Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Paolo Virzi s Čarobnimi nočmi ponuja pristen izlet v srce italijanske kulture.
56-letni filmski režiser Paolo Virzi se je v vrh italijanskega filma prebil pred prelomom stoletja, ko je s svojimi komedijami prepričal tako domače občinstvo kot tudi tamkajšnje podeljevalce nagrad. Čeprav se ime tega avtorja odtlej redno pojavlja na mednarodni festivalski sceni, pa nam umestitev njegovega zadnjega filma Čarobne noči na program slovenskih kinematografov ponuja sila redko priložnost, da se z njegovim delom seznanimo tudi v redni distribuciji pri nas. Naslov filma Čarobne noči cilja na refren pesmi Un’estate Italiana, ki je leta 1990 ponarodela, potem ko so jo oklicali za uradni napev svetovnega prvenstva v nogometu. Prav v ta čas nas umesti tudi film – le da je njegovo pripovedno izhodišče bistveno manj slavnostno.
Film se namreč začne s prometno nesrečo, med katero z mostu v reko v središču Rima zgrmi avtomobil, vendar pa tega incidenta nihče zares ne opazi – med polfinalno nogometno tekmo med Italijo in Argentino je tudi takšna tragedija seveda samo neznaten šum v ozadju. Izkaže se, da je v nesreči umrl znani filmski producent, osumljenci v policijski preiskavi pa so trije obetavni scenaristi, ki so v zasledovanju poklicnih sanj pravkar prispeli v Rim. Virzi ta resnejši ton hitro opusti in se prepusti satiri, s katero nas z mladimi protagonisti popelje v zakulisje italijanske filmske industrije. Ta deloma avtobiografski pristop je režiserju vodilo za vrnitev v neko preteklo obdobje v italijanskem filmu, ko so se nekateri največji mojstri – vključno s Federicom Fellinijem – poslovili s prizorišča in so mesto pod žarometi prepustili mlajšim generacijam.
Film se ob tem nostalgičnem dotiku še toliko bolj izstopajoče oprime tudi neke konkretne, še starejše slogovne tradicije, namreč klasične italijanske komedije iz 60-ih in 70-ih let preteklega stoletja. Za občinstva v drugih državah, ki so danes pod globokim vplivom anglo-ameriškega popkulturnega kroga, je ta slog nekoliko drugačen pristop h komiki, kar porodi dvoumen učinek. Film po eni strani z izčrpnima dvema urama trajanja, veliko hitrimi dialogi in mnogimi referencami, ki jih pozna samo italijansko občinstvo, ponudi dokaj izčrpavajočo gledalsko izkušnjo. Po drugi strani pa prav ta slogovni pristop prepričljivo obudi filmsko tradicijo, ki je dandanes z menjavanjem generacij gledalcev že krepko zdrsnila iz cinefilskega kolektivnega spomina. V času, ko največje italijanske režiserje današnjega časa – denimo Luca Guadagnina, Paola Sorrentina in Mattea Garroneja – povezujemo s filmi, ki so že vnaprej ustvarjeni z mislijo na globalno občinstvo, nam Paolo Virzi s Čarobnimi nočmi ponuja pristen izlet v srce italijanske kulture. To popotovanje je v svoji samoreferenčnosti morda res nekoliko zaprto, v vsakem primeru pa je Virzi povsem iskren v svojem namenu, da bi se poklonil preteklosti, ne da bi pri tem želel na vsak način ugajati širšemu mednarodnemu občinstvu.
Paolo Virzi s Čarobnimi nočmi ponuja pristen izlet v srce italijanske kulture.
56-letni filmski režiser Paolo Virzi se je v vrh italijanskega filma prebil pred prelomom stoletja, ko je s svojimi komedijami prepričal tako domače občinstvo kot tudi tamkajšnje podeljevalce nagrad. Čeprav se ime tega avtorja odtlej redno pojavlja na mednarodni festivalski sceni, pa nam umestitev njegovega zadnjega filma Čarobne noči na program slovenskih kinematografov ponuja sila redko priložnost, da se z njegovim delom seznanimo tudi v redni distribuciji pri nas. Naslov filma Čarobne noči cilja na refren pesmi Un’estate Italiana, ki je leta 1990 ponarodela, potem ko so jo oklicali za uradni napev svetovnega prvenstva v nogometu. Prav v ta čas nas umesti tudi film – le da je njegovo pripovedno izhodišče bistveno manj slavnostno.
Film se namreč začne s prometno nesrečo, med katero z mostu v reko v središču Rima zgrmi avtomobil, vendar pa tega incidenta nihče zares ne opazi – med polfinalno nogometno tekmo med Italijo in Argentino je tudi takšna tragedija seveda samo neznaten šum v ozadju. Izkaže se, da je v nesreči umrl znani filmski producent, osumljenci v policijski preiskavi pa so trije obetavni scenaristi, ki so v zasledovanju poklicnih sanj pravkar prispeli v Rim. Virzi ta resnejši ton hitro opusti in se prepusti satiri, s katero nas z mladimi protagonisti popelje v zakulisje italijanske filmske industrije. Ta deloma avtobiografski pristop je režiserju vodilo za vrnitev v neko preteklo obdobje v italijanskem filmu, ko so se nekateri največji mojstri – vključno s Federicom Fellinijem – poslovili s prizorišča in so mesto pod žarometi prepustili mlajšim generacijam.
Film se ob tem nostalgičnem dotiku še toliko bolj izstopajoče oprime tudi neke konkretne, še starejše slogovne tradicije, namreč klasične italijanske komedije iz 60-ih in 70-ih let preteklega stoletja. Za občinstva v drugih državah, ki so danes pod globokim vplivom anglo-ameriškega popkulturnega kroga, je ta slog nekoliko drugačen pristop h komiki, kar porodi dvoumen učinek. Film po eni strani z izčrpnima dvema urama trajanja, veliko hitrimi dialogi in mnogimi referencami, ki jih pozna samo italijansko občinstvo, ponudi dokaj izčrpavajočo gledalsko izkušnjo. Po drugi strani pa prav ta slogovni pristop prepričljivo obudi filmsko tradicijo, ki je dandanes z menjavanjem generacij gledalcev že krepko zdrsnila iz cinefilskega kolektivnega spomina. V času, ko največje italijanske režiserje današnjega časa – denimo Luca Guadagnina, Paola Sorrentina in Mattea Garroneja – povezujemo s filmi, ki so že vnaprej ustvarjeni z mislijo na globalno občinstvo, nam Paolo Virzi s Čarobnimi nočmi ponuja pristen izlet v srce italijanske kulture. To popotovanje je v svoji samoreferenčnosti morda res nekoliko zaprto, v vsakem primeru pa je Virzi povsem iskren v svojem namenu, da bi se poklonil preteklosti, ne da bi pri tem želel na vsak način ugajati širšemu mednarodnemu občinstvu.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov