Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Paolo Virzi s Čarobnimi nočmi ponuja pristen izlet v srce italijanske kulture.
56-letni filmski režiser Paolo Virzi se je v vrh italijanskega filma prebil pred prelomom stoletja, ko je s svojimi komedijami prepričal tako domače občinstvo kot tudi tamkajšnje podeljevalce nagrad. Čeprav se ime tega avtorja odtlej redno pojavlja na mednarodni festivalski sceni, pa nam umestitev njegovega zadnjega filma Čarobne noči na program slovenskih kinematografov ponuja sila redko priložnost, da se z njegovim delom seznanimo tudi v redni distribuciji pri nas. Naslov filma Čarobne noči cilja na refren pesmi Un’estate Italiana, ki je leta 1990 ponarodela, potem ko so jo oklicali za uradni napev svetovnega prvenstva v nogometu. Prav v ta čas nas umesti tudi film – le da je njegovo pripovedno izhodišče bistveno manj slavnostno.
Film se namreč začne s prometno nesrečo, med katero z mostu v reko v središču Rima zgrmi avtomobil, vendar pa tega incidenta nihče zares ne opazi – med polfinalno nogometno tekmo med Italijo in Argentino je tudi takšna tragedija seveda samo neznaten šum v ozadju. Izkaže se, da je v nesreči umrl znani filmski producent, osumljenci v policijski preiskavi pa so trije obetavni scenaristi, ki so v zasledovanju poklicnih sanj pravkar prispeli v Rim. Virzi ta resnejši ton hitro opusti in se prepusti satiri, s katero nas z mladimi protagonisti popelje v zakulisje italijanske filmske industrije. Ta deloma avtobiografski pristop je režiserju vodilo za vrnitev v neko preteklo obdobje v italijanskem filmu, ko so se nekateri največji mojstri – vključno s Federicom Fellinijem – poslovili s prizorišča in so mesto pod žarometi prepustili mlajšim generacijam.
Film se ob tem nostalgičnem dotiku še toliko bolj izstopajoče oprime tudi neke konkretne, še starejše slogovne tradicije, namreč klasične italijanske komedije iz 60-ih in 70-ih let preteklega stoletja. Za občinstva v drugih državah, ki so danes pod globokim vplivom anglo-ameriškega popkulturnega kroga, je ta slog nekoliko drugačen pristop h komiki, kar porodi dvoumen učinek. Film po eni strani z izčrpnima dvema urama trajanja, veliko hitrimi dialogi in mnogimi referencami, ki jih pozna samo italijansko občinstvo, ponudi dokaj izčrpavajočo gledalsko izkušnjo. Po drugi strani pa prav ta slogovni pristop prepričljivo obudi filmsko tradicijo, ki je dandanes z menjavanjem generacij gledalcev že krepko zdrsnila iz cinefilskega kolektivnega spomina. V času, ko največje italijanske režiserje današnjega časa – denimo Luca Guadagnina, Paola Sorrentina in Mattea Garroneja – povezujemo s filmi, ki so že vnaprej ustvarjeni z mislijo na globalno občinstvo, nam Paolo Virzi s Čarobnimi nočmi ponuja pristen izlet v srce italijanske kulture. To popotovanje je v svoji samoreferenčnosti morda res nekoliko zaprto, v vsakem primeru pa je Virzi povsem iskren v svojem namenu, da bi se poklonil preteklosti, ne da bi pri tem želel na vsak način ugajati širšemu mednarodnemu občinstvu.
Paolo Virzi s Čarobnimi nočmi ponuja pristen izlet v srce italijanske kulture.
56-letni filmski režiser Paolo Virzi se je v vrh italijanskega filma prebil pred prelomom stoletja, ko je s svojimi komedijami prepričal tako domače občinstvo kot tudi tamkajšnje podeljevalce nagrad. Čeprav se ime tega avtorja odtlej redno pojavlja na mednarodni festivalski sceni, pa nam umestitev njegovega zadnjega filma Čarobne noči na program slovenskih kinematografov ponuja sila redko priložnost, da se z njegovim delom seznanimo tudi v redni distribuciji pri nas. Naslov filma Čarobne noči cilja na refren pesmi Un’estate Italiana, ki je leta 1990 ponarodela, potem ko so jo oklicali za uradni napev svetovnega prvenstva v nogometu. Prav v ta čas nas umesti tudi film – le da je njegovo pripovedno izhodišče bistveno manj slavnostno.
Film se namreč začne s prometno nesrečo, med katero z mostu v reko v središču Rima zgrmi avtomobil, vendar pa tega incidenta nihče zares ne opazi – med polfinalno nogometno tekmo med Italijo in Argentino je tudi takšna tragedija seveda samo neznaten šum v ozadju. Izkaže se, da je v nesreči umrl znani filmski producent, osumljenci v policijski preiskavi pa so trije obetavni scenaristi, ki so v zasledovanju poklicnih sanj pravkar prispeli v Rim. Virzi ta resnejši ton hitro opusti in se prepusti satiri, s katero nas z mladimi protagonisti popelje v zakulisje italijanske filmske industrije. Ta deloma avtobiografski pristop je režiserju vodilo za vrnitev v neko preteklo obdobje v italijanskem filmu, ko so se nekateri največji mojstri – vključno s Federicom Fellinijem – poslovili s prizorišča in so mesto pod žarometi prepustili mlajšim generacijam.
Film se ob tem nostalgičnem dotiku še toliko bolj izstopajoče oprime tudi neke konkretne, še starejše slogovne tradicije, namreč klasične italijanske komedije iz 60-ih in 70-ih let preteklega stoletja. Za občinstva v drugih državah, ki so danes pod globokim vplivom anglo-ameriškega popkulturnega kroga, je ta slog nekoliko drugačen pristop h komiki, kar porodi dvoumen učinek. Film po eni strani z izčrpnima dvema urama trajanja, veliko hitrimi dialogi in mnogimi referencami, ki jih pozna samo italijansko občinstvo, ponudi dokaj izčrpavajočo gledalsko izkušnjo. Po drugi strani pa prav ta slogovni pristop prepričljivo obudi filmsko tradicijo, ki je dandanes z menjavanjem generacij gledalcev že krepko zdrsnila iz cinefilskega kolektivnega spomina. V času, ko največje italijanske režiserje današnjega časa – denimo Luca Guadagnina, Paola Sorrentina in Mattea Garroneja – povezujemo s filmi, ki so že vnaprej ustvarjeni z mislijo na globalno občinstvo, nam Paolo Virzi s Čarobnimi nočmi ponuja pristen izlet v srce italijanske kulture. To popotovanje je v svoji samoreferenčnosti morda res nekoliko zaprto, v vsakem primeru pa je Virzi povsem iskren v svojem namenu, da bi se poklonil preteklosti, ne da bi pri tem želel na vsak način ugajati širšemu mednarodnemu občinstvu.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov