Avtorica recenzije: Tadeja Krečič

Prevedla Urška Brodar ; Ljubljana : Sophia v sodelovanju z Goethejevim inštitutom 2019

Sibylle Berg je sedeminpetdesetletna nemško-švicarska avtorica, rojena še v vzhodni Nemčiji, ki pa jo je zapustila leta 1984. Slovenci njenih knjig v prevodu do zdaj nismo poznali, dokler ni pred nedavnim izšla knjiga Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha. Presenetljivo, pravzaprav, saj je Sibylle Berg že zelo uveljavljena pisateljica, dramatičarka, publicistka in aktivistka. Nekaj povejo o tem številke: petnajst romanov in knjig kratke proze ter esejev, petindvajset dram in enajst radijskih iger, šestnajst najrazličnejših nagrad, med njimi letošnja prestižna nagrada Bertolda Brechta, namenjena avtorjem, ki jim je v svojih delih »posebej uspela kritična analiza sodobnega časa«. Njena besedila so prevedena v številne jezike, avtorica poučuje dramaturgijo na Umetnostni akademiji v Zürichu. Tudi njenih dram na slovenskih odrih še nismo gledali – z izjemo teatrske inscenacije romana Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha v SNG Nova Gorica lani. Morda pa so razlogi za to v radikalnosti pisave Sibylle Berg? Ne gre namreč prezreti, da je avtorica svoj prvenec ponudila kar petdesetim založnikom, preden se je založba Reclam v Leipzigu leta 1997 le odločila za objavo. Sledilo je nekaj odklonilnih, večinoma pa pozitivnih kritik, vsekakor pa pri iskanju založnika ni imela nobene težave več.

Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha je z naslovom, pa tudi z ilustracijo Tinke Volarič na platnicah in premišljeno grafično izvedbo privlačna knjiga: na beli podlagi naslovnice je pet obrazkov z različnimi izrazi, ki jih prepleteni električni kabli vodijo do vtičnic. Zaviha s predstavitvijo avtorice in njenega dela sta črna, kabli se tu povežejo do samih sebe. Še kar brezupno likovno sporočilo: tako kot so brezupne osebe, ki nastopajo v zelo kratkih besedilih, nanizanih v knjigi, in so bolj ali manj shematične. Pred bralca vstanejo v nekem trenutku sedanjosti, razkrijejo drobec časa in počutja, ki jih je doletel in utonejo pred  novo zgodbo novega protagonista, dokler jih ne srečamo znova. V prepletenosti kablov – besedil najdemo spet tistega, ki smo ga imeli v roki že prej. Samo da ne vemo natančno, kaj je z njim že bilo … mogoče bi bilo dobro polistati v knjigi nazaj … Vsekakor pa vsi nastopajoči: Vera, Nora, Ruth, Tom, Helge, Bettina, Karl, Pit, Paul morda iščejo srečo iz naslova, vendar na nekakšen determinirano luzerski/zgubarski način od nikoder v nikamor: nekaj bi spremenili, nočejo biti obupno osamljeni, radi bi uresničili hrepenenja, prekinili dolgčas, grdoto in strah, vendar vse, kar poskušajo, vodi praviloma do še večje katastrofe. Predvsem pa niso smešni. Helge pravi: »Očitno je tako, da bi na tak večer rad bil vsepovsod, kjer nisem. Tukaj sem in hodim skozi noč kot nekaj, kar ne spada tja.« Tom pa »je sedel na balkonu. In se smehljal. Tako dolgo, da ga je skoraj zabolelo. Tako neobičajno je bilo to za obraz.«

V gmoti nepovezanih pripovedi, ki se dogajajo v neki nedoločeni sedanjosti, se vendarle izoblikujejo neke nesrečne ljubezenske zgodbe, iskanja komunikacije in dela, ki bi imelo smisel; predvsem pa je v celoti mogoče prepoznati najrazličnejše podtone: bedo »zavoženega lajfa« sodobnega Zahodnjaka, kritiko kapitalizma in potrošniškega uničevanja, zaničevanje vsakršnih vrednot, tudi pisanja za časopise. Takole beremo: »Zakaj mora biti takšno sranje v časopisih. Zakaj kdor koli te nebuloze bere. Izguba časa. Ki te odvrne od lastnega premisleka. Povprečje. Povprečni ljudje ustvarjajo razvedrilo za povprečne ljudi.« Sibylle Berg, kot vidimo, pri pisanju nima dlake na jeziku. Daleč od tega. S premišljeno zgradbo celote, namerno navidezno zmedo v različnih naracijah, z opisi grozljivo odbijajočih situacij, uporabo knjižnega jezika, pomešanega s pogovornim in tudi vulgarnim, bralca šokira in ga potiska v nelagodje. Nelagodje človeka, ki reče v knjigi: »Nič drugega nimamo početi, kot da pozabljamo. In ko bomo pozabili, je naše življenje naokrog.« Tu ni romantike, pravega ali navideznega optimizma, ni osmišljanja. Je samo zelo radikalno usmerjen pogled v bedo današnjega človeka, slečenega v resničnosti, kot jo je mogoče videti skozi očala, ki prepuščajo samo zelo ostre katastrofične obrise sodobne družbe.