Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.

Prevedla Mateja Komel Snoj; Ljubljana : Slovenska matica, 2019

Aleksandar Gatalica, eden najbolj priznanih sodobnih srbskih pisateljev, ki je za številne romane in zbirke krat kih zgodb dobil vse pomembnejše nacionalne nagrade, v svojih delih pogosto uporablja zgodovinska dejstva in jih zelo prepričljivo prepleta s fikcijo. Tudi pričujoči roman Nevidni črpa snov iz zgodovine, natančneje iz umetnostne zgodovine in razvoja moderne umetnosti v 20. stoletju. Pod naslovom je oznaka pikareskni roman v pismih. Ta se začenjajo na začetku petdesetih let 20. stoletja, in sicer dr. Dimitrije Gerasimović Gerasim, ki hudo bolan leži v beograjski bolnišnici, piše v Chicago precej mlajšemu znancu Petru Nikolajevichu. Pred desetletji sta namreč skupaj veseljačila po Parizu, potem pa je slednji nenadoma brez slovesa izginil. Očitno starejši odgovarja na prošnjo mlajšega, da bi v Beogradu poiskal njegovo sestro Jeleno in njenega moža. Gerasim mu željo več kot izpolni, hkrati pa vnovično vzpostavitev stika izkoristi za napeto pripoved, zagonetno izpoved in nekakšen obračun s samim seboj.

V pikareskni maniri naš antijunak, ki se je kot mladenič požvižgal na moralo in človekovo dostojanstvo, živel nebrzdano, si nadeval take in drugačne priročne krinke in se v zreli dobi opijal z lastno močjo, izseljenskemu prijatelju odkrije svojo vlogo v fantastični in provokativni zgodbi o rojstvu moderne umetnosti. Po začetnem zasmehovanju se je ta namreč čudežno razmahnila po prvi razstavi impresionistov leta 1874. Naključje? Nikakor ne, prej do popolnosti načrtovana strategija, kako iz nič narediti umetnike in občinstvo dobesedno prisiliti, da jih vzljubi. Derain, Pissarro, Modigliani, Picasso, Matisse, Braque, Chagal, Dali – kratko malo vsi sodobni slikarji naj bi po letu 1870 pa tja do druge svetovne vojne postali prepoznavni predvsem s pomočjo nevidnih armad ‘vojakov umetnosti’. Te so delovale ne le v slikarstvu, ampak tudi na drugih umetnostnih področjih, pojasnjuje ‘mojster’ svojemu dopisovalcu:

“Če ti prevedem v vsakdanji jezik, je bilo to, Petar moj, videti takole. V švicarski centrali so določili umetnika, ki ga je bilo treba narediti slavnega, in obdala ga je celotna skupina. Vsi, ki so ‘delali na njem’, so vedeli drug za drugega, umetniku samemu pa nikoli, niti pred smrtjo, niso ničesar zaupali. Zato smo igrali vloge galeristov, prijateljev, sotrpinov, ljudi, ki res znajo poslušati, in celo naključnih mimoidočih. Bilo nas je – ne boš verjel – na tisoče.”

Drzna špekulacija o ‘proizvajanju’ umetnikov je še toliko prepričljivejša – na trenutke ji skorajda verjameš –, ker zna Aleksandar Gatalica tako spretno žonglirati z biografskimi dejstvi o raznoraznih umetnikih in njihovih umetninah, o galeristih in umetniških kritikih, razstavah in banketih ter resničnim dogodkom in ljudem dozirati ravno pravšnjo mero izmišljenih. Bralec si ne more kaj, da med branjem ne bi vsake toliko preveril zgodovinskih podatkov. Morda tudi zato, da razbije pogosto gostobesednost in si odpočije od včasih že utrujajočega, čeprav virtuoznega umetniškega besedičenja. Romanu je namreč mogoče očitati samo to, da se občasno pretirano vleče.

Kljub posrečeni ideji o ustvarjanju roman Nevidni skoraj bolj pritegne z vzporedno tragi-komično Gerasimovo osebno izpovedjo. Skozi pisma, ki so nekakšen labodji spev njegovega življenja, se vedno jasneje razkriva tudi skrivnost, ki ga povezuje z dopisovalcem Petrom Nikolajevichem, s katerim (kako pomenljivo) na papirju odigra tudi partijo šaha. Moška se zbližata kljub priznanju nekaterih neodpustljivih Gerasimovih grehov, ki iz ust upokojenega polkovnika, nosilca reda partizanske zvezde s srebrnim vencem in kulturnega delavca ne zvenijo skesano, prej razočarano. Nevidni avtor tuje slave si je znal za visoko ceno zrežirati tudi lastno, a mu ta na smrtni postelji postane odveč.

Aleksandar Gatalica je z Nevidnimi ustvaril razgibano, napeto, kratkočasno in provokativno branje, ki ga najbolj odlikujeta izpiljena pisemska oblika in zagrizeni antijunak, ki ga zaradi njegovega napuha in stoičnosti ni mogoče vzljubiti, tudi če vmes naredi kaj dobrega. Kakšnih večjih modrosti ali globokoumnih pogledov v človekovo psiho nam knjiga ne ponuja, morda le kup svežih vprašanj na nikoli izpeto temo umetnika in umetnosti.