Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič
Maribor : Založba Litera, 2019
Naslov pete knjige pisateljice in prevajalke Veronike Simoniti je ravno prav zgovoren, da se zdi skoraj preveč dobeseden, pojasnjen s podnaslovno opombo o oblikah bega, in ravno prav večpomenski, da razkrije svojo zmuzljivo naravo. Fugato še ni beg; je bolj misel, ki napeljuje na dejanje, bolj pridevniški opis kot glagol. Fugato se navezuje tudi na del obsežnejše glasbene oblike, običajno ekspozicije, v kateri polifono prepletanje glasov imitira strukturo fuge. Teme bežijo skozi različne glasove. Razporejene so v štiri podobno živahno tempirane, prav tako glasbeno naslovljene segmente: Fuga, Divertimento, Fugato patetico in Stretta, ki skladno z oznako prinaša končni pospešek in povzetek celote.
Liki iz zbirke Fugato ne poznajo oddiha. V tem so blizu predhodnikom iz prejšnjih del Veronike Simoniti, katerih misel je nenehno brzela po raznolikih jezikovnih plasteh. Tudi v Fugatu je beg predvsem notranje narave. Liki bežijo v spomine ali še pogosteje v prostore domišljije, kjer jih resničnost ujame na najbolj nepričakovane načine. Včasih grejo tako daleč, da trčijo ob meje razuma: v zgodbi Avtocesta se pripovedovalkina ksenofobija stakne z grozo pred neznanim, ki jo uteleša nočni obiskovalec, o katerem pa tudi ni povsem jasno, ali zares prihaja ali gre le za materialno zgoščanje vseh pripovedovalkinih strahov. Podobno usodo dočaka romunska prevajalka iz zgodbe Njen glas: v obdobju Ceaușescovega režima je svoj glas posojala likom ilegalno dobavljenih zahodnih filmov in se vživljala v njihova življenja, celo tako, da je pozabila živeti svoje. Tudi ko se liki iz Fugata fizično odpravijo na pot, je to bolj popotovanje navznoter v duhu sentimentalnih romanov, a brez odvečne patetike. V zgodbi Gladina se jadranje dveh bratov konča, kot bi šlo za monolog ene same razklane osebe, a dogodek na morju je mogoče brati tako metaforično kot dobesedno. Z metaforičnostjo je nabita tudi ena bolj ambicioznih zgodb Pot iz Damaska, kjer se beg konkretizira z opisom poti emigrantske družine. Zgodba je primer avtoričine pripovedne bravuroznosti, a tudi limit naracije kot take: zaveda se namreč zamejenosti ubesedovanja tuje tragedije. Tu ne bežijo le liki, temveč tudi zgodba, ki se pred težo resničnosti umakne v absurd.
Tovrsten pripovedni prijem se je tako kot tema fuge napovedoval že v dveh predhodnih zgodbah. V Šestdeset odstotkov in Olivija se izrisuje kontrast med surovostjo birokratskih postopkov in človeško potrebo po spokoju. Beg je tu nemir matere, ki ve, da sin ne bo imel miru, dokler ne ga ne bo pokopala; da pa bi to storila, potrebuje najmanj šestdeset odstotkov njegovega okostja. Pripovedovalka Olivije se s posledicami vojne sooča na drugi strani: kot zaposlena v mednarodni komisiji za pogrešane ljudi v Bosni ne more ubežati seznamu imen, saj jih individualizira in njihovim zgodbam riše obraze. Če je razdelek Fuga na nek način beg pripovedi pred življenjem, se zavedanje lastne zgodbenosti v razdelkih Divertimento, še bolj pa v Fugato patetico osredotoči na užitek pripovedovanja. Junakinje in junaki Veronike Simoniti so cerebralne narave; nagnjeni so k introspekciji, presojajo svet, ljudi in svoje mesto v njem. Vsakič odkrhnejo le košček sebe, ne da bi razkrili celoto. Zdi se, da svet bolj mislijo kot živijo, zato se tudi v pričujoči zbirki največkrat predstavljajo skozi prvo osebo ednine.
Fugato v sebi zadržuje ljubezen do izrazne natančnosti, ki eksistencialno dilemo ubeseduje skozi jezikovne prizme. Zbirka nima slabih zgodb in tudi šibkejše odlikuje pretanjen smisel za grajenje pripovedi. Zgodbe Kreta, Njen glas, še najbolj pa June in Venice sicer še spominjajo na postmoderno preigravanje Hudičevega jezika, vendar je v Fugatu že zaznati močnejši trk med doživljajskim izkustvom likov in tem, kako jezik to izkustvo prevaja. Če je bil romaneskni prvenec Veronike Simoniti Kameno seme vaja v razpiranju različnih gledišč, kjer je gosto razpredanje udušilo prazna mesta, je bil njen drugi roman Ivana pred morjem, predhodnik pričujoče zbirke, že obtežen z zavestjo neizrekljivega. Ta se v Fugatu drobi v množico zgodb, podanih v avtoričinem prepoznavno poetičnem izrazu.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič
Maribor : Založba Litera, 2019
Naslov pete knjige pisateljice in prevajalke Veronike Simoniti je ravno prav zgovoren, da se zdi skoraj preveč dobeseden, pojasnjen s podnaslovno opombo o oblikah bega, in ravno prav večpomenski, da razkrije svojo zmuzljivo naravo. Fugato še ni beg; je bolj misel, ki napeljuje na dejanje, bolj pridevniški opis kot glagol. Fugato se navezuje tudi na del obsežnejše glasbene oblike, običajno ekspozicije, v kateri polifono prepletanje glasov imitira strukturo fuge. Teme bežijo skozi različne glasove. Razporejene so v štiri podobno živahno tempirane, prav tako glasbeno naslovljene segmente: Fuga, Divertimento, Fugato patetico in Stretta, ki skladno z oznako prinaša končni pospešek in povzetek celote.
Liki iz zbirke Fugato ne poznajo oddiha. V tem so blizu predhodnikom iz prejšnjih del Veronike Simoniti, katerih misel je nenehno brzela po raznolikih jezikovnih plasteh. Tudi v Fugatu je beg predvsem notranje narave. Liki bežijo v spomine ali še pogosteje v prostore domišljije, kjer jih resničnost ujame na najbolj nepričakovane načine. Včasih grejo tako daleč, da trčijo ob meje razuma: v zgodbi Avtocesta se pripovedovalkina ksenofobija stakne z grozo pred neznanim, ki jo uteleša nočni obiskovalec, o katerem pa tudi ni povsem jasno, ali zares prihaja ali gre le za materialno zgoščanje vseh pripovedovalkinih strahov. Podobno usodo dočaka romunska prevajalka iz zgodbe Njen glas: v obdobju Ceaușescovega režima je svoj glas posojala likom ilegalno dobavljenih zahodnih filmov in se vživljala v njihova življenja, celo tako, da je pozabila živeti svoje. Tudi ko se liki iz Fugata fizično odpravijo na pot, je to bolj popotovanje navznoter v duhu sentimentalnih romanov, a brez odvečne patetike. V zgodbi Gladina se jadranje dveh bratov konča, kot bi šlo za monolog ene same razklane osebe, a dogodek na morju je mogoče brati tako metaforično kot dobesedno. Z metaforičnostjo je nabita tudi ena bolj ambicioznih zgodb Pot iz Damaska, kjer se beg konkretizira z opisom poti emigrantske družine. Zgodba je primer avtoričine pripovedne bravuroznosti, a tudi limit naracije kot take: zaveda se namreč zamejenosti ubesedovanja tuje tragedije. Tu ne bežijo le liki, temveč tudi zgodba, ki se pred težo resničnosti umakne v absurd.
Tovrsten pripovedni prijem se je tako kot tema fuge napovedoval že v dveh predhodnih zgodbah. V Šestdeset odstotkov in Olivija se izrisuje kontrast med surovostjo birokratskih postopkov in človeško potrebo po spokoju. Beg je tu nemir matere, ki ve, da sin ne bo imel miru, dokler ne ga ne bo pokopala; da pa bi to storila, potrebuje najmanj šestdeset odstotkov njegovega okostja. Pripovedovalka Olivije se s posledicami vojne sooča na drugi strani: kot zaposlena v mednarodni komisiji za pogrešane ljudi v Bosni ne more ubežati seznamu imen, saj jih individualizira in njihovim zgodbam riše obraze. Če je razdelek Fuga na nek način beg pripovedi pred življenjem, se zavedanje lastne zgodbenosti v razdelkih Divertimento, še bolj pa v Fugato patetico osredotoči na užitek pripovedovanja. Junakinje in junaki Veronike Simoniti so cerebralne narave; nagnjeni so k introspekciji, presojajo svet, ljudi in svoje mesto v njem. Vsakič odkrhnejo le košček sebe, ne da bi razkrili celoto. Zdi se, da svet bolj mislijo kot živijo, zato se tudi v pričujoči zbirki največkrat predstavljajo skozi prvo osebo ednine.
Fugato v sebi zadržuje ljubezen do izrazne natančnosti, ki eksistencialno dilemo ubeseduje skozi jezikovne prizme. Zbirka nima slabih zgodb in tudi šibkejše odlikuje pretanjen smisel za grajenje pripovedi. Zgodbe Kreta, Njen glas, še najbolj pa June in Venice sicer še spominjajo na postmoderno preigravanje Hudičevega jezika, vendar je v Fugatu že zaznati močnejši trk med doživljajskim izkustvom likov in tem, kako jezik to izkustvo prevaja. Če je bil romaneskni prvenec Veronike Simoniti Kameno seme vaja v razpiranju različnih gledišč, kjer je gosto razpredanje udušilo prazna mesta, je bil njen drugi roman Ivana pred morjem, predhodnik pričujoče zbirke, že obtežen z zavestjo neizrekljivega. Ta se v Fugatu drobi v množico zgodb, podanih v avtoričinem prepoznavno poetičnem izrazu.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Neveljaven email naslov