Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
Cankarjeva založba, 2020.
Prvenec Sergeja Curanovića, diplomiranega pravnika, ki dela v tujini kot prevajalec, je zanimiv prispevek k sodobni slovenski prozi. Čeprav med šestimi kratkimi zgodbami v zbirki Plavalec težko potegnemo vzporednice, saj so vsaka zase tako po vsebinski kot po stilistični plati precej edinstvene, se neopredeljiv občutek numinoznega vleče od začetne zgodbe o plavalcu, ki se v nekem trenutku znajde ob utapljajočem se človeku, pa do zgodbe z naslovom Nnkhovi spomini, v kateri spremljamo skupino prazgodovinskih nomadov in njihove vsakdanje obrede. Na začetku se zdi, kot da so protagonisti izbrani naključno in da z vsebino zgodbe nimajo neposredne zveze, vendar se bralcu zorno polje vse bolj oži in fokusira na teme, ki prej niso bile očitne. Tako se v zgodbi Plavalec bralec najprej najbolj poistoveti s sentimentalnimi občutki ob prepuščanju morskemu toku in utapljanju v samoti, a ga pisateljevo pronicljivo pero kmalu zapelje v občutke strahu, krivde in sramu, ki jih doživlja glavni junak. Ta namreč odplava stran od človeka, ki sredi gladine išče rešilno bilko pred zdrsom v brezno smrti. Tudi okoliščine, ki se nizajo od tega trenutka naprej, prispevajo k temu, da glavnega junaka kmalu zagledamo kot antijunaka, ki v vsakem detajlu prepozna indice za zločin, ki ga je nehote zagrešil s svojim nedelovanjem. Zgodba Plavalec je od vseh zgodb v knjigi napisana najbolj jasno, v njej pa lahko bralec zasledi sporočilo, da je vsak posameznik odgovoren za vse, kar stori namenoma ali v kar je nehote potisnjen zaradi nesrečnih življenjskih okoliščin. V preostalih zgodbah so liki protagonistov opisani precej nejasno in kaotično. Zdi se kot da bi pisatelj želel z njimi pokazati na psihološko kompleksnost človekove narave in življenjskih situacij, ki zaradi nepredvidljivosti protagonistovih izbir izpadejo absurdno in bizarno. V zgodbi Ugrabitev je niz dogodkov predstavljen le prek intervjuja s tajnico psihiatrinje, ki naj bi zdravila domnevnega serijskega morilca, ta pa naj bi izbiral žrtve na podlagi njihovega izkrivljenega odnosa do nakupovanja oziroma potrošništva. V zgodbi Krivopeta spremljamo odnos med prostitutko in policistom. Ta v prostem času obiskuje bordel, ki ga sicer nadzoruje v službenem času. Občutja glavne junakinje do policista se spreminjajo od sovraštva, prezira, besa pa vse do pomilovanja in navdušenja:
“Vznemirjenost se je razbohotila v nepojmljiv občutek moči in navdušenja. Čutila je, kako izgublja težo in se navzema prijetne rahlosti, obenem pa pridobiva silo davnih zveri, ki je omogočala čist izraz divjosti in besa. Nastajanje novega sebstva je zaznavala v vsakem vlaknu, mravljinci, ki so ji v valovih plali po koži, pa so napovedovali, da bo ta nova moč zahtevala tudi zunanjo premeno.”
Preobrazba ženske v divjo in neukročeno zver je opisana tudi v zgodbi Zgostitev. Medicinska sestra se spremeni v Norico, nekakšno volkuljo, ki ni več kos družbenim izzivom in ob vsaki priložnosti pobegne v gozd.
Sergej Curanović tako v prvencu Plavalec izpostavlja na eni strani divje in neukročene gone, na drugi pa človekov trud, da bi s svojim družbeno sprejemljivim obnašanjem obdržal glavo nad vodo. Čeprav v njegovih zgodbah ne opazimo klasičnega dramaturškega loka, pa je suspenz mojstrsko zapakiran v detajlih, ki jim pozoren bralec sledi kot detektiv, ki z branjem odvija rdečo nit zgodbe. V zgodbi Zaklonišče Curanović vzporedno vodi dve zgodbi – zgodbo o pisatelju, ki je ob porodu nosečnice v vasi sredi gozda priča pobegu zdravnika, ki ga lovi skupina jeznih vaščanov, in zgodbo, ki jo piše zdravnik, ki pade v jamo in mu ne preostane drugega, kot da začne pisati dnevnik. V nekem trenutku se bralec zaloti, da mu ni jasno ali je glavni junak zdravnik, ki si je izmislil pisatelja, ali pisatelj, ki si je izmislil zdravnika. Kljub ekscentričnim likom in dramaturško zahtevnim zgodbam pa je slog pisanja Sergeja Curanovića precej preprost, lahko bi rekli otroško iskren in neposreden, bralec pa se ne more znebiti občutka, da bo pisatelj iz svoje ustvarjalne malhe nenadoma potegnil nekaj pretresljivega, kar ga bo držalo v stanju vznesenosti ali vsaj razmišljanja še najmanj dan ali dva …
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
Cankarjeva založba, 2020.
Prvenec Sergeja Curanovića, diplomiranega pravnika, ki dela v tujini kot prevajalec, je zanimiv prispevek k sodobni slovenski prozi. Čeprav med šestimi kratkimi zgodbami v zbirki Plavalec težko potegnemo vzporednice, saj so vsaka zase tako po vsebinski kot po stilistični plati precej edinstvene, se neopredeljiv občutek numinoznega vleče od začetne zgodbe o plavalcu, ki se v nekem trenutku znajde ob utapljajočem se človeku, pa do zgodbe z naslovom Nnkhovi spomini, v kateri spremljamo skupino prazgodovinskih nomadov in njihove vsakdanje obrede. Na začetku se zdi, kot da so protagonisti izbrani naključno in da z vsebino zgodbe nimajo neposredne zveze, vendar se bralcu zorno polje vse bolj oži in fokusira na teme, ki prej niso bile očitne. Tako se v zgodbi Plavalec bralec najprej najbolj poistoveti s sentimentalnimi občutki ob prepuščanju morskemu toku in utapljanju v samoti, a ga pisateljevo pronicljivo pero kmalu zapelje v občutke strahu, krivde in sramu, ki jih doživlja glavni junak. Ta namreč odplava stran od človeka, ki sredi gladine išče rešilno bilko pred zdrsom v brezno smrti. Tudi okoliščine, ki se nizajo od tega trenutka naprej, prispevajo k temu, da glavnega junaka kmalu zagledamo kot antijunaka, ki v vsakem detajlu prepozna indice za zločin, ki ga je nehote zagrešil s svojim nedelovanjem. Zgodba Plavalec je od vseh zgodb v knjigi napisana najbolj jasno, v njej pa lahko bralec zasledi sporočilo, da je vsak posameznik odgovoren za vse, kar stori namenoma ali v kar je nehote potisnjen zaradi nesrečnih življenjskih okoliščin. V preostalih zgodbah so liki protagonistov opisani precej nejasno in kaotično. Zdi se kot da bi pisatelj želel z njimi pokazati na psihološko kompleksnost človekove narave in življenjskih situacij, ki zaradi nepredvidljivosti protagonistovih izbir izpadejo absurdno in bizarno. V zgodbi Ugrabitev je niz dogodkov predstavljen le prek intervjuja s tajnico psihiatrinje, ki naj bi zdravila domnevnega serijskega morilca, ta pa naj bi izbiral žrtve na podlagi njihovega izkrivljenega odnosa do nakupovanja oziroma potrošništva. V zgodbi Krivopeta spremljamo odnos med prostitutko in policistom. Ta v prostem času obiskuje bordel, ki ga sicer nadzoruje v službenem času. Občutja glavne junakinje do policista se spreminjajo od sovraštva, prezira, besa pa vse do pomilovanja in navdušenja:
“Vznemirjenost se je razbohotila v nepojmljiv občutek moči in navdušenja. Čutila je, kako izgublja težo in se navzema prijetne rahlosti, obenem pa pridobiva silo davnih zveri, ki je omogočala čist izraz divjosti in besa. Nastajanje novega sebstva je zaznavala v vsakem vlaknu, mravljinci, ki so ji v valovih plali po koži, pa so napovedovali, da bo ta nova moč zahtevala tudi zunanjo premeno.”
Preobrazba ženske v divjo in neukročeno zver je opisana tudi v zgodbi Zgostitev. Medicinska sestra se spremeni v Norico, nekakšno volkuljo, ki ni več kos družbenim izzivom in ob vsaki priložnosti pobegne v gozd.
Sergej Curanović tako v prvencu Plavalec izpostavlja na eni strani divje in neukročene gone, na drugi pa človekov trud, da bi s svojim družbeno sprejemljivim obnašanjem obdržal glavo nad vodo. Čeprav v njegovih zgodbah ne opazimo klasičnega dramaturškega loka, pa je suspenz mojstrsko zapakiran v detajlih, ki jim pozoren bralec sledi kot detektiv, ki z branjem odvija rdečo nit zgodbe. V zgodbi Zaklonišče Curanović vzporedno vodi dve zgodbi – zgodbo o pisatelju, ki je ob porodu nosečnice v vasi sredi gozda priča pobegu zdravnika, ki ga lovi skupina jeznih vaščanov, in zgodbo, ki jo piše zdravnik, ki pade v jamo in mu ne preostane drugega, kot da začne pisati dnevnik. V nekem trenutku se bralec zaloti, da mu ni jasno ali je glavni junak zdravnik, ki si je izmislil pisatelja, ali pisatelj, ki si je izmislil zdravnika. Kljub ekscentričnim likom in dramaturško zahtevnim zgodbam pa je slog pisanja Sergeja Curanovića precej preprost, lahko bi rekli otroško iskren in neposreden, bralec pa se ne more znebiti občutka, da bo pisatelj iz svoje ustvarjalne malhe nenadoma potegnil nekaj pretresljivega, kar ga bo držalo v stanju vznesenosti ali vsaj razmišljanja še najmanj dan ali dva …
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Neveljaven email naslov