Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič
Maribor : Založba Litera, 2019
Naslov pete knjige pisateljice in prevajalke Veronike Simoniti je ravno prav zgovoren, da se zdi skoraj preveč dobeseden, pojasnjen s podnaslovno opombo o oblikah bega, in ravno prav večpomenski, da razkrije svojo zmuzljivo naravo. Fugato še ni beg; je bolj misel, ki napeljuje na dejanje, bolj pridevniški opis kot glagol. Fugato se navezuje tudi na del obsežnejše glasbene oblike, običajno ekspozicije, v kateri polifono prepletanje glasov imitira strukturo fuge. Teme bežijo skozi različne glasove. Razporejene so v štiri podobno živahno tempirane, prav tako glasbeno naslovljene segmente: Fuga, Divertimento, Fugato patetico in Stretta, ki skladno z oznako prinaša končni pospešek in povzetek celote.
Liki iz zbirke Fugato ne poznajo oddiha. V tem so blizu predhodnikom iz prejšnjih del Veronike Simoniti, katerih misel je nenehno brzela po raznolikih jezikovnih plasteh. Tudi v Fugatu je beg predvsem notranje narave. Liki bežijo v spomine ali še pogosteje v prostore domišljije, kjer jih resničnost ujame na najbolj nepričakovane načine. Včasih grejo tako daleč, da trčijo ob meje razuma: v zgodbi Avtocesta se pripovedovalkina ksenofobija stakne z grozo pred neznanim, ki jo uteleša nočni obiskovalec, o katerem pa tudi ni povsem jasno, ali zares prihaja ali gre le za materialno zgoščanje vseh pripovedovalkinih strahov. Podobno usodo dočaka romunska prevajalka iz zgodbe Njen glas: v obdobju Ceaușescovega režima je svoj glas posojala likom ilegalno dobavljenih zahodnih filmov in se vživljala v njihova življenja, celo tako, da je pozabila živeti svoje. Tudi ko se liki iz Fugata fizično odpravijo na pot, je to bolj popotovanje navznoter v duhu sentimentalnih romanov, a brez odvečne patetike. V zgodbi Gladina se jadranje dveh bratov konča, kot bi šlo za monolog ene same razklane osebe, a dogodek na morju je mogoče brati tako metaforično kot dobesedno. Z metaforičnostjo je nabita tudi ena bolj ambicioznih zgodb Pot iz Damaska, kjer se beg konkretizira z opisom poti emigrantske družine. Zgodba je primer avtoričine pripovedne bravuroznosti, a tudi limit naracije kot take: zaveda se namreč zamejenosti ubesedovanja tuje tragedije. Tu ne bežijo le liki, temveč tudi zgodba, ki se pred težo resničnosti umakne v absurd.
Tovrsten pripovedni prijem se je tako kot tema fuge napovedoval že v dveh predhodnih zgodbah. V Šestdeset odstotkov in Olivija se izrisuje kontrast med surovostjo birokratskih postopkov in človeško potrebo po spokoju. Beg je tu nemir matere, ki ve, da sin ne bo imel miru, dokler ne ga ne bo pokopala; da pa bi to storila, potrebuje najmanj šestdeset odstotkov njegovega okostja. Pripovedovalka Olivije se s posledicami vojne sooča na drugi strani: kot zaposlena v mednarodni komisiji za pogrešane ljudi v Bosni ne more ubežati seznamu imen, saj jih individualizira in njihovim zgodbam riše obraze. Če je razdelek Fuga na nek način beg pripovedi pred življenjem, se zavedanje lastne zgodbenosti v razdelkih Divertimento, še bolj pa v Fugato patetico osredotoči na užitek pripovedovanja. Junakinje in junaki Veronike Simoniti so cerebralne narave; nagnjeni so k introspekciji, presojajo svet, ljudi in svoje mesto v njem. Vsakič odkrhnejo le košček sebe, ne da bi razkrili celoto. Zdi se, da svet bolj mislijo kot živijo, zato se tudi v pričujoči zbirki največkrat predstavljajo skozi prvo osebo ednine.
Fugato v sebi zadržuje ljubezen do izrazne natančnosti, ki eksistencialno dilemo ubeseduje skozi jezikovne prizme. Zbirka nima slabih zgodb in tudi šibkejše odlikuje pretanjen smisel za grajenje pripovedi. Zgodbe Kreta, Njen glas, še najbolj pa June in Venice sicer še spominjajo na postmoderno preigravanje Hudičevega jezika, vendar je v Fugatu že zaznati močnejši trk med doživljajskim izkustvom likov in tem, kako jezik to izkustvo prevaja. Če je bil romaneskni prvenec Veronike Simoniti Kameno seme vaja v razpiranju različnih gledišč, kjer je gosto razpredanje udušilo prazna mesta, je bil njen drugi roman Ivana pred morjem, predhodnik pričujoče zbirke, že obtežen z zavestjo neizrekljivega. Ta se v Fugatu drobi v množico zgodb, podanih v avtoričinem prepoznavno poetičnem izrazu.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič
Maribor : Založba Litera, 2019
Naslov pete knjige pisateljice in prevajalke Veronike Simoniti je ravno prav zgovoren, da se zdi skoraj preveč dobeseden, pojasnjen s podnaslovno opombo o oblikah bega, in ravno prav večpomenski, da razkrije svojo zmuzljivo naravo. Fugato še ni beg; je bolj misel, ki napeljuje na dejanje, bolj pridevniški opis kot glagol. Fugato se navezuje tudi na del obsežnejše glasbene oblike, običajno ekspozicije, v kateri polifono prepletanje glasov imitira strukturo fuge. Teme bežijo skozi različne glasove. Razporejene so v štiri podobno živahno tempirane, prav tako glasbeno naslovljene segmente: Fuga, Divertimento, Fugato patetico in Stretta, ki skladno z oznako prinaša končni pospešek in povzetek celote.
Liki iz zbirke Fugato ne poznajo oddiha. V tem so blizu predhodnikom iz prejšnjih del Veronike Simoniti, katerih misel je nenehno brzela po raznolikih jezikovnih plasteh. Tudi v Fugatu je beg predvsem notranje narave. Liki bežijo v spomine ali še pogosteje v prostore domišljije, kjer jih resničnost ujame na najbolj nepričakovane načine. Včasih grejo tako daleč, da trčijo ob meje razuma: v zgodbi Avtocesta se pripovedovalkina ksenofobija stakne z grozo pred neznanim, ki jo uteleša nočni obiskovalec, o katerem pa tudi ni povsem jasno, ali zares prihaja ali gre le za materialno zgoščanje vseh pripovedovalkinih strahov. Podobno usodo dočaka romunska prevajalka iz zgodbe Njen glas: v obdobju Ceaușescovega režima je svoj glas posojala likom ilegalno dobavljenih zahodnih filmov in se vživljala v njihova življenja, celo tako, da je pozabila živeti svoje. Tudi ko se liki iz Fugata fizično odpravijo na pot, je to bolj popotovanje navznoter v duhu sentimentalnih romanov, a brez odvečne patetike. V zgodbi Gladina se jadranje dveh bratov konča, kot bi šlo za monolog ene same razklane osebe, a dogodek na morju je mogoče brati tako metaforično kot dobesedno. Z metaforičnostjo je nabita tudi ena bolj ambicioznih zgodb Pot iz Damaska, kjer se beg konkretizira z opisom poti emigrantske družine. Zgodba je primer avtoričine pripovedne bravuroznosti, a tudi limit naracije kot take: zaveda se namreč zamejenosti ubesedovanja tuje tragedije. Tu ne bežijo le liki, temveč tudi zgodba, ki se pred težo resničnosti umakne v absurd.
Tovrsten pripovedni prijem se je tako kot tema fuge napovedoval že v dveh predhodnih zgodbah. V Šestdeset odstotkov in Olivija se izrisuje kontrast med surovostjo birokratskih postopkov in človeško potrebo po spokoju. Beg je tu nemir matere, ki ve, da sin ne bo imel miru, dokler ne ga ne bo pokopala; da pa bi to storila, potrebuje najmanj šestdeset odstotkov njegovega okostja. Pripovedovalka Olivije se s posledicami vojne sooča na drugi strani: kot zaposlena v mednarodni komisiji za pogrešane ljudi v Bosni ne more ubežati seznamu imen, saj jih individualizira in njihovim zgodbam riše obraze. Če je razdelek Fuga na nek način beg pripovedi pred življenjem, se zavedanje lastne zgodbenosti v razdelkih Divertimento, še bolj pa v Fugato patetico osredotoči na užitek pripovedovanja. Junakinje in junaki Veronike Simoniti so cerebralne narave; nagnjeni so k introspekciji, presojajo svet, ljudi in svoje mesto v njem. Vsakič odkrhnejo le košček sebe, ne da bi razkrili celoto. Zdi se, da svet bolj mislijo kot živijo, zato se tudi v pričujoči zbirki največkrat predstavljajo skozi prvo osebo ednine.
Fugato v sebi zadržuje ljubezen do izrazne natančnosti, ki eksistencialno dilemo ubeseduje skozi jezikovne prizme. Zbirka nima slabih zgodb in tudi šibkejše odlikuje pretanjen smisel za grajenje pripovedi. Zgodbe Kreta, Njen glas, še najbolj pa June in Venice sicer še spominjajo na postmoderno preigravanje Hudičevega jezika, vendar je v Fugatu že zaznati močnejši trk med doživljajskim izkustvom likov in tem, kako jezik to izkustvo prevaja. Če je bil romaneskni prvenec Veronike Simoniti Kameno seme vaja v razpiranju različnih gledišč, kjer je gosto razpredanje udušilo prazna mesta, je bil njen drugi roman Ivana pred morjem, predhodnik pričujoče zbirke, že obtežen z zavestjo neizrekljivega. Ta se v Fugatu drobi v množico zgodb, podanih v avtoričinem prepoznavno poetičnem izrazu.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
Neveljaven email naslov