Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Emmanuel Dongala: Puška v roki, pesem v žepu

15.06.2020

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere: Ana Bohte

Prevedla Katja Zakrajšek; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019

Romaneskni prvenec kongovskega avtorja Emmanuela Dongala Puška v roki, pesem v žepu, ki je izšel leta 1973, je smiselno brati v kontekstu časa, to pa zadeva tako mednarodni prostor, ki je bil tedaj zaznamovan s hladno vojno, kot seveda proces demokratizacije Afrike, ki je odseval tudi v literarni produkciji. Od leta 1960, ko je velika večina afriških držav postala neodvisnih, do izida Dongalovega romana, ki smo ga v slovenskem prostoru dobili z velikanskim časovnim zamikom, je preteklo več kot desetletje. Sočasno s starejšo generacijo pisateljev in pesnikov je na prizorišče začela prihajati tudi mlajša generacija, ki je sicer govorila raznolik literarni jezik, pa vendar se je v nečem stikala: ne glede na to, ali so pisali o urbanem okolju ali o periferiji, o korupciji ali afriških političnih elitah, vsi so bili zaznamovani z izkušnjo, da neodvisnost ni bistveno pripomogla k rešitvi nekaterih ključnih problemov. Morda celo nasprotno, dekolonizacija je razmere samo še poslabšala. Prevajalka Dongalovega romana Katja Zakrajšek v izčrpnem spremnem zapisu Dvoumne oblike srca in pesti navaja, da je v francoskojezični književnosti v podsaharski Afriki v desetletjih po neodvisnosti smiselno govoriti o »romanu razočaranja«, čeprav je to literarno gledano eno najzanimivejših obdobij v afriških književnostih.

Dongala v Predgovoru omenja, da se je v tistih letih, tako kot večina afriških pisateljev svoje generacije, imel za 'angažiranega' pisatelja. Omenja čas ameriške vojne v Vietnamu, pa čas velikega gibanja Črne Amerike za državljanske pravice Malcolma X in Črnih panterjev, na afriški celini pa »čas boja proti portugalskemu kolonializmu in za osvoboditev Nelsona Mandele, ki ga je zaprl rasistični režim južnoafriškega apartheida«. Čeprav je Predgovor mogoče brati tudi kot Dongalovo apologijo, ker je menda prvenec Puška v roki, pesem v žepu, za katerega je prejel nagrado Ladislasa Dormandija, napisal strastno, brez distance, nas s temi navedbami napotuje k specifičnemu branju. V središču romana je martiniški psihoanalitik Franz Fanon, ki se je vključil v alžirski oboroženi odpor. Dongala je njegov dosledni bralec. Podobno kot je bila za Fanona misel – in kot pravi Achille Mbembe »po svoji naravi misel v situaciji – rojena iz doživete, potekajoče, nestalne, spreminjajoče se izkušnje«, tako je tudi romaneskni protagonist Majela personalizirani koloniziranec, ki nima druge izbire, kakor da na kolonialno nasilje, ki zanika njegovo človeškost, odgovori z nasprotnim nasiljem. Če Fanona beremo po žrtveni plati, kar kongovski avtor tudi počne, upor postane dolžnost.

Po fanonovski logiki torej misliti pomeni skupaj z drugimi kreniti v boj. Na videz se zdi paradoksalno, da Majela stopi v boj »s pesmijo v žepu«, v pisanju pa se oprime proznih zvrsti. Ne nazadnje je predvojna afriška francoskojezična književnost znana po svoji pesniški formi (t. i. črnskosti), toda od petdesetih let dalje se je uveljavil roman, ki so ga afriški pisci potvorili na svoj način. Že starejša generacija piscev je iskala najbolj optimalno literarno formo – od tradicionalnih epov do realistično zasnovanih romanov –, s pomočjo katere bi se odzvali na politično resničnost. Katja Zakrajšek v spremnem zapisu trdi, da se Puška v roki, pesem v žepu »v obravnavi osrednjega protagonista in njegove zgodbe od toka romana diktature loči po njegovi drugačni, razmeroma naklonjeni upodobitvi in s tem bolj niansirani, čeprav enako neizprosni problematizaciji mehanizmov oblasti«. Majela je idealistični tip revolucionarja, ki ga v politiko povedejo ideje o svobodi, enakosti, solidarnosti. Njegova poznejša preobrazba v avtokrata je manifestacija »bolezni«, ki je politične narave kot tudi praksa simbolizacije. Majela je tip koloniziranca, ki prek nasilja, ki ga izbere, namesto da bi mu bil podvržen, izvede obrat k sebi.

Ugibanja, ali je roman mogoče brati tudi kot literarno utopijo, ali natančneje, kot »romaneskno refleksijo o tem, kako bi se lahko zasukala npr. politična pot Patricea Lumumbe, tega na videz idejno doslednega angažmaja in ikone afriške dekolonizacije«, pa ne spremeni dejstva, da je roman Puška v roki, pesem v žepu družbena alegorija. S tem seveda niso mišljene predpostavke Fredrica Jamesona v prispevku Književnost tretjega sveta v času multinacionalnega kapitalizma (1986, slovenski prevod 2007), kjer avtor ugotavlja, da so romani tretjega sveta bodisi popularni bodisi socialistično realistični, modernizem pa naj bi pripadal zahodno-evropski bralski izkušnji, temveč da je junakova realnost povnanjena. Tisto kar se dogaja, je na očeh vseh. Morda bi bilo tako smiselno govoriti o »brezosebnem« ali »občem« pripovedovalcu, ki je orodje v rokah skupnosti, ta pa z vso mnogoplastnostjo narekuje pripoved. Čeprav se Dongala v romanu poigrava s fiktivnim in resničnim, je očitno, da ga ne zanima eksperimentiranje na stilski ravni, pač pa se večperspektivičnost dogaja nekje drugje – afroameriški intelektualec Meeks, južnoafriški delavec Marobi in Afričan Majela, kot jih vidimo na začetku romana, so nosilci različnih idej o afriških in diasporskih osvobodilnih bojih, s tem pa tudi različnih predstav in idej o celini. Tudi zaradi njih je roman mogoče brati kot pravo romaneskno enciklopedijo diskurzov o Afriki.


Ocene

1937 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Emmanuel Dongala: Puška v roki, pesem v žepu

15.06.2020

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere: Ana Bohte

Prevedla Katja Zakrajšek; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019

Romaneskni prvenec kongovskega avtorja Emmanuela Dongala Puška v roki, pesem v žepu, ki je izšel leta 1973, je smiselno brati v kontekstu časa, to pa zadeva tako mednarodni prostor, ki je bil tedaj zaznamovan s hladno vojno, kot seveda proces demokratizacije Afrike, ki je odseval tudi v literarni produkciji. Od leta 1960, ko je velika večina afriških držav postala neodvisnih, do izida Dongalovega romana, ki smo ga v slovenskem prostoru dobili z velikanskim časovnim zamikom, je preteklo več kot desetletje. Sočasno s starejšo generacijo pisateljev in pesnikov je na prizorišče začela prihajati tudi mlajša generacija, ki je sicer govorila raznolik literarni jezik, pa vendar se je v nečem stikala: ne glede na to, ali so pisali o urbanem okolju ali o periferiji, o korupciji ali afriških političnih elitah, vsi so bili zaznamovani z izkušnjo, da neodvisnost ni bistveno pripomogla k rešitvi nekaterih ključnih problemov. Morda celo nasprotno, dekolonizacija je razmere samo še poslabšala. Prevajalka Dongalovega romana Katja Zakrajšek v izčrpnem spremnem zapisu Dvoumne oblike srca in pesti navaja, da je v francoskojezični književnosti v podsaharski Afriki v desetletjih po neodvisnosti smiselno govoriti o »romanu razočaranja«, čeprav je to literarno gledano eno najzanimivejših obdobij v afriških književnostih.

Dongala v Predgovoru omenja, da se je v tistih letih, tako kot večina afriških pisateljev svoje generacije, imel za 'angažiranega' pisatelja. Omenja čas ameriške vojne v Vietnamu, pa čas velikega gibanja Črne Amerike za državljanske pravice Malcolma X in Črnih panterjev, na afriški celini pa »čas boja proti portugalskemu kolonializmu in za osvoboditev Nelsona Mandele, ki ga je zaprl rasistični režim južnoafriškega apartheida«. Čeprav je Predgovor mogoče brati tudi kot Dongalovo apologijo, ker je menda prvenec Puška v roki, pesem v žepu, za katerega je prejel nagrado Ladislasa Dormandija, napisal strastno, brez distance, nas s temi navedbami napotuje k specifičnemu branju. V središču romana je martiniški psihoanalitik Franz Fanon, ki se je vključil v alžirski oboroženi odpor. Dongala je njegov dosledni bralec. Podobno kot je bila za Fanona misel – in kot pravi Achille Mbembe »po svoji naravi misel v situaciji – rojena iz doživete, potekajoče, nestalne, spreminjajoče se izkušnje«, tako je tudi romaneskni protagonist Majela personalizirani koloniziranec, ki nima druge izbire, kakor da na kolonialno nasilje, ki zanika njegovo človeškost, odgovori z nasprotnim nasiljem. Če Fanona beremo po žrtveni plati, kar kongovski avtor tudi počne, upor postane dolžnost.

Po fanonovski logiki torej misliti pomeni skupaj z drugimi kreniti v boj. Na videz se zdi paradoksalno, da Majela stopi v boj »s pesmijo v žepu«, v pisanju pa se oprime proznih zvrsti. Ne nazadnje je predvojna afriška francoskojezična književnost znana po svoji pesniški formi (t. i. črnskosti), toda od petdesetih let dalje se je uveljavil roman, ki so ga afriški pisci potvorili na svoj način. Že starejša generacija piscev je iskala najbolj optimalno literarno formo – od tradicionalnih epov do realistično zasnovanih romanov –, s pomočjo katere bi se odzvali na politično resničnost. Katja Zakrajšek v spremnem zapisu trdi, da se Puška v roki, pesem v žepu »v obravnavi osrednjega protagonista in njegove zgodbe od toka romana diktature loči po njegovi drugačni, razmeroma naklonjeni upodobitvi in s tem bolj niansirani, čeprav enako neizprosni problematizaciji mehanizmov oblasti«. Majela je idealistični tip revolucionarja, ki ga v politiko povedejo ideje o svobodi, enakosti, solidarnosti. Njegova poznejša preobrazba v avtokrata je manifestacija »bolezni«, ki je politične narave kot tudi praksa simbolizacije. Majela je tip koloniziranca, ki prek nasilja, ki ga izbere, namesto da bi mu bil podvržen, izvede obrat k sebi.

Ugibanja, ali je roman mogoče brati tudi kot literarno utopijo, ali natančneje, kot »romaneskno refleksijo o tem, kako bi se lahko zasukala npr. politična pot Patricea Lumumbe, tega na videz idejno doslednega angažmaja in ikone afriške dekolonizacije«, pa ne spremeni dejstva, da je roman Puška v roki, pesem v žepu družbena alegorija. S tem seveda niso mišljene predpostavke Fredrica Jamesona v prispevku Književnost tretjega sveta v času multinacionalnega kapitalizma (1986, slovenski prevod 2007), kjer avtor ugotavlja, da so romani tretjega sveta bodisi popularni bodisi socialistično realistični, modernizem pa naj bi pripadal zahodno-evropski bralski izkušnji, temveč da je junakova realnost povnanjena. Tisto kar se dogaja, je na očeh vseh. Morda bi bilo tako smiselno govoriti o »brezosebnem« ali »občem« pripovedovalcu, ki je orodje v rokah skupnosti, ta pa z vso mnogoplastnostjo narekuje pripoved. Čeprav se Dongala v romanu poigrava s fiktivnim in resničnim, je očitno, da ga ne zanima eksperimentiranje na stilski ravni, pač pa se večperspektivičnost dogaja nekje drugje – afroameriški intelektualec Meeks, južnoafriški delavec Marobi in Afričan Majela, kot jih vidimo na začetku romana, so nosilci različnih idej o afriških in diasporskih osvobodilnih bojih, s tem pa tudi različnih predstav in idej o celini. Tudi zaradi njih je roman mogoče brati kot pravo romaneskno enciklopedijo diskurzov o Afriki.


16.12.2019

Neda R. Bric: Dr. Prešeren

Prešernovo gledališče Kranj Neda R. Bric: Dr.Prešeren, krstna uprizoritev 13. in 14. decembra 2019. Režija: Neda R. Bric Dramaturg:Rok Andres Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Scenograf: Branko Hojnik Avtor glasbe: Damir Avdić Avtorica videa: Pila Rusjan Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe: Nejc Plevnik Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Slapar, Darja Reichman, Nataša Keser k. g./Lara Fortuna k. g., Vesna Pernarčič, Peter Musevski, Blaž Setnikar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek NAPOVED: V letu, ko je minilo sto sedemdeset let odkar je v Kranju umrl slovenski pesnik France Prešeren, v letu, ki prihaja, pa se spominjamo dve sto dvajsete obletnice njegovega rojstva, je bilo sinoči v Prešernovem gledališču v Kranju krstno uprizorjeno besedilo Nede Rusjan Bric z naslovom Dr. Prešeren. V njem se ukvarja s pričevanji Prešernovih žensk. Od kod je črpala snov, pove: KUL631 Neda Rusjan Bric je dramo tudi režirala, na premieri je bila Tadeja Krečič.


13.12.2019

Fanatični filharmoniki

Sinoči je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani četrti koncert iz letošnjega cikla oranžnega abonmaja. Poročilo je pripravil Andrej Bedjanič.


13.12.2019

Ocena filma Jumanji: Naslednja stopnja

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.12.2019

Ocena filma Aeronavta

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.12.2019

Ocena filma Greš? Grem!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.12.2019

Robert Titan Felix: Povedati moraš ime

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


09.12.2019

Slavko Pregl: Srajca srečnega človeka

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


09.12.2019

Tjaša Koprivec Vuga: Tu je moj onkraj

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Jasna Rodošek


09.12.2019

Viktor Pelevin: Rumena puščica

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Jasna Rodošek.


06.12.2019

Korporacija

Ko so pred slabimi tremi leti v slovenskih kinematografih zalajali Psi brezčasja, prvi pravi slovenski film noir in celovečerni prvenec režiserja Mateja Nahtigala, je bil njihov lajež dobro slišan. V neodvisni produkciji posnet film je kljub temačni mafijski tematiki izžareval tisto pristno ustvarjalno navdušenje, ki je pulziralo s filmskega platna med gledalce in prepričalo celo najbolj skeptične, zato so bila pričakovanja ob novem Nahtigalovem projektu temu primerno visoka. Žal nekoliko previsoka. Korporacija je, v primerjavi s Psi brezčasja zastavljena izredno ambiciozno in prav to se zdi, je tudi njena poglavitna težava. Čudoviti kadri, skrivnostni posnetki nočnih ulic, poigravanje s kotom kamere, ki naredi zanimivo še najbolj neugledno zagrebško stolpnico, dolge vožnje z avtomobilom in seveda obvezno sukanje cigaretnega dima, vse to naj bi pomagalo ustvariti pravo napeto kriminalno razpoloženje, v katerem poskuša policijski inšpektor Leon Gall preprečiti graditev največjega stavbnega kompleksa na mestu barakarskega naselja, kjer je kot otrok narkomanske matere nekoč živel tudi sam. Pri tem se seveda zaplete v stvari, ki jim ni kos in njegova zgodba dobi – čisto prehitro in preveč preprosto – pričakovano nepričakovani zasuk, film pa celo novega protagonista. Nedvomno je, da so bile želje po ustvarjanju resnično dobre slovenske kriminalne drame velike, letvica, ki si jo je Nahtigal sam postavil, pa resnično visoko, a samo impresivni panoramski posnetki in odlični igralci na čelu s Primožem Vrhovcem, Urošem Fürstom in še posebej zanimivo Jano Zupančič ne morejo nadomestiti manka pri sami zgodbi. Ta je po eni strani prepolna različnih zastranitev in drobnih ovinkov, ki naj bi osvetlili Leonovo preteklost, po drugi pa se vse odvija izrazito prehitro, preveč poenostavljeno, ne povsem logično in predvsem pretirano v slogu ne ravno najboljših ameriških epizodnih serij. Vprašanj, ki skupaj z grenkim priokusom ostanejo gledalcu, je tako na koncu skoraj več, kot jih je bilo ob začetku filma, kar za tovrstni žanr morda ni ravno najbolj pohvalno. Korporacija je film prevelikih ambicij, želja in pričakovanj in manjka mu tistega začetniškega navdušenja, tiste želje po ustvarjanju zaradi ustvarjanja samega, ki je prevevala Pse brezčasja, tu pa se je izgubila v pretiranih počasnih bližnjih posnetkih in neposrečeno izpeljani zgodbi. Na kratko – preveč razpoloženja in premalo vsebine.


06.12.2019

Parazit

V filmskem svetu praviloma velja, da do osvajanja najpomembnejših nagrad vodi trnova pot, na kateri je potrebnih več neuspešnih prebojev, da bi režiser ali kinematografija osvojila tron sveta. Sliši se neverjetno, ampak Južna Koreja kot ena komercialno in artistično najmočnejših filmskih industrij sveta v vsej svoji zgodovini ni prejela niti ene nominacije za tujejezičnega oskarja. In to kljub temu, da so samo v zadnjih letih nanizali takšne mednarodne uspešnice, kot so Vlak v Busan, Služkinja in Požiganje. Na februarski podelitvi nagrad Ameriške filmske akademije se bo to skoraj zagotovo spremenilo. Tisti film, ki bo po vseh neuspelih poskusih opravil ta odločilni preboj, je Parazit Joon-ho Bonga, ki je sicer kot prvi korejski film v zgodovini že prejel cansko zlato palmo. \tOpisan kontekst je pri pogovoru o uspehu filma Parazit še kako pomemben, ker Bongov film pripovedno in slogovno ni tako prelomen ali izviren kot marsikatera izmed preteklih korejskih mojstrovin. Zgodba o revni družini, ki se z vrsto zvijač naseli v domovanje premožnega direktorja računalniškega podjetja, ponuja mešanico prepoznavnih vplivov, ki segajo od Hanekejevih Smešnih iger, van Warmerdamovega Borgmana do novodobne korejske klasike Stari Chan-wook Parka. Osrednjo vlogo ima tudi pogosta alegorična uporaba arhitekture za ponazoritev družbene stratifikacije, ki smo jo videli že v tako popularnih filmih, kot je Cameronov Titanik. Bong, po formalni izobrazbi sociolog, s tem nadaljuje svojo analizo družbene strukture, kakršno je najbolj navdahnjeno prikazal v filmu Ledeni vlak in tudi tokrat je njegovo soočenje s tematiko razredne neenakosti samo shematično, saj z njo ne ponudi odločnejše razrešitve ali dotika subverzivnosti. \tA če Parazit ni niti izviren niti izzivalen, pa Bong opravi velik korak naprej v vizualni plati filma. 50-letni Korejec je tokrat do popolnosti dodelal svoj humorni, fotografsko izčiščen slog pripovedovanja, ki s svojo uporabo drobnih premikov kamere marsikaj dolguje Davidu Fincherju. Brezhibna je tudi igralska zasedba, ki zgodbo nadgradi z nujno potrebnim razponom od navihane komike pa do popolne čustvene iztrošenosti. Prav v vzpostavitvi tega popolnega ravnotežja med igralsko ekipo in vizualnim slogom Bong dokončno doseže mojstrstvo na ravni največjih hollywoodskih režiserjev. Očitno je bil prav ta premik za korak stran od žanrskih vod filmov Ledeni vlak in Okja potreben, da se je korejski režiser vendarle prelevil v privlačno vabo za podeljevalce nagrad. Če bo Parazit svojo uspešno pot nadgradil na prihajajočih oskarjih, bo s tem nadaljeval vznemirljiv zgled Cuaronovega filma Roma, s katerim so začele tujejezične kinematografije povsem enakovredno konkurirati ameriškim filmom. Če kdo, potem je prav Joon-ho Bong tisti južnokorejski režiser, ki si vso kariero prizadeva tudi sam doseči prav to.


06.12.2019

Jaz sem Frenk

Čeprav je Metod Pevec nedvomno med najbolj dejavnimi in plodnimi domačimi filmskimi ustvarjalci, avtorji z »najdaljšo kilometrino«, ki so se tekom svoje ustvarjalne poti lotili skoraj vseh oblik in zvrsti, pa se je še do nedavnega nekako zdelo, da so vsa njegova dela le posamezni verzi obsežne osebno-izpovedne pesmi, ki nam je razkrivala predvsem intimni notranji svet njegovih junakinj, tistih močnih, samostojnih, a hkrati tudi nežnih in ranljivih ženskih likov, okrog katerih so se spletale zgodbe njegovih filmov. Likov, kot je na primer bohemska Carmen iz njegovega istoimenskega prvenca, eterična Duša iz njegove največje uspešnice, Pod njenim oknom, čustveno strta Dora iz Estrellite ali pa vsa tista dekleta in žene iz Vipavske doline, katerih izseljeniško izkušnjo nam je razkril prek Aleksandrink. Toda čeprav je res, da se je Pevec oziral predvsem v notranji svet svojih likov, k njihovi intimi, k osebnim doživetjem, občutkom in čustvom ter nam pri tem razkrival kompleksnost njihovega notranjega ustroja, pa nam je morda še najbolj očitno prav z Aleksandrinkami, a tudi nekaterimi drugimi deli, večkrat nakazal, da je prav tako tankočutni in ostri opazovalec njihovega družbenega okolja in njihove družbene usode. A kaj, ko tega dela njegove ustvarjalne osebnosti kar nekako nismo hoteli videti, kar je bil nenazadnje tudi razlog, da nas je tako silovito presenetil, ko nam je pred štirimi leti predstavil svoj celovečerni dokumentarni film Dom. Res je sicer, da se je ta, družbeno angažirani del njegove ustvarjalnosti šele v njem prvič tako eksplicitno in nedvoumno izrazil. Toda njegova silovitost, čustvena nabitost in doslednost sta bili tako prepričljivi, da je bilo takoj jasno, da smo v preteklosti preprosto spregledali ta del njegove ustvarjalnosti. Po drugi strani pa se zdi, da je bil Dom tudi za samega Metoda nekakšno razkritje oziroma prelomni trenutek njegove ustvarjalne poti, o čemer nam pripoveduje prav njegovo zadnje delo, ostri, nepopustljivi celovečerec Jaz sem Frenk, s katerim se je po predstavitvi na portoroškem festivalu nadvse uspešno predstavil še ljubljanskemu občinstvu, in sicer kar v okviru prestižne sekcije Predpremiere na tokratnem Liffu. Če namreč zanemarimo osnovno premiso zgodbe, ki pripoveduje o sporu med dvema bratoma, ki ga zaneti dediščina po očetu – tako materialna kot tudi duhovna – in s katero je Pevec v slovensko kinematografijo kot prvi pripeljal post-tranzicijsko tematiko (no, morda ne prvi, a nedvomno jo je prvi »resno« zastavil), se namreč njegov zadnji film zdi kot – uspešni, če lahko dodamo – poskus, da združi tisto, kar je počel v preteklosti, s to novo družbeno senzibilnostjo. Ne samo v tem, da notranje dogajanje njegovih likov povnanji in ga vpne v širše družbeno okolje, pač pa tudi s tem, ko v središču svoje zgodbe združi moški in ženski lik – lik idealističnega Frenka, ki se vrne iz kibuca v rodni kraj ter lik krhke, ranljive ženske, Ines, Branetove žene, ki pa je že od nekdaj zaljubljena v Frenka. Seveda pa to še zdaleč ni edini zanimivi atribut zadnjega Pevčevega dela. Nenazadnje gre za eno tistih del, ki jih bo vsakdo »bral« po svoje in prav to je morda njegova največja odlika.


02.12.2019

Lenart Zajc: Delci svetlobe

Avtorica ocene: Anja Radaljac Bereta: Jasna Rodošek in Jure Franko.


02.12.2019

Petra Bauman: Paradiž

Avtorica ocene: Miša Gams Bereta: Jasna Rodošek in Jure Franko.


02.12.2019

Lidija Dimkovska: Non-Oui

Avtor ocene: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


02.12.2019

Agata Tomažič, Tamara Langus in Teja Kleč: Ne sprašujte za pot : blodnik po Istri

Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.


01.12.2019

Lewis Carroll: Alica v čudežni deželi

Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin


30.11.2019

Mostovi in bogovi v SNG Drama Maribor

Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.


30.11.2019

SLG Celje, Iza Strehar: Vsak glas šteje

Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje


29.11.2019

Zgodbe iz kostanjevih gozdov

Prejemnik enajstih vesen na Festivalu slovenskega filma


Stran 75 od 97
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov