Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Paolo Virzi s Čarobnimi nočmi ponuja pristen izlet v srce italijanske kulture.
56-letni filmski režiser Paolo Virzi se je v vrh italijanskega filma prebil pred prelomom stoletja, ko je s svojimi komedijami prepričal tako domače občinstvo kot tudi tamkajšnje podeljevalce nagrad. Čeprav se ime tega avtorja odtlej redno pojavlja na mednarodni festivalski sceni, pa nam umestitev njegovega zadnjega filma Čarobne noči na program slovenskih kinematografov ponuja sila redko priložnost, da se z njegovim delom seznanimo tudi v redni distribuciji pri nas. Naslov filma Čarobne noči cilja na refren pesmi Un’estate Italiana, ki je leta 1990 ponarodela, potem ko so jo oklicali za uradni napev svetovnega prvenstva v nogometu. Prav v ta čas nas umesti tudi film – le da je njegovo pripovedno izhodišče bistveno manj slavnostno.
Film se namreč začne s prometno nesrečo, med katero z mostu v reko v središču Rima zgrmi avtomobil, vendar pa tega incidenta nihče zares ne opazi – med polfinalno nogometno tekmo med Italijo in Argentino je tudi takšna tragedija seveda samo neznaten šum v ozadju. Izkaže se, da je v nesreči umrl znani filmski producent, osumljenci v policijski preiskavi pa so trije obetavni scenaristi, ki so v zasledovanju poklicnih sanj pravkar prispeli v Rim. Virzi ta resnejši ton hitro opusti in se prepusti satiri, s katero nas z mladimi protagonisti popelje v zakulisje italijanske filmske industrije. Ta deloma avtobiografski pristop je režiserju vodilo za vrnitev v neko preteklo obdobje v italijanskem filmu, ko so se nekateri največji mojstri – vključno s Federicom Fellinijem – poslovili s prizorišča in so mesto pod žarometi prepustili mlajšim generacijam.
Film se ob tem nostalgičnem dotiku še toliko bolj izstopajoče oprime tudi neke konkretne, še starejše slogovne tradicije, namreč klasične italijanske komedije iz 60-ih in 70-ih let preteklega stoletja. Za občinstva v drugih državah, ki so danes pod globokim vplivom anglo-ameriškega popkulturnega kroga, je ta slog nekoliko drugačen pristop h komiki, kar porodi dvoumen učinek. Film po eni strani z izčrpnima dvema urama trajanja, veliko hitrimi dialogi in mnogimi referencami, ki jih pozna samo italijansko občinstvo, ponudi dokaj izčrpavajočo gledalsko izkušnjo. Po drugi strani pa prav ta slogovni pristop prepričljivo obudi filmsko tradicijo, ki je dandanes z menjavanjem generacij gledalcev že krepko zdrsnila iz cinefilskega kolektivnega spomina. V času, ko največje italijanske režiserje današnjega časa – denimo Luca Guadagnina, Paola Sorrentina in Mattea Garroneja – povezujemo s filmi, ki so že vnaprej ustvarjeni z mislijo na globalno občinstvo, nam Paolo Virzi s Čarobnimi nočmi ponuja pristen izlet v srce italijanske kulture. To popotovanje je v svoji samoreferenčnosti morda res nekoliko zaprto, v vsakem primeru pa je Virzi povsem iskren v svojem namenu, da bi se poklonil preteklosti, ne da bi pri tem želel na vsak način ugajati širšemu mednarodnemu občinstvu.
Paolo Virzi s Čarobnimi nočmi ponuja pristen izlet v srce italijanske kulture.
56-letni filmski režiser Paolo Virzi se je v vrh italijanskega filma prebil pred prelomom stoletja, ko je s svojimi komedijami prepričal tako domače občinstvo kot tudi tamkajšnje podeljevalce nagrad. Čeprav se ime tega avtorja odtlej redno pojavlja na mednarodni festivalski sceni, pa nam umestitev njegovega zadnjega filma Čarobne noči na program slovenskih kinematografov ponuja sila redko priložnost, da se z njegovim delom seznanimo tudi v redni distribuciji pri nas. Naslov filma Čarobne noči cilja na refren pesmi Un’estate Italiana, ki je leta 1990 ponarodela, potem ko so jo oklicali za uradni napev svetovnega prvenstva v nogometu. Prav v ta čas nas umesti tudi film – le da je njegovo pripovedno izhodišče bistveno manj slavnostno.
Film se namreč začne s prometno nesrečo, med katero z mostu v reko v središču Rima zgrmi avtomobil, vendar pa tega incidenta nihče zares ne opazi – med polfinalno nogometno tekmo med Italijo in Argentino je tudi takšna tragedija seveda samo neznaten šum v ozadju. Izkaže se, da je v nesreči umrl znani filmski producent, osumljenci v policijski preiskavi pa so trije obetavni scenaristi, ki so v zasledovanju poklicnih sanj pravkar prispeli v Rim. Virzi ta resnejši ton hitro opusti in se prepusti satiri, s katero nas z mladimi protagonisti popelje v zakulisje italijanske filmske industrije. Ta deloma avtobiografski pristop je režiserju vodilo za vrnitev v neko preteklo obdobje v italijanskem filmu, ko so se nekateri največji mojstri – vključno s Federicom Fellinijem – poslovili s prizorišča in so mesto pod žarometi prepustili mlajšim generacijam.
Film se ob tem nostalgičnem dotiku še toliko bolj izstopajoče oprime tudi neke konkretne, še starejše slogovne tradicije, namreč klasične italijanske komedije iz 60-ih in 70-ih let preteklega stoletja. Za občinstva v drugih državah, ki so danes pod globokim vplivom anglo-ameriškega popkulturnega kroga, je ta slog nekoliko drugačen pristop h komiki, kar porodi dvoumen učinek. Film po eni strani z izčrpnima dvema urama trajanja, veliko hitrimi dialogi in mnogimi referencami, ki jih pozna samo italijansko občinstvo, ponudi dokaj izčrpavajočo gledalsko izkušnjo. Po drugi strani pa prav ta slogovni pristop prepričljivo obudi filmsko tradicijo, ki je dandanes z menjavanjem generacij gledalcev že krepko zdrsnila iz cinefilskega kolektivnega spomina. V času, ko največje italijanske režiserje današnjega časa – denimo Luca Guadagnina, Paola Sorrentina in Mattea Garroneja – povezujemo s filmi, ki so že vnaprej ustvarjeni z mislijo na globalno občinstvo, nam Paolo Virzi s Čarobnimi nočmi ponuja pristen izlet v srce italijanske kulture. To popotovanje je v svoji samoreferenčnosti morda res nekoliko zaprto, v vsakem primeru pa je Virzi povsem iskren v svojem namenu, da bi se poklonil preteklosti, ne da bi pri tem želel na vsak način ugajati širšemu mednarodnemu občinstvu.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Neveljaven email naslov