Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj
Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Prevedel Jurij Hudolin; Maribor : Litera, 2019
»Danes zjutraj bi verjetno moral umreti,« je udarni stavek, s katerim bosanski pesnik in pisatelj Semezdin Mehmedinovíć začne knjigo Me'med, rdeča ruta in snežinka. Zanj še vedno velja, kot je nekoč dejal, da piše počasi in malo; vendar nič, kar napiše, ne ostane spregledano. Najbolj opaženo in prevedeno doslej je njegovo žanrsko neulovljivo delo Sarajevski blues, ki ga lahko beremo tudi v slovenščini. Knjigo, v kateri izmenjuje poezijo, prozne fragmente in malce daljše zapise, je ustvaril med obleganjem Sarajeva, mesta, ki ga med vojno ni zapustil. Zelo ameriško pa se bere delo Me'med, rdeča ruta in snežinka, še posebej če upoštevamo, da so Združene države Amerike konglomerat prišlekov iz najrazličnejših delov sveta in kultur, ki s seboj prinašajo svoje zgodbe, preteklost, morda travme in se z osebno prtljago vpenjajo v ameriško stvarnost.
Naslov romana je tridelen, izrazito tridelna pa je tudi zgradba. V prvem delu Me'med pisatelj predstavi svoje doživljanje srčne kapi, zato tudi udarni začetni stavek. Drugi del, naslovljen Rdeča ruta, se bere kot roman ceste, v katerem v maniri dnevniških zapisov sledimo potem po slikovitih puščavah ameriškega juga, ki jih je Mehmedinovíć prevozil s sinom Harunom, ki nosi rdečo ruto. Na potovanje se odpravita z namenom, da bi obiskala Phoenix, prvo postojanko družine po prihodu v ZDA. Popis potovanja, pospremljen z risbami, v drobnih potezah slika psihologijo pripovedovalčevega odnosa s sinom. V tretjem delu Snežinka stopi v ospredje pisateljeva žena Sanja, ki doživi možgansko kap in izgubo spomina. Ob soočanju z obojim se hkrati kaže skorajda brezpogojna ljubezen, ki povezuje dolgoletna partnerja.
V vsakdan in bolezenske težave družine nas Mehmedinovíć popelje v prvi osebi, z izrazito avtofikcijskim pristopom, dnevniškim zapisovanjem, pri čemer je ločnica med realnim in fikcijskim zabrisana. Žanrsko ne gre za hibrid, v delu se denimo pojavi le ena pesem, četudi se nekateri krasni uvidi in poetično zapisane misli berejo skoraj kot pesmi v prozi. Kompilacija beležk, kot jih na nekem mestu poimenuje, ostaja enaka v vseh treh delih. Gre za bolj ali manj kratke prozne fragmente in prav ta drobljenost mu omogoča, da preskakuje od bistvenega k bistvenemu. Celoto držijo skupaj glavni junaki in nekatere teme, s specifično gradnjo pa besedilo izpričuje razsrediščenost in nemonolitnost identitete ter selektivnost in nezanesljivost spomina.
Pripovedovalec se boji izgube spomina, enega od stranskih učinkov zdravil, ki jih mora jemati. Zdi se, da je ta bojazen tudi gonilo dnevniških zapisov: »Delam na hitro, mimogrede, v avtu, v dvigalu, postelji, komaj prebujen iz sna, saj bom, če takoj ne zapišem, vse zanesljivo pozabil. Če ne bi bilo teh beležk, če ne bi bilo teh trenutkov, v katerih ogovarjam sebe, mislim, da bi me bilo manj ali pa bi samega sebe pozabil.« Prav strah ga potisne v Phoenix in kot omen napove dejansko izgubo spomina žene Sanje. Vprašanje spomina je neposredno povezano s tem, kdo posameznik sploh je in kaj ga določa. Sanja se recimo spomni nekega bosanskega izraza, za katerega ne najde angleške ustreznice; ko se ji spomin počasi vrača, pogosto obuja spomine na njihovo življenje v Bosni, tudi na medvojno obdobje ali na otroštvo.
S spominom se posredno veže tudi vprašanje identitete in tujstva, ki sta precej intenzivno razvita motiva dela. Ta odvod logično vzklije iz dejstva, da je Mehmedinovíćeva družina prišla v ZDA od drugod, in četudi tu živijo že več kot dvajset let, je njihova identiteta, tudi jezikovna, še vedno razcepljena. Priimek Mehmedinovíć je za lečečega zdravnika pretežko izgovorljiv, zato pacienta preimenuje v Me'meda, kar postane naslov prvega dela knjige.
V tej najdemo tudi za pisatelja značilno obilno navajanje referenc s področja književnosti, filma, likovne umetnosti in glasbe; v knjigo vstopajo tudi prijatelji, na primer Jergović ter naša Tomaž Šalamun in Aleš Debeljak, kar bi zopet lahko povezali z vprašanjem spomina. Redkeje, a vendarle, se avtor nanaša tudi na družbeno-politične in socialne razmere v novi domovini. Obregne se ob Trumpa, bolj odločno ob ameriški zdravstveni sistem, saj se zavarovalnica skuša izogniti obveznosti plačila bolniške njegovi ženi.
Že naslov napoveduje poudarek na družinskem trikotniku, v katerega sredino avtor dovoli vstopiti bralcu, hkrati pa odlično izpelje induktiven skok v občečloveške teme bolezni, minevanja, spomina, ljubezni, odnosa med staršem in otrokom, zaznamovanosti s preteklostjo, vojno idr. To ne nazadnje odlikuje vsako odlično avtobiografsko pisanje in tudi Mehmedinovíćev roman Me'med, rdeča ruta in snežinka ni izjema.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj
Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Prevedel Jurij Hudolin; Maribor : Litera, 2019
»Danes zjutraj bi verjetno moral umreti,« je udarni stavek, s katerim bosanski pesnik in pisatelj Semezdin Mehmedinovíć začne knjigo Me'med, rdeča ruta in snežinka. Zanj še vedno velja, kot je nekoč dejal, da piše počasi in malo; vendar nič, kar napiše, ne ostane spregledano. Najbolj opaženo in prevedeno doslej je njegovo žanrsko neulovljivo delo Sarajevski blues, ki ga lahko beremo tudi v slovenščini. Knjigo, v kateri izmenjuje poezijo, prozne fragmente in malce daljše zapise, je ustvaril med obleganjem Sarajeva, mesta, ki ga med vojno ni zapustil. Zelo ameriško pa se bere delo Me'med, rdeča ruta in snežinka, še posebej če upoštevamo, da so Združene države Amerike konglomerat prišlekov iz najrazličnejših delov sveta in kultur, ki s seboj prinašajo svoje zgodbe, preteklost, morda travme in se z osebno prtljago vpenjajo v ameriško stvarnost.
Naslov romana je tridelen, izrazito tridelna pa je tudi zgradba. V prvem delu Me'med pisatelj predstavi svoje doživljanje srčne kapi, zato tudi udarni začetni stavek. Drugi del, naslovljen Rdeča ruta, se bere kot roman ceste, v katerem v maniri dnevniških zapisov sledimo potem po slikovitih puščavah ameriškega juga, ki jih je Mehmedinovíć prevozil s sinom Harunom, ki nosi rdečo ruto. Na potovanje se odpravita z namenom, da bi obiskala Phoenix, prvo postojanko družine po prihodu v ZDA. Popis potovanja, pospremljen z risbami, v drobnih potezah slika psihologijo pripovedovalčevega odnosa s sinom. V tretjem delu Snežinka stopi v ospredje pisateljeva žena Sanja, ki doživi možgansko kap in izgubo spomina. Ob soočanju z obojim se hkrati kaže skorajda brezpogojna ljubezen, ki povezuje dolgoletna partnerja.
V vsakdan in bolezenske težave družine nas Mehmedinovíć popelje v prvi osebi, z izrazito avtofikcijskim pristopom, dnevniškim zapisovanjem, pri čemer je ločnica med realnim in fikcijskim zabrisana. Žanrsko ne gre za hibrid, v delu se denimo pojavi le ena pesem, četudi se nekateri krasni uvidi in poetično zapisane misli berejo skoraj kot pesmi v prozi. Kompilacija beležk, kot jih na nekem mestu poimenuje, ostaja enaka v vseh treh delih. Gre za bolj ali manj kratke prozne fragmente in prav ta drobljenost mu omogoča, da preskakuje od bistvenega k bistvenemu. Celoto držijo skupaj glavni junaki in nekatere teme, s specifično gradnjo pa besedilo izpričuje razsrediščenost in nemonolitnost identitete ter selektivnost in nezanesljivost spomina.
Pripovedovalec se boji izgube spomina, enega od stranskih učinkov zdravil, ki jih mora jemati. Zdi se, da je ta bojazen tudi gonilo dnevniških zapisov: »Delam na hitro, mimogrede, v avtu, v dvigalu, postelji, komaj prebujen iz sna, saj bom, če takoj ne zapišem, vse zanesljivo pozabil. Če ne bi bilo teh beležk, če ne bi bilo teh trenutkov, v katerih ogovarjam sebe, mislim, da bi me bilo manj ali pa bi samega sebe pozabil.« Prav strah ga potisne v Phoenix in kot omen napove dejansko izgubo spomina žene Sanje. Vprašanje spomina je neposredno povezano s tem, kdo posameznik sploh je in kaj ga določa. Sanja se recimo spomni nekega bosanskega izraza, za katerega ne najde angleške ustreznice; ko se ji spomin počasi vrača, pogosto obuja spomine na njihovo življenje v Bosni, tudi na medvojno obdobje ali na otroštvo.
S spominom se posredno veže tudi vprašanje identitete in tujstva, ki sta precej intenzivno razvita motiva dela. Ta odvod logično vzklije iz dejstva, da je Mehmedinovíćeva družina prišla v ZDA od drugod, in četudi tu živijo že več kot dvajset let, je njihova identiteta, tudi jezikovna, še vedno razcepljena. Priimek Mehmedinovíć je za lečečega zdravnika pretežko izgovorljiv, zato pacienta preimenuje v Me'meda, kar postane naslov prvega dela knjige.
V tej najdemo tudi za pisatelja značilno obilno navajanje referenc s področja književnosti, filma, likovne umetnosti in glasbe; v knjigo vstopajo tudi prijatelji, na primer Jergović ter naša Tomaž Šalamun in Aleš Debeljak, kar bi zopet lahko povezali z vprašanjem spomina. Redkeje, a vendarle, se avtor nanaša tudi na družbeno-politične in socialne razmere v novi domovini. Obregne se ob Trumpa, bolj odločno ob ameriški zdravstveni sistem, saj se zavarovalnica skuša izogniti obveznosti plačila bolniške njegovi ženi.
Že naslov napoveduje poudarek na družinskem trikotniku, v katerega sredino avtor dovoli vstopiti bralcu, hkrati pa odlično izpelje induktiven skok v občečloveške teme bolezni, minevanja, spomina, ljubezni, odnosa med staršem in otrokom, zaznamovanosti s preteklostjo, vojno idr. To ne nazadnje odlikuje vsako odlično avtobiografsko pisanje in tudi Mehmedinovíćev roman Me'med, rdeča ruta in snežinka ni izjema.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Neveljaven email naslov