Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Jure Franko.

Ljubljana, Škuc (Zbirka Lambda), 2019

Pesniška zbirka Vesne Liponik roko razje res deluje kot fragmentirana, z natrgano skladnjo, kot na hrbtni strani zbirke piše Uroš Prah, toda hkrati vsebuje tudi eksaktnost. Recimo, da se ta v prvi vrsti dotika subjekta. Ne klasičnega lirskega subjekta, saj slutimo, da govorjenje nima več izvora, pač pa gre zgolj še za govorjenje, ki se poraja samo od sebe; največ kar si je mogoče predstavljati, je, da gre za subjekt na delu. Recimo, da gomazi, grebe, dolbe, zlaga, prelaga, sesa …, stalna dejavnost, skratka, zaradi katere življenje poteka kot tok. Subjekt življenja je torej subjekt na delu in to delo “za življenje” mobilizira več registrov delovanja. Na enem od njih je treba v past ujeti “teror prisotnosti”, kot je zapisano v eni od pesmi, včasih celo smrt, ki se jo potem skuša zamenjati za nekaj drugega. To “menjavo” pa lahko povzroči le absolutna razprtost. Ko je teren pripravljen, jama izkopana, se z jezikovno spretnostjo, predvsem pa z uvidi, vabi drugega vanjo.

Cilj ni, da se drugega vklene in njegovo telo ovije v mrežo, pač pa je cilj proces, fluidnost, zrcaljenje, nastajanje. V središču tega poplavljanja je telo, dejanskost snovi, na katero se nato navezujejo številne lastnosti. Pri tem je pomenljivo, da telesu ni dodeljen noben notranji smisel. In tudi sicer strogo gledano v drami življenja telo samo ne pomeni nič. Je le sveženj procesov. Ječanje, dretje, rast dlak nimajo nobenega prvobitnega pomena, zato je torej v vsaki telesnosti nekaj stvarnosti. In večna razpršenost, raztreščenost, v katero naletimo v zbirki roko razje, je natanko to: preprečevanje, da telo ne bi padlo v popolno stvarnost, da ne bi bilo banalizirano ali da ne bi postalo objekt. Temu se je mogoče izogniti le na en način: na dvoumen način obstoja, ko telo obstaja kot, citiram: “provizorično, odvzeto in / kakor da bi bilo / kaj bolj blagodejno od več nadstropij / nad veko med / odori”. Kar lahko telo naredi, je, da se pretvarja pred sabo in pred drugimi, pri čemer obstaja kot skupek organov.

Telo v pesniški zbirki Vesne Liponik ni središče singularnosti, pač se daje v izčrpavanje drugemu. Zmožnost ločiti se od lastnega telesa je torej prvi pogoj vsakršnega stapljanja, procesiranja. S to sukcesivnostjo lahko subjekt po potrebi menja identitete, morda lahko celo potvori svoj obstoj in, kar je bistveno, se znebi znakov podrejanja. Na ta način je mogoče zajeti “telesnost indijskega mesarja”, ugledati “podzemno katedralo” ali sočustvovati “z bikom, ki je pobegnil iz klavnice”. Tisti ki se v nekem trenutku lahko loči od delov telesa, lahko v naslednjem trenutku, ko je proces zaključen, telo spet dobi nazaj. To ne pomeni, da je katerikoli del telesa presežen, ampak da telo lahko obstaja tudi v takšni raztreščeni formi in da prvina telesa posledično ni v simbolni povzdignjenosti; bolj kot o telesu, je v tej zbirki morda smiselno govoriti o organih ali – kot bi temu rekel Achille Mbembe – reverzibilnosti fragmentov.

Namesto s simbolno protislovnostjo imamo v zbirki roko razje opraviti z instrumentalnostjo. Ta se kaže tudi z neobičajno metaforiko in mešanjem jezikovnih registrov. Rdeča nit zbirke je telo, ki je živo, kolikor se njegovi organi, torej ušesa, usta, roke, bradavice, izražajo. Prav to razgrinjanje telesnih delov, njihova voljnost in dosegljivost za drugega – ali bolje: za drugo, saj Vesna Liponik zelo eksplicitno govori o lezbičnem razmerju – so vzrok, da obstaja fantazmatska realnost. Prvi pogoj za kaj takšnega je večno premikanje; telo je ustvarjeno za goltanje, naprezanje, stopnjevanje – šele tedaj lahko govorimo o prebijajočem se subjektu. Njegov cilj ni jasen: gre za samovoljno izstopanje in vstopanje. Verjetno bi bilo mogoče govoriti o njegovih različnih fazah, kar lepo prihaja na plan v določenih razdelkih zbirke.

Posebnost zbirke roko razje pa niso le presenetljive metafore ali sposobnost preobražanja, pri čemer gre za preobrazbo v najboljšem pomenu besede, ampak tudi vprašanje identitete. V kontekstu, v katerem se obstoj navezuje na zelo malo stvari, je identiteto mogoče “uveljavljati” le kot nekaj bežnega. Izstopanje iz sebe glede na to, da nikoli ni jasno, ali se bo mogoče vrniti, pogojuje tudi dobršno mero tesnobnosti. Pesmi je torej mogoče brati kot postanke v posamezni obliki bivajočega ali pa v posamezni konstelaciji. Očitno se pesnica zaveda, da je treba to bivajoče ob pravem času zapustiti, se z njim poigrati, nato pa raztreščiti nežnost, jo pozabiti in jo nekoč, nekje spet privzeti. Zaradi vsega tega in kljub svoji prizemljenosti je pesniška zbirka Vesne Liponik roko razje polna vrtincev, vrtoglavosti in verjetno tudi krožnosti, predvsem pa se skuša otresti vsakršnega lastništva. Ali kot pravi v čisto zadnji pesmi:

“gozd gori / si ta gozd imenoval / moj - / misliš da zato gori.”