Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020 (Nova slovenska knjiga)
Robert Simonišek, doktor umetnostne zgodovine, Rožančev nagrajenec za esejistiko, pisatelj, si je kot pesniški ustvarjalec v zbirki Kar dopuščajo čuti drznil največ. Od »katalogiziranja« je prešel k »avtoportretiranju«, opravil »selitve« in dosegel goloto. Kako danes – nepretenciozno, brez načrta, koncepta, brez drsenja po znanih, utečenih, vodilnih valovih loma stanja sodobne družbe in posameznika v njej – izpisati čustvovanje, stik s svojo osjo, kako najti jezik in kako to preliti v poezijo. Kaj je poezija in kakšna je poezija v zbirki Kar dopuščajo čuti?
Izreki »postajam podoben stvarem«, »stvari se dotikam s trepalnicami«, »pogum je stvar dresure« pričajo o ponižnosti, skromnosti. Kako ubesediti izpraznjenost, alienacijo, bolečino, hrepenenje po ljubezni, po drugem? Na ta vprašanja odgovarja pesnik z besedami, ki utelešajo predbesedno stanje: »Brez nekaj gramov ljubezni bi odnehal.« Vso pesniško pot je v odnosu z naravo in tudi urbanostjo, natančneje: z okolico, s pokrajino, kakor pravi: »naenkrat sem pokrajina« ali »postajam most« ali »jaz sem njihov svetilnik«. Vendar je tokrat optika drugačna, gre za zumiranje sebe v naravi, nekakšno mimikrijo.
»Naenkrat sem pokrajina«,
naenkrat oko pesniške kamere raziskuje notrino:
»Presune me, kar se drobi navznoter in ne pušča kaplje krvi.«
V pesmi Obisk začutim jok žilavega gabra, v drugi oblak stoka na pomoč; a čeprav narava toži in prosi, ne gre za okoljske ali okoljevarstvene pesmi. Bolj kot zunaj in zunanje se v pesmih razkrije nevidno (»resnične zmage so nevidne«) in neslišno, tisto, kar je toliko individualno, intimno, da je takoj, ko se ujame v pravšnje besede (seveda tudi jezika razuma), že obče, človeško. To so primarna čustva, občutenje v duši. Potrpljenje in motrenje. Kot pravi pesnik:
»Če si potrpežljiv, počakaj na otok, kjer veter nagne ciprese k obali.«
In vsak vdih, vsak poskus pesmi je ponujena roka, ki »ustavljenemu življenju« skuša pomagati prestopiti mejo.
Ko prebiram pesniško zbirko Kar dopuščajo čuti, me filozofsko-meditativni trivrstični izreki pritegnejo, da se kot bralka v njih umestim, prepoznam oziroma naselim duhovno pokrajino, ki jo Simonišek tokrat pulzira skrbno odmerjeno in eksaktno, kakor je natančen racionalni um.
»Po naravni poti sem prispel tja, / kjer ne potrebuješ ljudi, / da bi bil manj osamljen. // Tišina je ustrežljiva sobarica. / Odvečne reči odvrže, / uporabne položi na mesto« (iz pesmi Majhen grand finale).
Moj prvi stik s knjigami poezije je ritualen. Potežkam jih med dlanmi, voham, obračam, gledam, opazujem. Naslovnice niso zanemarljive, predstavljajo prvo informacijo za bralca. Prepriča me citat na hrbtu knjige nad štirimi čolni na reki slikarja Narcisa Kantardžića.
»Tih inštrument sem, / ki čaka, da ga nekdo / preizkusi v naročju.«
Na sprednji naslovnici je na čolnu brodar, ki me bo, bralko, zapeljal za zgradbo, ki se vzpenja na desni. Kaj je za tem mestom, za to zgradbo, kateri življenjski, čustveni, čutni zaliv je tam zadaj? Kam brodar/pesnik plove? Kam me pelje, če sem nevidna gostja na splavu?
Po tem premisleku naključno sežem v knjigo in preberem pesem Ko odhajaš, ni nikogar. Trpek naslov, globok filozofski premislek. Tako značilno za Simoniška, pri katerem zelo zastrto, nevsiljivo, zadržano pronica nežnost. Tudi tu, v tej pesmi, v tej knjigi. Pesmi, postavljene v triverzne kitice, s kratkim verzom, do potankosti prečistijo pripovedno valovanje, znano iz prejšnjih zbirk. Primerno umerjene izjave ustvarijo poseben ritem in zaživijo kot pomirjujoče pulziranje srca. Vsa izreka je na strani dopustnosti. Selektor za dopustnost je v novi Simoniškovi knjigi čut, šesti čut. So čuti. Kakor opazimo na hrbtu knjige, na sliki Narcisa Kantardžića, se reka zazdi skorajda kot cesta in tako je narava skorajda urbanost in urbani utrip se podredi mogočnim zakonom narave. Knjigo preveva meditativno-duhovna razsežnost, o čemer nas informira že naslovnica. Tako se pri Simonišku odpre nežen prijem, ki je kot dotik presežnega. Vedno fin, četudi zareže.
Obsežnim, več kot stostranskim pesniškim zbirkam založbe Mladinska knjiga – bodisi v knjižni zbirki Prvenci bodisi v prestižni zbirki Nova slovenska knjiga – se pridružuje tudi Simoniškova Kar dopuščajo čuti. Ker je iz leta v leto zaznan trend upadanja kritike in manjšanja njenega obsega, ostajajo knjige tudi brez razloga kritiško neprebrane, vsekakor pa je pri daljših zbirkah nujno mnoge pesmi izpustiti. Simoniškova knjiga obsega sedeminšestdeset pesmi, spisanih v dveh modusih in predvidevamo v obdobju sedmih let od prejšnje zbirke, Selitve, iz leta 2013. Ta kritika je izpostavila njegov novi prijem, uspešne eksaktne meditativne trivrstičnice, ki z zavedanjem, da so »vse popolne reči hipne«, opazuje naravo, zumira detajl in ustvari zlitje subjekta/govorca z naravo ter tako izriše mnoga povabila v bližino in ljubezen.
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020 (Nova slovenska knjiga)
Robert Simonišek, doktor umetnostne zgodovine, Rožančev nagrajenec za esejistiko, pisatelj, si je kot pesniški ustvarjalec v zbirki Kar dopuščajo čuti drznil največ. Od »katalogiziranja« je prešel k »avtoportretiranju«, opravil »selitve« in dosegel goloto. Kako danes – nepretenciozno, brez načrta, koncepta, brez drsenja po znanih, utečenih, vodilnih valovih loma stanja sodobne družbe in posameznika v njej – izpisati čustvovanje, stik s svojo osjo, kako najti jezik in kako to preliti v poezijo. Kaj je poezija in kakšna je poezija v zbirki Kar dopuščajo čuti?
Izreki »postajam podoben stvarem«, »stvari se dotikam s trepalnicami«, »pogum je stvar dresure« pričajo o ponižnosti, skromnosti. Kako ubesediti izpraznjenost, alienacijo, bolečino, hrepenenje po ljubezni, po drugem? Na ta vprašanja odgovarja pesnik z besedami, ki utelešajo predbesedno stanje: »Brez nekaj gramov ljubezni bi odnehal.« Vso pesniško pot je v odnosu z naravo in tudi urbanostjo, natančneje: z okolico, s pokrajino, kakor pravi: »naenkrat sem pokrajina« ali »postajam most« ali »jaz sem njihov svetilnik«. Vendar je tokrat optika drugačna, gre za zumiranje sebe v naravi, nekakšno mimikrijo.
»Naenkrat sem pokrajina«,
naenkrat oko pesniške kamere raziskuje notrino:
»Presune me, kar se drobi navznoter in ne pušča kaplje krvi.«
V pesmi Obisk začutim jok žilavega gabra, v drugi oblak stoka na pomoč; a čeprav narava toži in prosi, ne gre za okoljske ali okoljevarstvene pesmi. Bolj kot zunaj in zunanje se v pesmih razkrije nevidno (»resnične zmage so nevidne«) in neslišno, tisto, kar je toliko individualno, intimno, da je takoj, ko se ujame v pravšnje besede (seveda tudi jezika razuma), že obče, človeško. To so primarna čustva, občutenje v duši. Potrpljenje in motrenje. Kot pravi pesnik:
»Če si potrpežljiv, počakaj na otok, kjer veter nagne ciprese k obali.«
In vsak vdih, vsak poskus pesmi je ponujena roka, ki »ustavljenemu življenju« skuša pomagati prestopiti mejo.
Ko prebiram pesniško zbirko Kar dopuščajo čuti, me filozofsko-meditativni trivrstični izreki pritegnejo, da se kot bralka v njih umestim, prepoznam oziroma naselim duhovno pokrajino, ki jo Simonišek tokrat pulzira skrbno odmerjeno in eksaktno, kakor je natančen racionalni um.
»Po naravni poti sem prispel tja, / kjer ne potrebuješ ljudi, / da bi bil manj osamljen. // Tišina je ustrežljiva sobarica. / Odvečne reči odvrže, / uporabne položi na mesto« (iz pesmi Majhen grand finale).
Moj prvi stik s knjigami poezije je ritualen. Potežkam jih med dlanmi, voham, obračam, gledam, opazujem. Naslovnice niso zanemarljive, predstavljajo prvo informacijo za bralca. Prepriča me citat na hrbtu knjige nad štirimi čolni na reki slikarja Narcisa Kantardžića.
»Tih inštrument sem, / ki čaka, da ga nekdo / preizkusi v naročju.«
Na sprednji naslovnici je na čolnu brodar, ki me bo, bralko, zapeljal za zgradbo, ki se vzpenja na desni. Kaj je za tem mestom, za to zgradbo, kateri življenjski, čustveni, čutni zaliv je tam zadaj? Kam brodar/pesnik plove? Kam me pelje, če sem nevidna gostja na splavu?
Po tem premisleku naključno sežem v knjigo in preberem pesem Ko odhajaš, ni nikogar. Trpek naslov, globok filozofski premislek. Tako značilno za Simoniška, pri katerem zelo zastrto, nevsiljivo, zadržano pronica nežnost. Tudi tu, v tej pesmi, v tej knjigi. Pesmi, postavljene v triverzne kitice, s kratkim verzom, do potankosti prečistijo pripovedno valovanje, znano iz prejšnjih zbirk. Primerno umerjene izjave ustvarijo poseben ritem in zaživijo kot pomirjujoče pulziranje srca. Vsa izreka je na strani dopustnosti. Selektor za dopustnost je v novi Simoniškovi knjigi čut, šesti čut. So čuti. Kakor opazimo na hrbtu knjige, na sliki Narcisa Kantardžića, se reka zazdi skorajda kot cesta in tako je narava skorajda urbanost in urbani utrip se podredi mogočnim zakonom narave. Knjigo preveva meditativno-duhovna razsežnost, o čemer nas informira že naslovnica. Tako se pri Simonišku odpre nežen prijem, ki je kot dotik presežnega. Vedno fin, četudi zareže.
Obsežnim, več kot stostranskim pesniškim zbirkam založbe Mladinska knjiga – bodisi v knjižni zbirki Prvenci bodisi v prestižni zbirki Nova slovenska knjiga – se pridružuje tudi Simoniškova Kar dopuščajo čuti. Ker je iz leta v leto zaznan trend upadanja kritike in manjšanja njenega obsega, ostajajo knjige tudi brez razloga kritiško neprebrane, vsekakor pa je pri daljših zbirkah nujno mnoge pesmi izpustiti. Simoniškova knjiga obsega sedeminšestdeset pesmi, spisanih v dveh modusih in predvidevamo v obdobju sedmih let od prejšnje zbirke, Selitve, iz leta 2013. Ta kritika je izpostavila njegov novi prijem, uspešne eksaktne meditativne trivrstičnice, ki z zavedanjem, da so »vse popolne reči hipne«, opazuje naravo, zumira detajl in ustvari zlitje subjekta/govorca z naravo ter tako izriše mnoga povabila v bližino in ljubezen.
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov