Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020 (Nova slovenska knjiga)
Robert Simonišek, doktor umetnostne zgodovine, Rožančev nagrajenec za esejistiko, pisatelj, si je kot pesniški ustvarjalec v zbirki Kar dopuščajo čuti drznil največ. Od »katalogiziranja« je prešel k »avtoportretiranju«, opravil »selitve« in dosegel goloto. Kako danes – nepretenciozno, brez načrta, koncepta, brez drsenja po znanih, utečenih, vodilnih valovih loma stanja sodobne družbe in posameznika v njej – izpisati čustvovanje, stik s svojo osjo, kako najti jezik in kako to preliti v poezijo. Kaj je poezija in kakšna je poezija v zbirki Kar dopuščajo čuti?
Izreki »postajam podoben stvarem«, »stvari se dotikam s trepalnicami«, »pogum je stvar dresure« pričajo o ponižnosti, skromnosti. Kako ubesediti izpraznjenost, alienacijo, bolečino, hrepenenje po ljubezni, po drugem? Na ta vprašanja odgovarja pesnik z besedami, ki utelešajo predbesedno stanje: »Brez nekaj gramov ljubezni bi odnehal.« Vso pesniško pot je v odnosu z naravo in tudi urbanostjo, natančneje: z okolico, s pokrajino, kakor pravi: »naenkrat sem pokrajina« ali »postajam most« ali »jaz sem njihov svetilnik«. Vendar je tokrat optika drugačna, gre za zumiranje sebe v naravi, nekakšno mimikrijo.
»Naenkrat sem pokrajina«,
naenkrat oko pesniške kamere raziskuje notrino:
»Presune me, kar se drobi navznoter in ne pušča kaplje krvi.«
V pesmi Obisk začutim jok žilavega gabra, v drugi oblak stoka na pomoč; a čeprav narava toži in prosi, ne gre za okoljske ali okoljevarstvene pesmi. Bolj kot zunaj in zunanje se v pesmih razkrije nevidno (»resnične zmage so nevidne«) in neslišno, tisto, kar je toliko individualno, intimno, da je takoj, ko se ujame v pravšnje besede (seveda tudi jezika razuma), že obče, človeško. To so primarna čustva, občutenje v duši. Potrpljenje in motrenje. Kot pravi pesnik:
»Če si potrpežljiv, počakaj na otok, kjer veter nagne ciprese k obali.«
In vsak vdih, vsak poskus pesmi je ponujena roka, ki »ustavljenemu življenju« skuša pomagati prestopiti mejo.
Ko prebiram pesniško zbirko Kar dopuščajo čuti, me filozofsko-meditativni trivrstični izreki pritegnejo, da se kot bralka v njih umestim, prepoznam oziroma naselim duhovno pokrajino, ki jo Simonišek tokrat pulzira skrbno odmerjeno in eksaktno, kakor je natančen racionalni um.
»Po naravni poti sem prispel tja, / kjer ne potrebuješ ljudi, / da bi bil manj osamljen. // Tišina je ustrežljiva sobarica. / Odvečne reči odvrže, / uporabne položi na mesto« (iz pesmi Majhen grand finale).
Moj prvi stik s knjigami poezije je ritualen. Potežkam jih med dlanmi, voham, obračam, gledam, opazujem. Naslovnice niso zanemarljive, predstavljajo prvo informacijo za bralca. Prepriča me citat na hrbtu knjige nad štirimi čolni na reki slikarja Narcisa Kantardžića.
»Tih inštrument sem, / ki čaka, da ga nekdo / preizkusi v naročju.«
Na sprednji naslovnici je na čolnu brodar, ki me bo, bralko, zapeljal za zgradbo, ki se vzpenja na desni. Kaj je za tem mestom, za to zgradbo, kateri življenjski, čustveni, čutni zaliv je tam zadaj? Kam brodar/pesnik plove? Kam me pelje, če sem nevidna gostja na splavu?
Po tem premisleku naključno sežem v knjigo in preberem pesem Ko odhajaš, ni nikogar. Trpek naslov, globok filozofski premislek. Tako značilno za Simoniška, pri katerem zelo zastrto, nevsiljivo, zadržano pronica nežnost. Tudi tu, v tej pesmi, v tej knjigi. Pesmi, postavljene v triverzne kitice, s kratkim verzom, do potankosti prečistijo pripovedno valovanje, znano iz prejšnjih zbirk. Primerno umerjene izjave ustvarijo poseben ritem in zaživijo kot pomirjujoče pulziranje srca. Vsa izreka je na strani dopustnosti. Selektor za dopustnost je v novi Simoniškovi knjigi čut, šesti čut. So čuti. Kakor opazimo na hrbtu knjige, na sliki Narcisa Kantardžića, se reka zazdi skorajda kot cesta in tako je narava skorajda urbanost in urbani utrip se podredi mogočnim zakonom narave. Knjigo preveva meditativno-duhovna razsežnost, o čemer nas informira že naslovnica. Tako se pri Simonišku odpre nežen prijem, ki je kot dotik presežnega. Vedno fin, četudi zareže.
Obsežnim, več kot stostranskim pesniškim zbirkam založbe Mladinska knjiga – bodisi v knjižni zbirki Prvenci bodisi v prestižni zbirki Nova slovenska knjiga – se pridružuje tudi Simoniškova Kar dopuščajo čuti. Ker je iz leta v leto zaznan trend upadanja kritike in manjšanja njenega obsega, ostajajo knjige tudi brez razloga kritiško neprebrane, vsekakor pa je pri daljših zbirkah nujno mnoge pesmi izpustiti. Simoniškova knjiga obsega sedeminšestdeset pesmi, spisanih v dveh modusih in predvidevamo v obdobju sedmih let od prejšnje zbirke, Selitve, iz leta 2013. Ta kritika je izpostavila njegov novi prijem, uspešne eksaktne meditativne trivrstičnice, ki z zavedanjem, da so »vse popolne reči hipne«, opazuje naravo, zumira detajl in ustvari zlitje subjekta/govorca z naravo ter tako izriše mnoga povabila v bližino in ljubezen.
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020 (Nova slovenska knjiga)
Robert Simonišek, doktor umetnostne zgodovine, Rožančev nagrajenec za esejistiko, pisatelj, si je kot pesniški ustvarjalec v zbirki Kar dopuščajo čuti drznil največ. Od »katalogiziranja« je prešel k »avtoportretiranju«, opravil »selitve« in dosegel goloto. Kako danes – nepretenciozno, brez načrta, koncepta, brez drsenja po znanih, utečenih, vodilnih valovih loma stanja sodobne družbe in posameznika v njej – izpisati čustvovanje, stik s svojo osjo, kako najti jezik in kako to preliti v poezijo. Kaj je poezija in kakšna je poezija v zbirki Kar dopuščajo čuti?
Izreki »postajam podoben stvarem«, »stvari se dotikam s trepalnicami«, »pogum je stvar dresure« pričajo o ponižnosti, skromnosti. Kako ubesediti izpraznjenost, alienacijo, bolečino, hrepenenje po ljubezni, po drugem? Na ta vprašanja odgovarja pesnik z besedami, ki utelešajo predbesedno stanje: »Brez nekaj gramov ljubezni bi odnehal.« Vso pesniško pot je v odnosu z naravo in tudi urbanostjo, natančneje: z okolico, s pokrajino, kakor pravi: »naenkrat sem pokrajina« ali »postajam most« ali »jaz sem njihov svetilnik«. Vendar je tokrat optika drugačna, gre za zumiranje sebe v naravi, nekakšno mimikrijo.
»Naenkrat sem pokrajina«,
naenkrat oko pesniške kamere raziskuje notrino:
»Presune me, kar se drobi navznoter in ne pušča kaplje krvi.«
V pesmi Obisk začutim jok žilavega gabra, v drugi oblak stoka na pomoč; a čeprav narava toži in prosi, ne gre za okoljske ali okoljevarstvene pesmi. Bolj kot zunaj in zunanje se v pesmih razkrije nevidno (»resnične zmage so nevidne«) in neslišno, tisto, kar je toliko individualno, intimno, da je takoj, ko se ujame v pravšnje besede (seveda tudi jezika razuma), že obče, človeško. To so primarna čustva, občutenje v duši. Potrpljenje in motrenje. Kot pravi pesnik:
»Če si potrpežljiv, počakaj na otok, kjer veter nagne ciprese k obali.«
In vsak vdih, vsak poskus pesmi je ponujena roka, ki »ustavljenemu življenju« skuša pomagati prestopiti mejo.
Ko prebiram pesniško zbirko Kar dopuščajo čuti, me filozofsko-meditativni trivrstični izreki pritegnejo, da se kot bralka v njih umestim, prepoznam oziroma naselim duhovno pokrajino, ki jo Simonišek tokrat pulzira skrbno odmerjeno in eksaktno, kakor je natančen racionalni um.
»Po naravni poti sem prispel tja, / kjer ne potrebuješ ljudi, / da bi bil manj osamljen. // Tišina je ustrežljiva sobarica. / Odvečne reči odvrže, / uporabne položi na mesto« (iz pesmi Majhen grand finale).
Moj prvi stik s knjigami poezije je ritualen. Potežkam jih med dlanmi, voham, obračam, gledam, opazujem. Naslovnice niso zanemarljive, predstavljajo prvo informacijo za bralca. Prepriča me citat na hrbtu knjige nad štirimi čolni na reki slikarja Narcisa Kantardžića.
»Tih inštrument sem, / ki čaka, da ga nekdo / preizkusi v naročju.«
Na sprednji naslovnici je na čolnu brodar, ki me bo, bralko, zapeljal za zgradbo, ki se vzpenja na desni. Kaj je za tem mestom, za to zgradbo, kateri življenjski, čustveni, čutni zaliv je tam zadaj? Kam brodar/pesnik plove? Kam me pelje, če sem nevidna gostja na splavu?
Po tem premisleku naključno sežem v knjigo in preberem pesem Ko odhajaš, ni nikogar. Trpek naslov, globok filozofski premislek. Tako značilno za Simoniška, pri katerem zelo zastrto, nevsiljivo, zadržano pronica nežnost. Tudi tu, v tej pesmi, v tej knjigi. Pesmi, postavljene v triverzne kitice, s kratkim verzom, do potankosti prečistijo pripovedno valovanje, znano iz prejšnjih zbirk. Primerno umerjene izjave ustvarijo poseben ritem in zaživijo kot pomirjujoče pulziranje srca. Vsa izreka je na strani dopustnosti. Selektor za dopustnost je v novi Simoniškovi knjigi čut, šesti čut. So čuti. Kakor opazimo na hrbtu knjige, na sliki Narcisa Kantardžića, se reka zazdi skorajda kot cesta in tako je narava skorajda urbanost in urbani utrip se podredi mogočnim zakonom narave. Knjigo preveva meditativno-duhovna razsežnost, o čemer nas informira že naslovnica. Tako se pri Simonišku odpre nežen prijem, ki je kot dotik presežnega. Vedno fin, četudi zareže.
Obsežnim, več kot stostranskim pesniškim zbirkam založbe Mladinska knjiga – bodisi v knjižni zbirki Prvenci bodisi v prestižni zbirki Nova slovenska knjiga – se pridružuje tudi Simoniškova Kar dopuščajo čuti. Ker je iz leta v leto zaznan trend upadanja kritike in manjšanja njenega obsega, ostajajo knjige tudi brez razloga kritiško neprebrane, vsekakor pa je pri daljših zbirkah nujno mnoge pesmi izpustiti. Simoniškova knjiga obsega sedeminšestdeset pesmi, spisanih v dveh modusih in predvidevamo v obdobju sedmih let od prejšnje zbirke, Selitve, iz leta 2013. Ta kritika je izpostavila njegov novi prijem, uspešne eksaktne meditativne trivrstičnice, ki z zavedanjem, da so »vse popolne reči hipne«, opazuje naravo, zumira detajl in ustvari zlitje subjekta/govorca z naravo ter tako izriše mnoga povabila v bližino in ljubezen.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Neveljaven email naslov