Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Veronika Simoniti: Fugato

15.06.2020

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič

Maribor : Založba Litera, 2019

Naslov pete knjige pisateljice in prevajalke Veronike Simoniti je ravno prav zgovoren, da se zdi skoraj preveč dobeseden, pojasnjen s podnaslovno opombo o oblikah bega, in ravno prav večpomenski, da razkrije svojo zmuzljivo naravo. Fugato še ni beg; je bolj misel, ki napeljuje na dejanje, bolj pridevniški opis kot glagol. Fugato se navezuje tudi na del obsežnejše glasbene oblike, običajno ekspozicije, v kateri polifono prepletanje glasov imitira strukturo fuge. Teme bežijo skozi različne glasove. Razporejene so v štiri podobno živahno tempirane, prav tako glasbeno naslovljene segmente: Fuga, Divertimento, Fugato patetico in Stretta, ki skladno z oznako prinaša končni pospešek in povzetek celote.

Liki iz zbirke Fugato ne poznajo oddiha. V tem so blizu predhodnikom iz prejšnjih del Veronike Simoniti, katerih misel je nenehno brzela po raznolikih jezikovnih plasteh. Tudi v Fugatu je beg predvsem notranje narave. Liki bežijo v spomine ali še pogosteje v prostore domišljije, kjer jih resničnost ujame na najbolj nepričakovane načine. Včasih grejo tako daleč, da trčijo ob meje razuma: v zgodbi Avtocesta se pripovedovalkina ksenofobija stakne z grozo pred neznanim, ki jo uteleša nočni obiskovalec, o katerem pa tudi ni povsem jasno, ali zares prihaja ali gre le za materialno zgoščanje vseh pripovedovalkinih strahov. Podobno usodo dočaka romunska prevajalka iz zgodbe Njen glas: v obdobju Ceaușescovega režima je svoj glas posojala likom ilegalno dobavljenih zahodnih filmov in se vživljala v njihova življenja, celo tako, da je pozabila živeti svoje. Tudi ko se liki iz Fugata fizično odpravijo na pot, je to bolj popotovanje navznoter v duhu sentimentalnih romanov, a brez odvečne patetike. V zgodbi Gladina se jadranje dveh bratov konča, kot bi šlo za monolog ene same razklane osebe, a dogodek na morju je mogoče brati tako metaforično kot dobesedno. Z metaforičnostjo je nabita tudi ena bolj ambicioznih zgodb Pot iz Damaska, kjer se beg konkretizira z opisom poti emigrantske družine. Zgodba je primer avtoričine pripovedne bravuroznosti, a tudi limit naracije kot take: zaveda se namreč zamejenosti ubesedovanja tuje tragedije. Tu ne bežijo le liki, temveč tudi zgodba, ki se pred težo resničnosti umakne v absurd.

Tovrsten pripovedni prijem se je tako kot tema fuge napovedoval že v dveh predhodnih zgodbah. V Šestdeset odstotkov in Olivija se izrisuje kontrast med surovostjo birokratskih postopkov in človeško potrebo po spokoju. Beg je tu nemir matere, ki ve, da sin ne bo imel miru, dokler ne ga ne bo pokopala; da pa bi to storila, potrebuje najmanj šestdeset odstotkov njegovega okostja. Pripovedovalka Olivije se s posledicami vojne sooča na drugi strani: kot zaposlena v mednarodni komisiji za pogrešane ljudi v Bosni ne more ubežati seznamu imen, saj jih individualizira in njihovim zgodbam riše obraze. Če je razdelek Fuga na nek način beg pripovedi pred življenjem, se zavedanje lastne zgodbenosti v razdelkih Divertimento, še bolj pa v Fugato patetico osredotoči na užitek pripovedovanja. Junakinje in junaki Veronike Simoniti so cerebralne narave; nagnjeni so k introspekciji, presojajo svet, ljudi in svoje mesto v njem. Vsakič odkrhnejo le košček sebe, ne da bi razkrili celoto. Zdi se, da svet bolj mislijo kot živijo, zato se tudi v pričujoči zbirki največkrat predstavljajo skozi prvo osebo ednine.

Fugato v sebi zadržuje ljubezen do izrazne natančnosti, ki eksistencialno dilemo ubeseduje skozi jezikovne prizme. Zbirka nima slabih zgodb in tudi šibkejše odlikuje pretanjen smisel za grajenje pripovedi. Zgodbe Kreta, Njen glas, še najbolj pa June in Venice sicer še spominjajo na postmoderno preigravanje Hudičevega jezika, vendar je v Fugatu že zaznati močnejši trk med doživljajskim izkustvom likov in tem, kako jezik to izkustvo prevaja. Če je bil romaneskni prvenec Veronike Simoniti Kameno seme vaja v razpiranju različnih gledišč, kjer je gosto razpredanje udušilo prazna mesta, je bil njen drugi roman Ivana pred morjem, predhodnik pričujoče zbirke, že obtežen z zavestjo neizrekljivega. Ta se v Fugatu drobi v množico zgodb, podanih v avtoričinem prepoznavno poetičnem izrazu.


Ocene

1937 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Veronika Simoniti: Fugato

15.06.2020

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič

Maribor : Založba Litera, 2019

Naslov pete knjige pisateljice in prevajalke Veronike Simoniti je ravno prav zgovoren, da se zdi skoraj preveč dobeseden, pojasnjen s podnaslovno opombo o oblikah bega, in ravno prav večpomenski, da razkrije svojo zmuzljivo naravo. Fugato še ni beg; je bolj misel, ki napeljuje na dejanje, bolj pridevniški opis kot glagol. Fugato se navezuje tudi na del obsežnejše glasbene oblike, običajno ekspozicije, v kateri polifono prepletanje glasov imitira strukturo fuge. Teme bežijo skozi različne glasove. Razporejene so v štiri podobno živahno tempirane, prav tako glasbeno naslovljene segmente: Fuga, Divertimento, Fugato patetico in Stretta, ki skladno z oznako prinaša končni pospešek in povzetek celote.

Liki iz zbirke Fugato ne poznajo oddiha. V tem so blizu predhodnikom iz prejšnjih del Veronike Simoniti, katerih misel je nenehno brzela po raznolikih jezikovnih plasteh. Tudi v Fugatu je beg predvsem notranje narave. Liki bežijo v spomine ali še pogosteje v prostore domišljije, kjer jih resničnost ujame na najbolj nepričakovane načine. Včasih grejo tako daleč, da trčijo ob meje razuma: v zgodbi Avtocesta se pripovedovalkina ksenofobija stakne z grozo pred neznanim, ki jo uteleša nočni obiskovalec, o katerem pa tudi ni povsem jasno, ali zares prihaja ali gre le za materialno zgoščanje vseh pripovedovalkinih strahov. Podobno usodo dočaka romunska prevajalka iz zgodbe Njen glas: v obdobju Ceaușescovega režima je svoj glas posojala likom ilegalno dobavljenih zahodnih filmov in se vživljala v njihova življenja, celo tako, da je pozabila živeti svoje. Tudi ko se liki iz Fugata fizično odpravijo na pot, je to bolj popotovanje navznoter v duhu sentimentalnih romanov, a brez odvečne patetike. V zgodbi Gladina se jadranje dveh bratov konča, kot bi šlo za monolog ene same razklane osebe, a dogodek na morju je mogoče brati tako metaforično kot dobesedno. Z metaforičnostjo je nabita tudi ena bolj ambicioznih zgodb Pot iz Damaska, kjer se beg konkretizira z opisom poti emigrantske družine. Zgodba je primer avtoričine pripovedne bravuroznosti, a tudi limit naracije kot take: zaveda se namreč zamejenosti ubesedovanja tuje tragedije. Tu ne bežijo le liki, temveč tudi zgodba, ki se pred težo resničnosti umakne v absurd.

Tovrsten pripovedni prijem se je tako kot tema fuge napovedoval že v dveh predhodnih zgodbah. V Šestdeset odstotkov in Olivija se izrisuje kontrast med surovostjo birokratskih postopkov in človeško potrebo po spokoju. Beg je tu nemir matere, ki ve, da sin ne bo imel miru, dokler ne ga ne bo pokopala; da pa bi to storila, potrebuje najmanj šestdeset odstotkov njegovega okostja. Pripovedovalka Olivije se s posledicami vojne sooča na drugi strani: kot zaposlena v mednarodni komisiji za pogrešane ljudi v Bosni ne more ubežati seznamu imen, saj jih individualizira in njihovim zgodbam riše obraze. Če je razdelek Fuga na nek način beg pripovedi pred življenjem, se zavedanje lastne zgodbenosti v razdelkih Divertimento, še bolj pa v Fugato patetico osredotoči na užitek pripovedovanja. Junakinje in junaki Veronike Simoniti so cerebralne narave; nagnjeni so k introspekciji, presojajo svet, ljudi in svoje mesto v njem. Vsakič odkrhnejo le košček sebe, ne da bi razkrili celoto. Zdi se, da svet bolj mislijo kot živijo, zato se tudi v pričujoči zbirki največkrat predstavljajo skozi prvo osebo ednine.

Fugato v sebi zadržuje ljubezen do izrazne natančnosti, ki eksistencialno dilemo ubeseduje skozi jezikovne prizme. Zbirka nima slabih zgodb in tudi šibkejše odlikuje pretanjen smisel za grajenje pripovedi. Zgodbe Kreta, Njen glas, še najbolj pa June in Venice sicer še spominjajo na postmoderno preigravanje Hudičevega jezika, vendar je v Fugatu že zaznati močnejši trk med doživljajskim izkustvom likov in tem, kako jezik to izkustvo prevaja. Če je bil romaneskni prvenec Veronike Simoniti Kameno seme vaja v razpiranju različnih gledišč, kjer je gosto razpredanje udušilo prazna mesta, je bil njen drugi roman Ivana pred morjem, predhodnik pričujoče zbirke, že obtežen z zavestjo neizrekljivega. Ta se v Fugatu drobi v množico zgodb, podanih v avtoričinem prepoznavno poetičnem izrazu.


22.10.2018

Noëmi Lerch: Kmetica

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bere: Eva Longyka Marušič.


22.10.2018

Tina Vrščaj: Plašč

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


22.10.2018

Ivan Esenko: Svet čebel

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


22.10.2018

Marija Švajncer: Grdi filozofi

Avtor recenzije: Robert Kralj Bere Aleksander Golja.


19.10.2018

MGL - Tena Štivičić: Kresnice

Mestno gledališče ljubljansko Tena Štivičić: Kresnice Prva slovenska uprizoritev Premiera 18. oktober 2018, veliki oder Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiserka Nina Rajić Kranjac Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Lektorica Maja Cerar Igrajo Jožica Avbelj k. g., Primož Pirnat, Ana Dolinar Horvat, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Sara Dirnbek k. g., Brane Grubar k. g., Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Tanja Dimitrievska, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar, Jurij Drevenšek k. g. Tena Štivičić je mednarodno uveljavljena hrvaška dramatičarka mlajše generacije, tudi na Slovenskem njene igre pogosto uprizarjajo. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so zdaj premierno in prvič v slovenščini uprizorili njeno igro Kresnice iz leta 2007. Prevedla jo je Alenka Klabus Vesel, režirala Nina Rajić Kranjac. V najopaznejših vlogah so nastopili Jožica Avbelj, Primož Pirnat, Brane Grubar in Lena Hribar. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/kresnice/


15.10.2018

Patrick Modiano: Pasja pomlad

Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bere Ldijia Hartman.


15.10.2018

Peter Andrej: Skoz zvočni zid

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta idija Hartman in Jure Franko


14.10.2018

Kahlil Gibran: Prerok

Prešernovo gledališče Kranj, Slovensko mladinsko gledališče, Slovensko stalno gledališče Trst, Zavod Senzorium / Premiera 13.10.2018 Režija, scenografija, oblikovanje videa in vonjav: Barbara Pia Jenič Prevajalec: Lojze Bratina Dramaturginja: Marinka Poštrak Avtorji zvoka: Peter Penko, Tine Terlep (vokal) in Igor Meglič (arabsko balkanski saz) Kostumografka: Tina Kolenik Svetovalka za gib: Jasna Knez Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka dramaturgije: Kristina Mihelj Oblikovalca luči: Bojan Hudernik in Igor Berginc Oblikovalec maske: Matej Pajntar Montaža videa: Robert Obed Vodja predstave: Ciril Roblek Igrajo: Miha Rodman, Maruša Oblak / avdio: Vladimir Jurc (slovenščina), Adriano Giraldi (italijanščina) Sinoči so v Prešernovem gledališču v Kranju premierno uprizorili predstavo Prerok. Gre za odrsko postavitev kultnega romana slikarja, pesnika in pisatelja Kahlila Gibrana, ki ga je režiserka Barbara Pia Jenič prelila v veččutno gledališko doživetje. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank


11.10.2018

Posledice - ocena

Sinoči so v Cankarjevem domu v Ljubljani predpremierno prikazali celovečerni igrani prvenec režiserja in scenarista Darka Štanteta. Film z naslovom Posledice, ki bo na redni spored naših kinematografov prišel prihodnji četrtek, si je ogledal Urban Tarman.


08.10.2018

Rafael Arguloll: Prekleta popolnost

Avtor recenzije: Drago Bajt Bere: Jure Franko


08.10.2018

Stanka Hrastelj: Prva dama

Avtorica recenzije: SImona Kopinšek Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


08.10.2018

Bojan Sedmak: Mraken

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.


08.10.2018

Lindsay Rogers: Partizanski kirurg

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Lidija Hartman.


07.10.2018

še ni naslova

V Slovenskem mladinskem gledališču sta se nadvse uspešno srečali dramska pisava Simone Semenič in gledališka poetika režiserja Tomija Janežiča. V predstavi: še ni naslova (po motivu Don Juana), ki jo je igralska ekipa ustvarjala, gledalci pa ji sledili polnih 10 ur.


05.10.2018

Branden Jacobs-Jenkins: Gloria

Branden Jacobs-Jenkins: GLORIA Drama Prva slovenska uprizoritev, premiera v četrtek, 4. oktobra, ob 20. uri na Mali sceni MGL. Prevod: Valerija Cokan Režija: Branko Šturbej, Dramaturgija:Lejla Švabič Scenografija: Karin Rajh Kostumografija: Špela Ema Veble Avtor videa: Dimitrij Gračner Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Glasba: Gregor Strniša Lektor: Martin Vrtačnik. Igrajo: Mojca Funkl, Nina Rakovec, Anuša Kodelja AGRFT, Filip Samobor, Matic Lukšič in Gašper Jarni, k. g. Napoved: S sinočnjo prvo premiero letošnje sezone na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega se je na tem odru začel niz predstav v režiji dramskih igralcev. Prvi izmed njih je Branko Šturbej, ki je na oder postavil dramo Gloria mladega ameriškega avtorja Brandena Jacobsa-Jenkinsa (izg.: bréndena džéjkobsa džénkinsa) v prevodu Valerije Cokan in ob dramaturgiji Lejle Švabić. Prvo slovensko izvedbo tega besedila si je ogledala Tadeja Krečič: DALET: TRAJA: Scenografka Karin Rajh je na prizorišče, ki je v prvem delu reducirano na sprednji del odra, postavila štiri mize, ločene z nizkimi paravani. Gre pač za značilno pohištvo velikih delovnih dvoran publicistične firme. Na zaslonu za nastopajočimi se ves čas prikazuje podoba take dvorane, ki nima konca. S tem ambientom je že od samega začetka igre Glorija gledalec potisnjen v tesnobo in mučnost; v brezizhodnost sveta mladih novinarjev v kulturni redakciji neke revije, ki so bolj na odstavnem pasu podjetja, zato so frustrirani, nezadovoljni, zoprni, živčni in se rešujejo pomalem v zasvojenosti, predvsem pa v krut boj drugega z drugim. Pri tem ne izbirajo sredstev, tudi skrajnjih ne, kot je pištola. To uporabi Glorija, siva miš kolektiva, in ubije deset ljudi, na koncu sebe. Vendar tragični dogodek v ravnanju in doživljanju protagonistov ne spremeni ničesar. Postane samo prvovrstna tema na poligonu pisanja knjižne uspešnice, na osnovi katere bi posneli televizijsko serijo. Preživeli, četudi prizadeti, ostanejo enako kruti in skoraj brezčutni, pomembni so kariera, denar, slava. Merjenje temperature stanja v novodobnih tiskanih medijih, o katerem govori drama, je najbrž na žalost objektivno, vendar je tudi samo to. In tej enoplastnosti je sledila uprizoritev in nastopajoči: Mojca Funkl, Filip Samobor, Nina Rakovec, Anuša Kodelja, Matic Lukšič in Gašper Jarni , ki so interpretacijo omejili na tipična odrezava, nesočutna mlada bitja v zverinjaku sodobnih izpraznjenosti vrednot in boja za preživetje.


01.10.2018

Fernando Vallejo: Vzporedna ulica

Avtor recenzije: Klemen Kordež Bere Alenka Resman Langus.


01.10.2018

Mirt Komel: Medsočje

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja


01.10.2018

Peter Mlakar: Nad

Avtor recenzije: Urban Tarman Bere: Aleksander Golja


01.10.2018

Agi Mishol: Čipka na železu

Avtor recenzije: Žiga Bratoš Bereta Aleksander Golja in Alenka Resman Langus.


28.09.2018

David Ives: Venera v krznu

Prešernovo gledališče Kranj, premiera: 26. septembra 2018 David Ives: Venera v krznu - prva slovenska uprizoritev Prevajalec: Jaša Drnovšek Režiser: Primož Ekart Dramaturginja: Simona Hamer Scenograf: Damir Leventić Kostumografka: Ljubica Čehovin - Suna Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Thomas - Borut Veselko Wanda - Vesna Pernarčič Premiera v PG Kranj, 26. 9. 2018 – za D13, 27. 9. 2018 Tadeja Krečič Napoved: V slovenskih gledališčih se vrstijo prve premiere nove sezone. Tako tudi v Prešernovem gledališču Kranj. Tam je bila sinoči krstno uprizorjena igra Venera v krznu sodobnega ameriškega dramatika Davida Ivesa (izg.: déjvida ajvsa) v režiji Primoža Ekarta. Besedilo je prevedel Jaša Drnovšek, dramaturginja je bila Simona Hamer, scenograf Damir Leventić, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina. Na premieri je bila tudi Tadeja Krečič: Venera v krznu je igra za igralko in igralca. In je igra igralca z igralko in obratno. Gledalčeva pozornost je posvečena tako rekoč samo njima, saj na vsakem gibu in obrazni mišici razbira bistvo dogajanja, ki se odvija na odprtem odru, ki je tudi v igri oder. Na njem je dramatik in gledališki režiser Thomas – Borut Veselko - ocenjeval igralke na avdiciji za svoje novo besedilo Venera v krznu, ki temelji, seveda na istoimenski noveli Leopolda von Sacher-Masocha. V trenutku, ko naj bi Thomas že odšel domov, vstopi Wanda – Vesna Pernarčič, ki pride na avdicijo z zamudo. In na tej točki se začne njena neverjetna inscenacija preigravanja tančin vedenja, manipulacij z besedami, glasom, telesom, oblekami (kreirala jih je Ljubica Čehovin –Suna) in predznanjem tako o literaturi kot o življenju Thomasa do končne podreditve moškega in realizacije tega, za kar v besedilu pravzaprav gre. Vloga Wande je napisana za veliko igralko in to Vesna Pernarčič je. Na oder stopi kot avšasta, nerodna lovilka gledaliških vlog s sumljivim pedigrejem, neizobražena in s pritlehno ravnjo govora. Vendar skozi igro razkriva povsem drugačne poteze in ima jasno določen cilj. Na njeni interpretaciji vse stoji in pade. In Vesna Pernarčič brez zdrsa odigra vsa Wandina stanja in premene virtuozno. Borut Veselko ji sledi. Najprej je značilen srednjeletni ameriški intelektualec, je tisti, ki izbira, ki je s svojega položaja pokroviteljski in prezirljiv, vendar skozi igro postopoma, a gotovo izgublja piedestal in konča kot Wandina prostovoljna žrtev.


Stran 92 od 97
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov