve. Film Izven igrišča gre zato razumeti kot njegovo vrnitev in nekakšno odrešitev: v intervjujih je namreč večkrat poudaril, da je bilo oblikovanje vloge zanj izkušnja katarze. Ben Affleck je tudi edini igralski adut filma, saj preostalim likom ni posvečeno dovolj pozornosti, njihov značaj, življenjska zgodba, motivacija, vse ostane bolj ali manj neznano, saj so samo statisti v Jackovi oziroma Benovi zgodbi. Film je scenaristično nedodelan, saj poleg likov ostanejo nedorečeni ključni položaji, v katerih se znajdejo. Denimo Jackova odločitev, da z danes na jutri, potem ko je spil litre piva, sprejme povabilo nekdanje šole, v kateri je blestel kot igralec, in postane trener košarkarskega moštva.
Jackov odnos z ženo, s katero se je (ali se ni) ločil, ter njegovi odnosi s sotrpini iz bara, v katerega zahaja vsak večer, so samo nakazani. Tudi Jackova metoda treniranja se zdi površna. Zdi se, kakor da mora fante le dobro nadreti in v neoporečnem razpoloženju katoliške šole uporabiti nekaj kletvic in motivacijskih floskul, da iz nekoliko razposajenih fantov naredi dobre igralce in odločne mlade moške.
Medtem se sam vse bolj potaplja v alkoholne hlape. Jackova pijača je njegov najboljši prijatelj in glavni filmski rekvizit. Kamera pozorno ujame rituale hlajenja, trepljanja in odpiranja pijače; in v prvi polovici filma dogajanje ogrne v turobne barve. Še kalifornijske s soncem obsijane palme so videti žalostno; tako globoka je Jackova stiska. Hkrati je v javnosti precej dobro delujoč pivec, pijačo si pred delom na gradbišču natoči v termovko in ne kaže ne svoje stiske ne svoje zasvojenosti. Naj dodam, da smo pred leti videli bolj prepričljivo dramo o žalujočem in trpečem moškem, Manchester by the Sea, s Caseyjem Affleckom, Benovim bratom v glavni vlogi.
Če sklenem: Izven igrišča ni toliko športna drama o ekipi, ki z dobrim trenerjem izkoristi svoje potenciale. Je predvsem korektna značajska študija zasvojenca kot človeka, ki je v preteklosti doživel travmo in je zato zdrsnil v brezno odvisnosti. Mogoče so seveda še drugačne zgodbe. Ena od teh, film Lepi fant iz leta 2018, predstavi morda še nekoliko bolj realno podobo zasvojenosti. Ta namreč lahko nastane tudi brez posebnega razloga, ki bi jo racionaliziral in opravičeval.
Film je predvsem korektna značajska študija zasvojenca kot človeka, ki je v preteklosti doživel travmo in je zato zdrsnil v brezno odvisnosti.
Jack Cunningham je gradbeni delavec. Pije pred službo, med njo in po njej. Angleški naslov filma je The Way Back, kar pomeni “dolgo tega” ali “nekoč”. In prav preteklost in z njo povezana bolečina, ki nikakor noče izzveneti, čeprav jo protagonist od jutra do večera skuša omrtvičiti z litri piva in žganja, je osrednja tema filma. Moram dodati, da je slovenski prevod naslova, čeprav utegne gledalca najprej malce zbegati, ustrezen, saj Jacku kot nekdanjemu obetavnemu košarkarju poznejše življenje “zunaj igrišča” ne gre dobro od rok.
Scenarij Brada Ingelsbyjaprotagonista predstavlja počasi. Začnemo ga spoznavati na zahvalni dan v družinskem krogu s pločevinko piva v roki. Njegov pogovor s sestro Beth nam pove, da ima težave ne le z alkoholom, ampak tudi z obvladovanjem jeze. Ko je soočen z njenimi vprašanji o smiselnosti svojega početja, izgubi nadzor nad sabo. Izvemo še, da sestra ostaja v stiku z Jackovo nekdanjo partnerko, ki je sam trezen ne more poklicati. Ker je njegova družina prijazna in razumevajoča, se gledalec začne spraševati, kaj ga muči in sili v odvisnost od alkohola.
Adut filma je Ben Affleck in kdor pozna njegovo življenjsko zgodbo, ve, da je tudi on prijateljeval z alkoholom. Njegovo zasebno življenje je že večkrat zasenčilo filmske uspehe ter na drugi strani številne polomije in slabe odločitve. Film Izven igrišča gre zato razumeti kot njegovo vrnitev in nekakšno odrešitev: v intervjujih je namreč večkrat poudaril, da je bilo oblikovanje vloge zanj izkušnja katarze. Ben Affleck je tudi edini igralski adut filma, saj preostalim likom ni posvečeno dovolj pozornosti, njihov značaj, življenjska zgodba, motivacija, vse ostane bolj ali manj neznano, saj so samo statisti v Jackovi oziroma Benovi zgodbi. Film je scenaristično nedodelan, saj poleg likov ostanejo nedorečeni ključni položaji, v katerih se znajdejo. Denimo Jackova odločitev, da z danes na jutri, potem ko je spil litre piva, sprejme povabilo nekdanje šole, v kateri je blestel kot igralec, in postane trener košarkarskega moštva.
Jackov odnos z ženo, s katero se je (ali se ni) ločil, ter njegovi odnosi s sotrpini iz bara, v katerega zahaja vsak večer, so samo nakazani. Tudi Jackova metoda treniranja se zdi površna. Zdi se, kakor da mora fante le dobro nadreti in v neoporečnem razpoloženju katoliške šole uporabiti nekaj kletvic in motivacijskih floskul, da iz nekoliko razposajenih fantov naredi dobre igralce in odločne mlade moške.
Medtem se sam vse bolj potaplja v alkoholne hlape. Jackova pijača je njegov najboljši prijatelj in glavni filmski rekvizit. Kamera pozorno ujame rituale hlajenja, trepljanja in odpiranja pijače; in v prvi polovici filma dogajanje ogrne v turobne barve. Še kalifornijske s soncem obsijane palme so videti žalostno; tako globoka je Jackova stiska. Hkrati je v javnosti precej dobro delujoč pivec, pijačo si pred delom na gradbišču natoči v termovko in ne kaže ne svoje stiske ne svoje zasvojenosti. Naj dodam, da smo pred leti videli bolj prepričljivo dramo o žalujočem in trpečem moškem, Manchester by the Sea, s Caseyjem Affleckom, Benovim bratom v glavni vlogi.
Če sklenem: Izven igrišča ni toliko športna drama o ekipi, ki z dobrim trenerjem izkoristi svoje potenciale. Je predvsem korektna značajska študija zasvojenca kot človeka, ki je v preteklosti doživel travmo in je zato zdrsnil v brezno odvisnosti. Mogoče so seveda še drugačne zgodbe. Ena od teh, film Lepi fant iz leta 2018, predstavi morda še nekoliko bolj realno podobo zasvojenosti. Ta namreč lahko nastane tudi brez posebnega razloga, ki bi jo racionaliziral in opravičeval.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov