Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.

Prevedla Jerneja Jezernik; Ljubljana : Sanje, 2019

Čeprav je bila velika svetovna popotnica Alma Karlin Slovenka, je vsa svoja številna dela napisala v nemškem jeziku, saj je kot večji del tedanjega celjskega meščanstva govorila in pisala v nemščini. Njen opus obsega 24 objavljenih knjig, več kot 40 novel, črtic, člankov, pesmi, notnih zapisov in risb. Leta 1919 se je podala na pot okoli sveta in na njej vztrajala skoraj devet let. Med potovanjem se je preživljala s priložnostnimi deli, predvsem s poučevanjem tujih jezikov, in ves čas pisala. Roman Moj kitajski ženin je izšel, ko je bila Alma že na tej poti. Zelo se ga je razveselila, prav tako ugodnih kritik, ki jih je bil deležen, in ga je imela za nekakšno odskočno desko svoje pisateljske kariere.

“Drznemu pripada svet, tega sem se vedno držala. Kdor ne poskusi preseči ozkih meja njemu prvotno danega obzorja, kdor se nikoli ne spusti v globine življenja in nikoli ne zapusti zemlje, da bi v duhu zalebdel v višjih in čistejših sferah, ta je resda tudi živel, toda le kot sviloprejka v svojem kokonu. Življenje je raziskovanje neznanega.”

S takšnim razmišljanjem začenja prvoosebno povest glavna junakinja Katherina Schulze, katere dom, kot je posrečeno zapisala, “leži nekje med slikovito obalo večno modrega Jadranskega morja in Pomorjanskim”. Nemirna in vedoželjna hrepeni po spoznavanju daljnih dežel in njihovih običajev. Ker ji gre študij tujih jezikov dobro od rok, ponudi svoje usluge kitajskemu veleposlaništvu v Londonu – poučevati je pripravljena katerega od evropskih jezikov v zameno za učenje kitajščine, saj si želi, da bi ji kakšen Kitajec s svojo starodavno kulturo odprl nova obzorja. Že njen drugi učenec Ming Ce – moj mali Kitajec, kot ga ljubkovalno kliče – je njen svet pretresel s čudno mešanico eksotike in pedantnosti, z vljudnostjo in popolno čustveno neobčutljivostjo.

Tujka v hladnem Londonu, brez prijateljev in razrvana od visokoletečih načrtov in neuresničljivih sanjarij, hoče Katherina kljub številnim talentom končati svoje življenje. Izbere si precej smešen način: vsako jutro popije kozarec vinskega kisa in čaka na smrt. Ker to ne zaleže, se odloči poskusiti z močno dišečimi rožami, a jo prehiti Ming Cejeva snubitev. Sprejme jo, saj je vse boljše kot brezplodno životarjenje, in se v drugem delu romana v spremstvu matere, radožive mlajše sestre Jenny in zaročenca s transibirsko železnico odpravi na Kitajsko. Tam pa jo, po tradicionalni poroki in nekaj eksotičnih mesecih, seveda čaka grenko razočaranje.

Prvi del romana Moj kitajski ženin skoraj popolnoma ustreza Alminemu resničnemu življenju, saj se je leta 1913 v Londonu zares zaročila s Kitajcem Xu Yong Lunom, prav tako sinom premožnega mandarina. Pripeljala ga je celo v Celje na obisk k materi; to je bil najverjetneje celo prvi Kitajec na slovenskih tleh. Vendar je zaroko zaradi nepremostljivih razlik kasneje razdrla.

Če se pretvarjamo, da Alminega življenja sploh ne poznamo in ne vemo, da je bilo delo napisano pred celim stoletjem, je Moj kitajski ženin kratkočasen in brezčasen ljubezenski roman, ki ga pogoltneš na dušek. In vendar je zaradi avtoričine inteligence, globokoumnosti, neverjetnega smisla za opazovanje, duhovitosti in široke razgledanosti na nek način tudi razvojni roman, svojstven potopis in knjiga spoznanja. Pisateljici je zaroka s Kitajcem vlila manjkajočo samozavest, ki je v romanu kljub vsem nesrečam in padcem prav otipljiva. Čeprav gre za prvenec, je napisan z veščo in zanesljivo roko.

Na čisto posebno raven ga povzdiguje še nenehno navzoč, pa vendar elegantno odmerjen humor. Ne le v prizorih, ko si junakinja izbira načine smrti ali ko jo na Kitajskem oblečejo za poroko po tradicionalnih običajih, da se sestra zvija od smeha in jo imenuje “čudovito okrašena vreča za krompir”, mama pa doda, da je “kot kako rdeče ptičje strašilo”. Prisoten je tudi pri opisovanju ljudi, sploh Kitajcev, njihove zunanjosti in značajev; polna so ga Jennyjina gostobesedna, ljubko opravljiva pisma, ki jih pošilja sestri najprej v London, potem na Kitajsko. Prav tako razbija mučne trenutke, ko se na primer z njenega soproga začne “počasi, toda zanesljivo luščiti zunanji belež evropske kulture, kot bi se kaka kača polagoma, a brez premora levila iz svoje stare kože”; ali ko doživi izključenje iz kroga sebi enakih, saj je “izdala najsvetejše – lastno raso – in pripadnice njenega spola se nikoli ne morejo spraviti z njo”.

V knjigi, ki je že tako razgibana in nabita z dogodki, se poglavja začenjajo s citatom v različnih jezikih – italijanščini, angleščini, francoščini, danščini, norveščini, španščini, švedščini (za vse te jezike je Alma z odliko opravila izpite) – eden od njih je tudi iz slovenske pesmi duhovnika in nabožnega pesnika Janeza Strela. Ker je očitno vsak izbran z natančno določenim namenom in povezan z vsebino poglavja, je škoda, da so, razen tistih, ki so bili zapisani v nemščini, ostali neprevedeni. Zgrešen je tudi opis na zadnji platnici knjige, po katerem naj bi bila to zgodba o krhkem mladeniču, ki se nesmrtno zaljubi v popotnico in jo zaprosi za roko. Nič ne bi moglo biti dlje od resnice: Ming Ce Katherino zaprosi iz precej pragmatičnih razlogov, saj je, kot ji razloži, pač edina oseba, ki jo ima rad v Evropi, na Kitajskem pa je imel rad le še eno več – svojo mamo.

Roman Moj kitajski ženin lahko vzamemo roke kot sproščujoče (in zelo zadovoljujoče) branje, lahko pa je tudi dober uvod v spoznavanje neverjetnih pisateljskih sposobnosti Alme Karlin. Junakinja Katherina je zgodbo o svojem malem Kitajcu pred stotimi leti zapisala kot “svarilni klic za evropska dekleta”. In čeprav se nam zdi v našem modernem globaliziranem času takšno svarilo nepotrebno, ugotovitev iz sklepnega poglavja še zmeraj drži:

“Kitajci imajo tako kot mi Evropejci svoje svetle in temne plati, toda tako svetloba kot sence so na Vzhodu in Zahodu različne.”