Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020 (Nova slovenska knjiga)
Robert Simonišek, doktor umetnostne zgodovine, Rožančev nagrajenec za esejistiko, pisatelj, si je kot pesniški ustvarjalec v zbirki Kar dopuščajo čuti drznil največ. Od »katalogiziranja« je prešel k »avtoportretiranju«, opravil »selitve« in dosegel goloto. Kako danes – nepretenciozno, brez načrta, koncepta, brez drsenja po znanih, utečenih, vodilnih valovih loma stanja sodobne družbe in posameznika v njej – izpisati čustvovanje, stik s svojo osjo, kako najti jezik in kako to preliti v poezijo. Kaj je poezija in kakšna je poezija v zbirki Kar dopuščajo čuti?
Izreki »postajam podoben stvarem«, »stvari se dotikam s trepalnicami«, »pogum je stvar dresure« pričajo o ponižnosti, skromnosti. Kako ubesediti izpraznjenost, alienacijo, bolečino, hrepenenje po ljubezni, po drugem? Na ta vprašanja odgovarja pesnik z besedami, ki utelešajo predbesedno stanje: »Brez nekaj gramov ljubezni bi odnehal.« Vso pesniško pot je v odnosu z naravo in tudi urbanostjo, natančneje: z okolico, s pokrajino, kakor pravi: »naenkrat sem pokrajina« ali »postajam most« ali »jaz sem njihov svetilnik«. Vendar je tokrat optika drugačna, gre za zumiranje sebe v naravi, nekakšno mimikrijo.
»Naenkrat sem pokrajina«,
naenkrat oko pesniške kamere raziskuje notrino:
»Presune me, kar se drobi navznoter in ne pušča kaplje krvi.«
V pesmi Obisk začutim jok žilavega gabra, v drugi oblak stoka na pomoč; a čeprav narava toži in prosi, ne gre za okoljske ali okoljevarstvene pesmi. Bolj kot zunaj in zunanje se v pesmih razkrije nevidno (»resnične zmage so nevidne«) in neslišno, tisto, kar je toliko individualno, intimno, da je takoj, ko se ujame v pravšnje besede (seveda tudi jezika razuma), že obče, človeško. To so primarna čustva, občutenje v duši. Potrpljenje in motrenje. Kot pravi pesnik:
»Če si potrpežljiv, počakaj na otok, kjer veter nagne ciprese k obali.«
In vsak vdih, vsak poskus pesmi je ponujena roka, ki »ustavljenemu življenju« skuša pomagati prestopiti mejo.
Ko prebiram pesniško zbirko Kar dopuščajo čuti, me filozofsko-meditativni trivrstični izreki pritegnejo, da se kot bralka v njih umestim, prepoznam oziroma naselim duhovno pokrajino, ki jo Simonišek tokrat pulzira skrbno odmerjeno in eksaktno, kakor je natančen racionalni um.
»Po naravni poti sem prispel tja, / kjer ne potrebuješ ljudi, / da bi bil manj osamljen. // Tišina je ustrežljiva sobarica. / Odvečne reči odvrže, / uporabne položi na mesto« (iz pesmi Majhen grand finale).
Moj prvi stik s knjigami poezije je ritualen. Potežkam jih med dlanmi, voham, obračam, gledam, opazujem. Naslovnice niso zanemarljive, predstavljajo prvo informacijo za bralca. Prepriča me citat na hrbtu knjige nad štirimi čolni na reki slikarja Narcisa Kantardžića.
»Tih inštrument sem, / ki čaka, da ga nekdo / preizkusi v naročju.«
Na sprednji naslovnici je na čolnu brodar, ki me bo, bralko, zapeljal za zgradbo, ki se vzpenja na desni. Kaj je za tem mestom, za to zgradbo, kateri življenjski, čustveni, čutni zaliv je tam zadaj? Kam brodar/pesnik plove? Kam me pelje, če sem nevidna gostja na splavu?
Po tem premisleku naključno sežem v knjigo in preberem pesem Ko odhajaš, ni nikogar. Trpek naslov, globok filozofski premislek. Tako značilno za Simoniška, pri katerem zelo zastrto, nevsiljivo, zadržano pronica nežnost. Tudi tu, v tej pesmi, v tej knjigi. Pesmi, postavljene v triverzne kitice, s kratkim verzom, do potankosti prečistijo pripovedno valovanje, znano iz prejšnjih zbirk. Primerno umerjene izjave ustvarijo poseben ritem in zaživijo kot pomirjujoče pulziranje srca. Vsa izreka je na strani dopustnosti. Selektor za dopustnost je v novi Simoniškovi knjigi čut, šesti čut. So čuti. Kakor opazimo na hrbtu knjige, na sliki Narcisa Kantardžića, se reka zazdi skorajda kot cesta in tako je narava skorajda urbanost in urbani utrip se podredi mogočnim zakonom narave. Knjigo preveva meditativno-duhovna razsežnost, o čemer nas informira že naslovnica. Tako se pri Simonišku odpre nežen prijem, ki je kot dotik presežnega. Vedno fin, četudi zareže.
Obsežnim, več kot stostranskim pesniškim zbirkam založbe Mladinska knjiga – bodisi v knjižni zbirki Prvenci bodisi v prestižni zbirki Nova slovenska knjiga – se pridružuje tudi Simoniškova Kar dopuščajo čuti. Ker je iz leta v leto zaznan trend upadanja kritike in manjšanja njenega obsega, ostajajo knjige tudi brez razloga kritiško neprebrane, vsekakor pa je pri daljših zbirkah nujno mnoge pesmi izpustiti. Simoniškova knjiga obsega sedeminšestdeset pesmi, spisanih v dveh modusih in predvidevamo v obdobju sedmih let od prejšnje zbirke, Selitve, iz leta 2013. Ta kritika je izpostavila njegov novi prijem, uspešne eksaktne meditativne trivrstičnice, ki z zavedanjem, da so »vse popolne reči hipne«, opazuje naravo, zumira detajl in ustvari zlitje subjekta/govorca z naravo ter tako izriše mnoga povabila v bližino in ljubezen.
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020 (Nova slovenska knjiga)
Robert Simonišek, doktor umetnostne zgodovine, Rožančev nagrajenec za esejistiko, pisatelj, si je kot pesniški ustvarjalec v zbirki Kar dopuščajo čuti drznil največ. Od »katalogiziranja« je prešel k »avtoportretiranju«, opravil »selitve« in dosegel goloto. Kako danes – nepretenciozno, brez načrta, koncepta, brez drsenja po znanih, utečenih, vodilnih valovih loma stanja sodobne družbe in posameznika v njej – izpisati čustvovanje, stik s svojo osjo, kako najti jezik in kako to preliti v poezijo. Kaj je poezija in kakšna je poezija v zbirki Kar dopuščajo čuti?
Izreki »postajam podoben stvarem«, »stvari se dotikam s trepalnicami«, »pogum je stvar dresure« pričajo o ponižnosti, skromnosti. Kako ubesediti izpraznjenost, alienacijo, bolečino, hrepenenje po ljubezni, po drugem? Na ta vprašanja odgovarja pesnik z besedami, ki utelešajo predbesedno stanje: »Brez nekaj gramov ljubezni bi odnehal.« Vso pesniško pot je v odnosu z naravo in tudi urbanostjo, natančneje: z okolico, s pokrajino, kakor pravi: »naenkrat sem pokrajina« ali »postajam most« ali »jaz sem njihov svetilnik«. Vendar je tokrat optika drugačna, gre za zumiranje sebe v naravi, nekakšno mimikrijo.
»Naenkrat sem pokrajina«,
naenkrat oko pesniške kamere raziskuje notrino:
»Presune me, kar se drobi navznoter in ne pušča kaplje krvi.«
V pesmi Obisk začutim jok žilavega gabra, v drugi oblak stoka na pomoč; a čeprav narava toži in prosi, ne gre za okoljske ali okoljevarstvene pesmi. Bolj kot zunaj in zunanje se v pesmih razkrije nevidno (»resnične zmage so nevidne«) in neslišno, tisto, kar je toliko individualno, intimno, da je takoj, ko se ujame v pravšnje besede (seveda tudi jezika razuma), že obče, človeško. To so primarna čustva, občutenje v duši. Potrpljenje in motrenje. Kot pravi pesnik:
»Če si potrpežljiv, počakaj na otok, kjer veter nagne ciprese k obali.«
In vsak vdih, vsak poskus pesmi je ponujena roka, ki »ustavljenemu življenju« skuša pomagati prestopiti mejo.
Ko prebiram pesniško zbirko Kar dopuščajo čuti, me filozofsko-meditativni trivrstični izreki pritegnejo, da se kot bralka v njih umestim, prepoznam oziroma naselim duhovno pokrajino, ki jo Simonišek tokrat pulzira skrbno odmerjeno in eksaktno, kakor je natančen racionalni um.
»Po naravni poti sem prispel tja, / kjer ne potrebuješ ljudi, / da bi bil manj osamljen. // Tišina je ustrežljiva sobarica. / Odvečne reči odvrže, / uporabne položi na mesto« (iz pesmi Majhen grand finale).
Moj prvi stik s knjigami poezije je ritualen. Potežkam jih med dlanmi, voham, obračam, gledam, opazujem. Naslovnice niso zanemarljive, predstavljajo prvo informacijo za bralca. Prepriča me citat na hrbtu knjige nad štirimi čolni na reki slikarja Narcisa Kantardžića.
»Tih inštrument sem, / ki čaka, da ga nekdo / preizkusi v naročju.«
Na sprednji naslovnici je na čolnu brodar, ki me bo, bralko, zapeljal za zgradbo, ki se vzpenja na desni. Kaj je za tem mestom, za to zgradbo, kateri življenjski, čustveni, čutni zaliv je tam zadaj? Kam brodar/pesnik plove? Kam me pelje, če sem nevidna gostja na splavu?
Po tem premisleku naključno sežem v knjigo in preberem pesem Ko odhajaš, ni nikogar. Trpek naslov, globok filozofski premislek. Tako značilno za Simoniška, pri katerem zelo zastrto, nevsiljivo, zadržano pronica nežnost. Tudi tu, v tej pesmi, v tej knjigi. Pesmi, postavljene v triverzne kitice, s kratkim verzom, do potankosti prečistijo pripovedno valovanje, znano iz prejšnjih zbirk. Primerno umerjene izjave ustvarijo poseben ritem in zaživijo kot pomirjujoče pulziranje srca. Vsa izreka je na strani dopustnosti. Selektor za dopustnost je v novi Simoniškovi knjigi čut, šesti čut. So čuti. Kakor opazimo na hrbtu knjige, na sliki Narcisa Kantardžića, se reka zazdi skorajda kot cesta in tako je narava skorajda urbanost in urbani utrip se podredi mogočnim zakonom narave. Knjigo preveva meditativno-duhovna razsežnost, o čemer nas informira že naslovnica. Tako se pri Simonišku odpre nežen prijem, ki je kot dotik presežnega. Vedno fin, četudi zareže.
Obsežnim, več kot stostranskim pesniškim zbirkam založbe Mladinska knjiga – bodisi v knjižni zbirki Prvenci bodisi v prestižni zbirki Nova slovenska knjiga – se pridružuje tudi Simoniškova Kar dopuščajo čuti. Ker je iz leta v leto zaznan trend upadanja kritike in manjšanja njenega obsega, ostajajo knjige tudi brez razloga kritiško neprebrane, vsekakor pa je pri daljših zbirkah nujno mnoge pesmi izpustiti. Simoniškova knjiga obsega sedeminšestdeset pesmi, spisanih v dveh modusih in predvidevamo v obdobju sedmih let od prejšnje zbirke, Selitve, iz leta 2013. Ta kritika je izpostavila njegov novi prijem, uspešne eksaktne meditativne trivrstičnice, ki z zavedanjem, da so »vse popolne reči hipne«, opazuje naravo, zumira detajl in ustvari zlitje subjekta/govorca z naravo ter tako izriše mnoga povabila v bližino in ljubezen.
Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov