Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko
Celje : Mohorjeva družba, 2019
Filozof in teolog Branko Cestnik je v zgodovinskem romanu Sonce Petovione natančno popisal prihod krščanstva iz Male Azije v Petovio, kjer so se okrog 2. stoletja prepletale številne duhovne struje in kulti. Omenimo kult Izide in Kibele, ki ju je na svojih vojaških pohodih “posvojil” rimski imperij, pa tudi perzijski kult boga Mitre, ki je zanimiv konglomerat poganskih obredov in zastavkov monoteistične religije. Zgodba o prihodu kristjana Heliodorja v Petovio se spogleduje z idejo, da je bil kult boga sonca, ki so si ga Rimljani izposodili iz grških in egipčanskih misterijev, skupaj z mitraizmom iztočnica za implementacijo antičnega krščanstva na področju Panonije. Avtor Branko Cestnik se je s takšno predanostjo lotil kopanja po zgodovinskem, arheološkem, literarnem in celo filmskem arhivu, da bralec med branjem petsto strani dolgega romana ostane tako rekoč brez sape.
Roman je rezultat avtorjeve študije o svetem Viktorinu Ptujskem, citiranem tudi na začetku knjige, ter predstavlja svojevrstno antropološko rekonstrukcijo vsakdanjega življenja ljudi v rimski Petovioni, obenem pa z veliko mero domišljije tke posamezne zgodbe ljudi, ki so ključni za to, da se seme krščanstva trajno zaseje v panonsko grudo. Tako že na začetku romana spoznamo razmišljanja in navade trgovca Heliodorja, ki se s hčerama Tiano in Ifigenijo ustali v tem pomembnem mestu ob Dravi, kjer uspešno kupčuje z lanom in svilo, ki ju tu in tam zamenja za jantar. Cestnik iz poglavja v poglavje sestavlja mozaik mesta ter nadvse podrobno skicira like Ptujčanov, ki so od vsega začetka skeptični do obredov prišlekov. Tako so v romanu na eni strani predstavljeni kristjani, na drugi zvesti pripadniki rimskega cesarstva, ki v prvih vidijo uzurpatorje obstoječega sistema, nekje vmes med enimi in drugimi pa naletimo še na privržence mitraizma in tudi filozofskega stoicizma. Čeprav iz pisanja razberemo, da pisatelj ne skriva navdušenja nad zgodnjimi kristjani, lahko hitro odkrijemo tudi njegovo simpatiziranje s Platonovo filozofijo. Na nekem mestu namreč zapiše: “Drevo ali žuželka? Drevo ali žuželka? Jupiter ali Kristus? Jupiter ali Kristus? Veste, nimam pojma. V Platonovi votlini ždimo in sence gledamo. To smo mi … Mi … Vsi enako slepi.”
Roman Branka Cestnika Sonce Petovione ni vrhunsko literarno delo, saj pisatelj v njem odpira številne literarne iztočnice, a jih ne razvije povsem, temveč mu služijo zgolj za oris nastopajočih likov, da bi avtentično prikazal zgodovinsko obdobje. Bralec tako dobi vtis, da se pred njim nenehno spopadata zgodovinar-dokumentarist in pisec fantazijske literature, a se ta vsakič znova sramežljivo umakne prvemu. Avtor na primer začne razvijati zgodbo o naklepnem umoru rimskega cesarja, a že v naslednjih poglavjih odstopi mesto konjskim dirkam v mestu, kjer se ekipa rdečih, belih, modrih in zelenih simbolično spopada za primat v mestu. Bralec, ki je vajen spremljati rdečo nit zgodbe, lahko na določenih mestih izgubi koncentracijo, saj zaradi številnih oseb in njihovih prepletajočih se zgodb postane neosredotočen in zmeden.
Odlika romana Sonce Petovione je preprost jezik, ki ga krasijo posamezni latinski in starinski izrazi. Avtor Branko Cestnik jih skupaj z opisom zgodovinskih oseb in časovnico zgodovinskih dogodkov še dodatno pojasni na koncu knjige. Bralec tako poleg vpogleda v rivalstvo med posameznimi duhovnimi strujami dobi pogled v spopad moči med Emono, Celeio in Petovio ter povezavo z nekaterimi ostalimi mesti, kot so Sremska Mitrovica, Trst in Dunaj. Pisatelj ne skriva svoje naklonjenosti do Germanov, saj naj bi se zavzemali za enakopravnost spolov in odpravo suženjstva – ima jih za naprednejše od Rimljanov, o katerih pravi, da “so sami sebi največja težava. Po vlačugah se radi valjajo, brez pomislekov posegajo po splavu, malo otrok rodijo in tiste, ki jih rodijo, razvajajo, kot da bo tisoč let mir, kot da bosta žito in olje padala z oblakov, kot da jih bodo pometena mesta in učinkovita državna uprava sama po sebi naredila močnejšega od onih, ki prihajajo z blatnih dvorišč ter ljubijo divjino in gozd.”
Kljub nekoliko stereotipni predstavitvi narodov in duhovnih gibanj, ki so se ob koncu 2. stoletja ugnezdili na našem prostoru, je roman Branka Cestnika Sonce Petovione aktualen še danes – v njem lahko najdemo nauk, da nas migracije in medkulturne razlike bogatijo in da je treba vsem ljudem omogočiti dostojno življenje, umiranje in pokop ne glede na njihov spol, socialni status, barvo kože in vero. Vsekakor pa lahko zaključimo s trditvijo, da je slovenski literarni prostor bogatejši za večplasten zgodovinski roman, ki nam odpira vedno nova hermenevtična obzorja.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko
Celje : Mohorjeva družba, 2019
Filozof in teolog Branko Cestnik je v zgodovinskem romanu Sonce Petovione natančno popisal prihod krščanstva iz Male Azije v Petovio, kjer so se okrog 2. stoletja prepletale številne duhovne struje in kulti. Omenimo kult Izide in Kibele, ki ju je na svojih vojaških pohodih “posvojil” rimski imperij, pa tudi perzijski kult boga Mitre, ki je zanimiv konglomerat poganskih obredov in zastavkov monoteistične religije. Zgodba o prihodu kristjana Heliodorja v Petovio se spogleduje z idejo, da je bil kult boga sonca, ki so si ga Rimljani izposodili iz grških in egipčanskih misterijev, skupaj z mitraizmom iztočnica za implementacijo antičnega krščanstva na področju Panonije. Avtor Branko Cestnik se je s takšno predanostjo lotil kopanja po zgodovinskem, arheološkem, literarnem in celo filmskem arhivu, da bralec med branjem petsto strani dolgega romana ostane tako rekoč brez sape.
Roman je rezultat avtorjeve študije o svetem Viktorinu Ptujskem, citiranem tudi na začetku knjige, ter predstavlja svojevrstno antropološko rekonstrukcijo vsakdanjega življenja ljudi v rimski Petovioni, obenem pa z veliko mero domišljije tke posamezne zgodbe ljudi, ki so ključni za to, da se seme krščanstva trajno zaseje v panonsko grudo. Tako že na začetku romana spoznamo razmišljanja in navade trgovca Heliodorja, ki se s hčerama Tiano in Ifigenijo ustali v tem pomembnem mestu ob Dravi, kjer uspešno kupčuje z lanom in svilo, ki ju tu in tam zamenja za jantar. Cestnik iz poglavja v poglavje sestavlja mozaik mesta ter nadvse podrobno skicira like Ptujčanov, ki so od vsega začetka skeptični do obredov prišlekov. Tako so v romanu na eni strani predstavljeni kristjani, na drugi zvesti pripadniki rimskega cesarstva, ki v prvih vidijo uzurpatorje obstoječega sistema, nekje vmes med enimi in drugimi pa naletimo še na privržence mitraizma in tudi filozofskega stoicizma. Čeprav iz pisanja razberemo, da pisatelj ne skriva navdušenja nad zgodnjimi kristjani, lahko hitro odkrijemo tudi njegovo simpatiziranje s Platonovo filozofijo. Na nekem mestu namreč zapiše: “Drevo ali žuželka? Drevo ali žuželka? Jupiter ali Kristus? Jupiter ali Kristus? Veste, nimam pojma. V Platonovi votlini ždimo in sence gledamo. To smo mi … Mi … Vsi enako slepi.”
Roman Branka Cestnika Sonce Petovione ni vrhunsko literarno delo, saj pisatelj v njem odpira številne literarne iztočnice, a jih ne razvije povsem, temveč mu služijo zgolj za oris nastopajočih likov, da bi avtentično prikazal zgodovinsko obdobje. Bralec tako dobi vtis, da se pred njim nenehno spopadata zgodovinar-dokumentarist in pisec fantazijske literature, a se ta vsakič znova sramežljivo umakne prvemu. Avtor na primer začne razvijati zgodbo o naklepnem umoru rimskega cesarja, a že v naslednjih poglavjih odstopi mesto konjskim dirkam v mestu, kjer se ekipa rdečih, belih, modrih in zelenih simbolično spopada za primat v mestu. Bralec, ki je vajen spremljati rdečo nit zgodbe, lahko na določenih mestih izgubi koncentracijo, saj zaradi številnih oseb in njihovih prepletajočih se zgodb postane neosredotočen in zmeden.
Odlika romana Sonce Petovione je preprost jezik, ki ga krasijo posamezni latinski in starinski izrazi. Avtor Branko Cestnik jih skupaj z opisom zgodovinskih oseb in časovnico zgodovinskih dogodkov še dodatno pojasni na koncu knjige. Bralec tako poleg vpogleda v rivalstvo med posameznimi duhovnimi strujami dobi pogled v spopad moči med Emono, Celeio in Petovio ter povezavo z nekaterimi ostalimi mesti, kot so Sremska Mitrovica, Trst in Dunaj. Pisatelj ne skriva svoje naklonjenosti do Germanov, saj naj bi se zavzemali za enakopravnost spolov in odpravo suženjstva – ima jih za naprednejše od Rimljanov, o katerih pravi, da “so sami sebi največja težava. Po vlačugah se radi valjajo, brez pomislekov posegajo po splavu, malo otrok rodijo in tiste, ki jih rodijo, razvajajo, kot da bo tisoč let mir, kot da bosta žito in olje padala z oblakov, kot da jih bodo pometena mesta in učinkovita državna uprava sama po sebi naredila močnejšega od onih, ki prihajajo z blatnih dvorišč ter ljubijo divjino in gozd.”
Kljub nekoliko stereotipni predstavitvi narodov in duhovnih gibanj, ki so se ob koncu 2. stoletja ugnezdili na našem prostoru, je roman Branka Cestnika Sonce Petovione aktualen še danes – v njem lahko najdemo nauk, da nas migracije in medkulturne razlike bogatijo in da je treba vsem ljudem omogočiti dostojno življenje, umiranje in pokop ne glede na njihov spol, socialni status, barvo kože in vero. Vsekakor pa lahko zaključimo s trditvijo, da je slovenski literarni prostor bogatejši za večplasten zgodovinski roman, ki nam odpira vedno nova hermenevtična obzorja.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.
Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ
Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com
Neveljaven email naslov