Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Lidija Hartman

Prevedla Barbara Juršič; Ljubljana : Beletrina, 2019

Roman Leto smrti Ricarda Reisa je portugalski nobelovec José Saramago izdal leta 1984, dve leti po romanu Zapis o samostanu, ki ga prav tako lahko beremo v slovenščini. V obeh se je literarno lotil poglavij portugalske zgodovine. V Zapisu o samostanu je obiskal začetek 18. stoletja, ko je na Portugalskem vladal Janez V. in so gradili veličasten, a s krvjo številnih plačan samostan v Mafri; v delu Leto smrti Ricarda Reisa pa se je vrnil v trideseta leta prejšnjega stoletja, ko se je v Saramagovi domovini, v sosednji Španiji in v Nemčiji dvigal fašizem. Seveda Saramago ni pisal klasičnih zgodovinskih romanov, zanj je značilna fiktivna nadgradnja historičnih, tudi bibličnih poglavij, ki mu služijo za palimpsestni skok, delno alternativno videnje izbranega časa, v katerega vnaša tudi nadrealne dogodke.

V romanu Leto smrti Ricarda Reisa se je Saramago verjetno najgloblje dotaknil kulture Portugalske in najpomembnejšega, kar je ta dežela dala svetovni književnosti. Že v naslovu prepoznamo navezavo na Fernanda Pessoo, največje ime portugalske poezije. Enigmatični poet je namreč enega od svojih heteronimov s pripadajočimi biografijami imenoval Ricardo Reis, njegove smrti pa ni nikoli specificiral. Tu je štafeto prevzel Saramago in izpisal zadnje dni Reisevega življenja. Ricardo je tako pri Pessoi kot Saramagu zadržan, po izobrazbi je zdravnik, rojen v Portu, po ideološki prepričanosti konservativec, monarhist, aristokratske drže, po vedenju stoicist, ki piše ode v neoklasičnem slogu. Vlogo opazovalca, ki mu jo Saramago namenja, napoveduje eden od uvodnih citatov »Moder je, kdor se zadovolji z opazovanjem sveta.«

V romanu se je Saramago dotaknil še enega velikana portugalske literature, Luisa Vaza de Camõesa, avtorja znamenitega epa Luzijada. S parafrazo stavka iz epa roman tudi začne in konča: »Tu se morje konča in se začne kopno.« »Tu, kjer se je morje končalo in kopno čaka.« Glavni romaneskni junak Reis med sprehodi po Lizboni večkrat naleti na kip Camõesa in skulpture njegovega Adamastorja, mitološkega lika iz Luzijade, personifikacije Rta dobrega upanja in simbola nevarnosti morja in narave. Camõesa je fašistični režim bral skozi propagandne in ideološke oči skrajnega patriotizma, morda si je Samarago tudi zato privoščil malce sarkazma. O moškosti portugalskih možakarjev je na primer zapisal, »naj samo spomnimo, da smo potomci v ravni črti tistih Luzitancev, ki so se kopali v ledeno mrzlih jezerih Montes Herminios in šli takoj zatem naredit otroka Luzitanki«.

Fabula romana, ki je izpisan v refleksivnem tonu, je precej skopa. Reis se po šestnajstih letih po morju vrne na Portugalsko iz nekdanje kolonije Brazilije. Razlog njegovega prihoda v Lizbono je smrt Fernanda Pessoe, Reis pride, »da se tu ustali, živi od zdravniškega poklica, spiše nekaj verzov, se postara in nekako zasede mesto tistega, ki je umrl, četudi zamenjave ne bi nihče opazil«. Ustali se v hotelu Braganҫa in se spolno zbliža s sobarico Lídio (ni naključje, da je Lídia ena od Reisevih pesniških muz), platonsko pa ga začne obsedati dekle višjega sloja, medla in nežna Marcenda s hromo roko. Ob pomoči dveh Reisevih izbrank Saramago odstre razslojenost in razredno razcepljenost Portugalske. Lídia pripada nižjemu sloju, zato Ricardo Reis niti za hip ne pomisli, da bi si z njo ustvaril skupno življenje, čeprav je noseča. Na to ne računa niti ona, a mu kljub temu ves čas stoji ob strani in čisti njegov dom, tudi ko Reis najame razkošno stanovanje.

Reiseve dneve zapolnjujejo neskončni sprehodi po odtujeni Lizboni. Mesto prevzema obliko borgesovskega brezciljnega labirinta. Borgesu, ki mu je labirint služil za prispodobo življenja, se je Saramago poklonil tudi s knjigo, ki jo Reis bere v romanu, in sicer The God of the Labyrinth Herberta Quaina, fiktivnega irskega avtorja in njegovo delo, ki sta Borgesova izmišljija. Roman Leto smrti Ricarda Reisa je mogoče brati tudi skozi iskateljsko perspektivo, zdi se, da Reis apatično išče možnosti, kako nadaljevati življenje, ki ne bi bilo s popkovino privezano na Pessoo. Reisa namreč občasno obiskuje Pessoov duh in z njim filozofsko razpravlja o najrazličnejših zadevah – o umetnosti, vsakdanjostih, ljubezni, življenju, smrti. Toda Saramago Reisa in posredno z njim Pessoe še zdaleč ne idealizira ali mistificira – s tem, ko ju prizemlji in govori o njuni telesnosti, spolnosti, ju delno tudi desakralizira. Prav tako stori z že omenjenim Camõesem.

Reisevo življenje med spolnimi vzdihi z Lídio in hrepenenjem po Marcendi mineva predvsem ob opazovanju mesta, v katerem se že pozna stegovanje lovk fašizma in Salazarja. Saramago na zanimiv način popisuje zgodovinska dejstva, v besedilo vpleta časopisne članke iz tistega časa, ki slikajo dogajanje na Portugalskem. Tedanja Lizbona je prepredena z nacionalizmom in propagando, a tudi s sumničavostjo. Sumljiv je tudi Reis, saj zaradi svoje navidezne brezciljnosti pritegne pozornost politične policije.

Iz Lizbone se Reis odpravi le enkrat. Želja, da bi se srečal z Marcendo, ga odnese v Fatimo. Saramago z orisom romanja prikaže mračnjaško Portugalsko, v kateri se udejanja Marxov stavek: vera je opij za ljudstvo; »Portugalska je Kristus in Kristus je Portugalska.« Reis v romanu citira mitilenskega nadškofa. Katoliška vera je bila pogosto edini izhod za množice revnih, čakajočih na miloščino, vse to pa je ustrezalo fašističnemu režimu.

Saramago v romanu mojstrsko pluje med zgodovino, fikcijo, medbesedilnostjo in portugalskimi realijami. Leto smrti Ricarda Reisa je precej zahteven roman, predvsem zaradi večplastnosti, eruditskosti in množice referenc, ki od bralca zahtevajo pozornost in potrpežljivost. Avtor pa ga poplača s tem, da ga bravurno popelje v predvojna trideseta leta in v um glavnega junaka, ki mu na koncu ne uspe najti svoje lastne poti in skupaj s svojim kreatorjem zapusti svet živih. Tako kot Reis ne najde sebe, tudi kopno še čaka, tudi Portugalska »ima zgodovino, ki pripada le Bogu in Mariji, je hitra fotografija brez izrazitih potez, brez reliefa, četudi bi si nadeli avdioskopska očala«.

Ob tem že kar eksistencialističnemu vprašanju iskanja identitete je zanimivo pripomniti, da je José Saramago dve leti po delu Leto smrti Ricarda Reisa izdal roman Kameni splav, in sicer leta 1986, ko se je Portugalska priključila Evropski uniji. V njem je opisal prav nasprotno, in sicer zgodbo o odcepitvi Pirenejskega polotoka od evropske celine. Več kot očitno je torej, da je Saramaga preganjalo vprašanje identitete svojega naroda; kot je posebej podčrtal v romanu Leto smrti Ricarda Reisa, pa tudi proces oblikovanja identitete posameznika.