Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Jure Franko in Lidija Hartman

Trst : Mladika, 2020

Knjiga Marija Čuka Črni obroč ne bi mogla priti na slovenski knjižni trg ob primernejšem času, kot zdaj: 13. julija bo namreč minilo sto let, odkar so fašisti požgali Narodni dom v Trstu, s to obletnico pa je povezano tudi sedanje vračanje novega Narodnega doma Slovencem, o čemer govorimo in beremo že vse letošnje leto. Nič čudnega torej, da gre knjiga v tržaških in goriških knjigarnah, ki so se odprle prej kot v Sloveniji, za med. Črni obroč je namreč prvi roman o požigu Narodnega doma v Trstu, na kar opozarja črna pasica čez sicer rdeče-modri ovitek z nežnim dekorativnim motivom v secesijski maniri in grobo črno verigo, ki teče od začetka do konca ovitka. Likovno sporočilo knjižne opreme Danila Pahorja je jasno: lepoto arhitekture Maksa Fabianija iz leta 1904 je uničilo zlo fašistov v črnih opravah, v verigo nasilja, ksenofobije, iredentizma pa je fašizem za dolgo obdobje vklenil ne le Slovence, pač pa še druge Slovane in Neitalijane nasploh.

Središčni motiv romana Črni obroč ni prvič literarno obdelan. Boris Pahor je namreč že leta 1959 v noveli Grmada v pristanu, objavljeni v zbirki z naslovom Kres v pristanu, opisal otroško doživljanje požiga Narodnega doma, kot ga je videl na lastne oči. Dogajanja sicer ne omejuje le na požig sam, postavlja ga v kontekst odnosov malih protagonistov z domačimi, sosedo in njenim nasilnim stricem ter dogajanj, ki so sledili dramatičnemu dogodku, vendar ostaja zamejen v mikrokozmos otrok in njihovega pogleda.

Čukov Črni obroč pa ima pripovedno širino romana. Začne se v dunajski kavarni Landtman, kamor vstopi Otto von Helmut in se sreča z Josipom Vilfanom, vodjem pravne pisarne iz Trsta – ta se ukvarja z Dunajčanovimi papirji. Otto von Helmut jih bo kmalu prišel podpisat v Trst, vendar bo koristno združil s prijetnim in s sabo pripeljal ljubico Floro Schwarzkopf. Zaljubljeni par se nastani v hotelu Balkan v Narodnem domu, vendar Otto in Flora poleg uživanja med rjuhami, prijetnih pohajkovanj, druženj s Slovenci iz pisarne in hotela čutita tudi vse bolj grozeče ozračje pristaniškega mesta, naperjeno proti Slovencem, pa tudi proti njima, Avstrijcema, nekdanjima sodržavljanoma, ki sta od rapalske pogodbe naprej v Trstu tujca.

»Otto, videla sva morje!« je zaneseno ugotavljala Flora, naredila kratek premor, se zresnila in nadaljevala: »Kljub temu ne vem, če sem srečna ali žalostna. Čuden občutek imam. V tem mestu se počutim nelagodno, in ko ne bi bilo tebe, bi najraje takoj zbežala daleč proč. Vrnila bi se na Dunaj med svoje stranke in torte, med steklenice sekta in obložene kruhke z lososom. Ne vem, zakaj me tako skrbi.«

Seveda jo skrbi, upravičeno, saj črnosrajčniki izrabijo spopad italijanskih in jugoslovanskih vojakov v Splitu za množično manifestacijo in napade na ljudi v Trstu, nato pa za grozljiv požig slovenskega Narodnega doma, v katerem izgubi življenje Radovljičan Hugo Roblek, žena Pavla pa se poškoduje, ko pred dušečim dimom skoči skozi okno.

»V plamenih umira narod. Njegova volja do življenja. Ranjen je, nemočen. V pepel so se sesule želje, zoglenela je kultura biti, solidarnosti. Prihodnost bo sajasta. Ima še smisel vztrajati?«

Narodni dom je bil namreč šele začetek v nizu številnih črnosrajčniških razdejanj slovenskih in jugoslovanskih pisarn, gostiln in ustanov, nasilje in napadi so se vrstili vso noč, fašizmu so se razširila krila.

Flora in Otto si rešita kožo ob pomoči slovenskih znancev, z vlakom se vrneta na Dunaj, toda oba v temeljih pretresena in zato spremenjena. Lahkotnosti in veselja, ki sta ju prinesla z Dunaja, ni več in tudi njun odnos ni več enak kot prej: »Prijetna lahkomiselna eskapada se je spreminjala v moro. Strah velikokrat strezni človeka, ga spet prizemlji, postavi pred ogledalo, da pogleda vase.«

Marij Čuk je torej uporabil preverjen pripovedovalski prijem prepletanja osebnih zgodb fiktivnih protagonistov z zgodovinskimi dejstvi – brez pretencioznosti širokega epskega zamaha. V spretno napisanem realističnem orisu in s pozornostjo za detajle postavlja pred bralca košček tragične zgodovine, ki se zrcali v posamezniku in njegovem doživljanju, pa tudi ozračje in način življenja Tržačanov, predvsem slovenskih, na začetku prejšnjega stoletja. Ker pa je Marij Čuk predvsem pesnik, tudi v Črnem obroču ne manjka lirično obarvanih opisov in dopisov: »Na koncu poti so skrivnosti neznanega. Jutra so sončna, Deževna. Meglena. Temna ali svetla. Na mizah sadje življenja. V srcih nemiren šepet nemirnega časa.«

Trenutek v naraciji s tem dobi poetičen poudarek, kontrast s črnino osrednje tematike pa se še poveča.