Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jorge Carrión: Knjigarne

20.04.2020

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Matej Rus

Prevedla Sara Virk; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019

Še ena poslastica v knjižni zbirki Bralna znamenja! Precej drugačna od prejšnjih: vseskozi se posveča knjigam in branju, vendar se pri tem ne osredotoča na literarno ustvarjanje ali na založniške, tiskarske, uredniške in bibliotekarske prakse; če že, pa predvsem tam, kjer so bile knjigarne navdih in prostor nastajanja pomembnih knjig, ki jih brez te povezave ne bi bilo.

Španski pisatelj in doktor humanistike Jorge Carrión se je knjigarn – poleg knjižnic stoletja ključnih posredovalnih členov med avtorji in bralci – lotil po svoje. Najprej je nanizal nekaj zanimivih definicij razlik med obema stvarnima in virtualnima prostoroma: Knjigarne nikoli niso imele prave kontinuitete niti niso bile deležne institucionalne podpore. Pogosto niso niti omenjene v turističnih vodnikih niti o njih ne pišejo doktorskih disertacij, dokler čas ne opravi z njimi in se spremenijo v mit preteklosti. In še: Knjigarna je lahka, knjižnica težka; lahkotnost nenehnega sedanjika proti teži tradicije. Posel knjigarja je promet, pretok, knjižnica je vselej en korak zadaj, s pogledom v preteklost. Knjigarna razdeljuje, knjižnica ohranja …

Toda Carrión omenja tudi nenavaden primer križanca, knjigarne, ki jo je v Parizu ustanovil George Whitman, podjetni jenkijevski vagabund, kot ga imenuje, ki se je najprej preživljal s preprodajanjem prepovedanih knjig, kot je bil Millerjev Rakov povratnik, ameriškim vojakom. Nato je v svojo knjigarno postavil posteljo in grelnik za hrano, da so kupci lahko prenočili, se ogreli s toplo juho in si knjige, če si niso mogli privoščiti nakupa, izposodili. Podobno naj bilo izposojanje knjig običajno že v grških in rimskih knjigarnah, potujočih stojnicah ali barakah, ki so jih v času Cicera postavljali v najboljših trgovskih četrtih. Nič nenavadnega ni bilo niti kupovanje knjig na težo – kadar so se premožni veljaki hoteli postaviti s svojo kulturnostjo. V srednjem veku pa so knjige dobile tudi menjalno vrednost; posojevalci denarja so jih sprejemali kot varščino, pri kateri niso mogli utrpeti izgube.

Avtor Jorge Carrión je obiskal in doživel toliko knjigarn na vseh celinah kot zagotovo še nihče pred njim. Vsaka, tako francoska Librairie Hauffmann v Atenah, kot Madbouly v Kairu, Foyles v Londonu, Librairie des Colonnes v Tangerju, Strand v New Yorku, Matras v Krakovu ali najbrž še starejša avtentična knjigarna Librairie Delameni v Parizu, je bila zanj zgoščena različica sveta. Tudi slikovitim posebnostim s svojimi zgodbami ni ne konca ne kraja. Takšna je na primer Livrario Lello & Irmao v Portu, kjer so snemali filme o Harryju Potterju, in še bolj replika sanfranciške knjigarne Argonaut, ki so jo v hollywoodskem studiu postavili samo za snemanje znamenitega prizora v Hitchokovi Vrtoglavici.

Tudi za nekaj legendarnih prodajaln knjig, zemljevidov in sorodnih vsebin, ki jih ni več (nekatere so na primer ponujale knjižne bloke brez platnic, da so si jih kupci lahko dali vezati po svojem okusu), je raziskovalni pisec zbral toliko podatkov in pričevanj, da bralec skoraj ne opazi, da jih je postavil v preteklost.

Jorge Carrión je iz vseh prodajaln knjig, kamor ga je zaneslo – tudi v Livrario Bertrand v Lizboni, menda najstarejšo med še delujočimi – prinesel domov kak spominek v obliki prodajnega kataloga ali vizitke, prospekta, razglednice, potrjenega računa. Prvi žig v svoj nevidni knjigarniški potni list je dobil poleti 1988 v knjigarni La Librería del Pensativo v prestolnici Gvatemale. Ko je po dobrih tridesetih letih začel odpirati mape s temi spominki, se je počutil, kot da je pred seboj razgrnil zemljevid sveta. Obenem se je znašel iz oči v oči s svojo lastno biografijo.

Na začetek tega nenavadnega popotovanja je Carrión simbolno postavil zgodbo Stefana Zweiga Buchmendel – o Jakobu Mendlu, dunajskem trgovcu s knjigami, ki se je v kavarni Mendel od jutra do večera na pamet učil sezname in podatke iz grmade katalogov in knjig, ki ga je obdajala. Bil je spominski genij, ki ni dobil licence za odprtje lastne knjigarne, a je o knjigah vedel več kot kateri koli strokovnjak in knjižničar svojega časa …

Carrión začne zadnje poglavje knjige z opisom zaprtja in praznjenja skoraj stoletne knjigarne Catalònia v središču Barcelone ter preurejanja njene notranjščine v restavracijo McDonald’s. »Več mesecev,« piše, »sem bil priča uničenju nekega malega sveta in spreminjanju prostora v veleposlaništvo nekega drugega sveta.« Vendar se avtor ob tem in mnogih podobnih spominih ne prepušča sentimentalnosti, temveč skuša tudi v drugem svetu najti nekaj prednosti ter naklonjenosti knjigam in novim, tudi virtualnim knjigarnam, kakršna je Amazon. »Na tej ali na kakšni drugi spletni strani,« priznava, »pogosto kupim knjige, izdane v mestih, ki sem jih sicer obiskal, vendar jih je bilo tam nemogoče dobiti.« Pa tudi sicer »pogosto preživljam popoldneve ob brskanju po spletu in iskanju takšnih knjigarn, ki zame še ne obstajajo čisto zares. Vendar pa so že nekje tam in čakajo name.«

Knjigarne imajo svoje spletne strani zato, še piše, »da bi nam prodale knjige iz pikslov in da bi spotoma použili še kakšno podobo, zgodbo, prijeli za trnek. Vse to je bistvenega pomena. … Naši možgani so v postopku mutacije, naši načini sporazumevanja in doživljanja se spreminjajo: smo še vedno isti, pa vendar povsem drugačni …«

Tukaj seveda velja opozoriti, da je minilo že sedem let, odkar je Carrión z zadnjo piko sklenil svoj rokopis! V tem obdobju so se zgodile številne velike spremembe, tudi v prodaji knjig, saj je čas tekel in še teče hitreje kot kdaj koli.


Ocene

1949 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Jorge Carrión: Knjigarne

20.04.2020

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Matej Rus

Prevedla Sara Virk; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019

Še ena poslastica v knjižni zbirki Bralna znamenja! Precej drugačna od prejšnjih: vseskozi se posveča knjigam in branju, vendar se pri tem ne osredotoča na literarno ustvarjanje ali na založniške, tiskarske, uredniške in bibliotekarske prakse; če že, pa predvsem tam, kjer so bile knjigarne navdih in prostor nastajanja pomembnih knjig, ki jih brez te povezave ne bi bilo.

Španski pisatelj in doktor humanistike Jorge Carrión se je knjigarn – poleg knjižnic stoletja ključnih posredovalnih členov med avtorji in bralci – lotil po svoje. Najprej je nanizal nekaj zanimivih definicij razlik med obema stvarnima in virtualnima prostoroma: Knjigarne nikoli niso imele prave kontinuitete niti niso bile deležne institucionalne podpore. Pogosto niso niti omenjene v turističnih vodnikih niti o njih ne pišejo doktorskih disertacij, dokler čas ne opravi z njimi in se spremenijo v mit preteklosti. In še: Knjigarna je lahka, knjižnica težka; lahkotnost nenehnega sedanjika proti teži tradicije. Posel knjigarja je promet, pretok, knjižnica je vselej en korak zadaj, s pogledom v preteklost. Knjigarna razdeljuje, knjižnica ohranja …

Toda Carrión omenja tudi nenavaden primer križanca, knjigarne, ki jo je v Parizu ustanovil George Whitman, podjetni jenkijevski vagabund, kot ga imenuje, ki se je najprej preživljal s preprodajanjem prepovedanih knjig, kot je bil Millerjev Rakov povratnik, ameriškim vojakom. Nato je v svojo knjigarno postavil posteljo in grelnik za hrano, da so kupci lahko prenočili, se ogreli s toplo juho in si knjige, če si niso mogli privoščiti nakupa, izposodili. Podobno naj bilo izposojanje knjig običajno že v grških in rimskih knjigarnah, potujočih stojnicah ali barakah, ki so jih v času Cicera postavljali v najboljših trgovskih četrtih. Nič nenavadnega ni bilo niti kupovanje knjig na težo – kadar so se premožni veljaki hoteli postaviti s svojo kulturnostjo. V srednjem veku pa so knjige dobile tudi menjalno vrednost; posojevalci denarja so jih sprejemali kot varščino, pri kateri niso mogli utrpeti izgube.

Avtor Jorge Carrión je obiskal in doživel toliko knjigarn na vseh celinah kot zagotovo še nihče pred njim. Vsaka, tako francoska Librairie Hauffmann v Atenah, kot Madbouly v Kairu, Foyles v Londonu, Librairie des Colonnes v Tangerju, Strand v New Yorku, Matras v Krakovu ali najbrž še starejša avtentična knjigarna Librairie Delameni v Parizu, je bila zanj zgoščena različica sveta. Tudi slikovitim posebnostim s svojimi zgodbami ni ne konca ne kraja. Takšna je na primer Livrario Lello & Irmao v Portu, kjer so snemali filme o Harryju Potterju, in še bolj replika sanfranciške knjigarne Argonaut, ki so jo v hollywoodskem studiu postavili samo za snemanje znamenitega prizora v Hitchokovi Vrtoglavici.

Tudi za nekaj legendarnih prodajaln knjig, zemljevidov in sorodnih vsebin, ki jih ni več (nekatere so na primer ponujale knjižne bloke brez platnic, da so si jih kupci lahko dali vezati po svojem okusu), je raziskovalni pisec zbral toliko podatkov in pričevanj, da bralec skoraj ne opazi, da jih je postavil v preteklost.

Jorge Carrión je iz vseh prodajaln knjig, kamor ga je zaneslo – tudi v Livrario Bertrand v Lizboni, menda najstarejšo med še delujočimi – prinesel domov kak spominek v obliki prodajnega kataloga ali vizitke, prospekta, razglednice, potrjenega računa. Prvi žig v svoj nevidni knjigarniški potni list je dobil poleti 1988 v knjigarni La Librería del Pensativo v prestolnici Gvatemale. Ko je po dobrih tridesetih letih začel odpirati mape s temi spominki, se je počutil, kot da je pred seboj razgrnil zemljevid sveta. Obenem se je znašel iz oči v oči s svojo lastno biografijo.

Na začetek tega nenavadnega popotovanja je Carrión simbolno postavil zgodbo Stefana Zweiga Buchmendel – o Jakobu Mendlu, dunajskem trgovcu s knjigami, ki se je v kavarni Mendel od jutra do večera na pamet učil sezname in podatke iz grmade katalogov in knjig, ki ga je obdajala. Bil je spominski genij, ki ni dobil licence za odprtje lastne knjigarne, a je o knjigah vedel več kot kateri koli strokovnjak in knjižničar svojega časa …

Carrión začne zadnje poglavje knjige z opisom zaprtja in praznjenja skoraj stoletne knjigarne Catalònia v središču Barcelone ter preurejanja njene notranjščine v restavracijo McDonald’s. »Več mesecev,« piše, »sem bil priča uničenju nekega malega sveta in spreminjanju prostora v veleposlaništvo nekega drugega sveta.« Vendar se avtor ob tem in mnogih podobnih spominih ne prepušča sentimentalnosti, temveč skuša tudi v drugem svetu najti nekaj prednosti ter naklonjenosti knjigam in novim, tudi virtualnim knjigarnam, kakršna je Amazon. »Na tej ali na kakšni drugi spletni strani,« priznava, »pogosto kupim knjige, izdane v mestih, ki sem jih sicer obiskal, vendar jih je bilo tam nemogoče dobiti.« Pa tudi sicer »pogosto preživljam popoldneve ob brskanju po spletu in iskanju takšnih knjigarn, ki zame še ne obstajajo čisto zares. Vendar pa so že nekje tam in čakajo name.«

Knjigarne imajo svoje spletne strani zato, še piše, »da bi nam prodale knjige iz pikslov in da bi spotoma použili še kakšno podobo, zgodbo, prijeli za trnek. Vse to je bistvenega pomena. … Naši možgani so v postopku mutacije, naši načini sporazumevanja in doživljanja se spreminjajo: smo še vedno isti, pa vendar povsem drugačni …«

Tukaj seveda velja opozoriti, da je minilo že sedem let, odkar je Carrión z zadnjo piko sklenil svoj rokopis! V tem obdobju so se zgodile številne velike spremembe, tudi v prodaji knjig, saj je čas tekel in še teče hitreje kot kdaj koli.


22.03.2021

Tadej Golob: Virus

Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bere Jure Franko


22.03.2021

Béla Hamvas: Krizologija

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Barbara Zupan


15.03.2021

Renata Salecl: Strast do nevednosti

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Igor Velše.


15.03.2021

Pajtim Statovci: Moj mačkon Jugoslavija

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Igor Velše.


15.03.2021

Marjan Pungartnik: Za zvezdno mizo

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


15.03.2021

Tratnik, Pungartnik, Statovci, Salecl

Suzana Tratnik: Pontonski most Marjan Pungartnik: Za zvezdno mizo Pajtim Statovci: Moj mačkon Jugoslavija Renata Salecl: Strast do nevednosti Recenzije so napisali Ana Hancock, Andrej Lutman, Katarina Mahnič in Iztok Ilich.


15.03.2021

Suzana Tratnik: Pontonski most

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Jure Franko in Vesna Topolovec.


12.03.2021

Poletje 85

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


12.03.2021

Asistentka

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.03.2021

Vesna Purič: Sodobne tržaške pesnice

Avtor recenzije: Robi Šabec Bereta Jure franko in Barbara Zupan.


08.03.2021

Manca Klun: Če ne morem biti jezik

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.


08.03.2021

Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza

Avtor recenzije: Simon Popek Bere: Aleksander Golja


01.03.2021

Paolo Giordano: Raztrgajmo nebo

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Eva Longyka Marušič.


01.03.2021

Matej Krajnc: London

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Matjaž Romih.


01.03.2021

Muanis Sinanović: Krhke karavane

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.


01.03.2021

Lev Detela: Posekani svet

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bere Jure Franko.


26.02.2021

Žvižgači

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


26.02.2021

Nevarni ovinki

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.02.2021

Marko Matičetov: Sonce na balinišču

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.


22.02.2021

Tonja Jelen: Greva, ostajava, saj sva

Avtorica recenzije: Simona Kopinšek Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.


Stran 57 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov