Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Simon Popek
Bere Jure Franko.
Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : Beletrina, 2020
Z drugim delom triptiha O čem pripoveduje pepel, zgodbi o znamenitem perzijskem filozofu, astronomu, matematiku in pesniku Omarju Hajamu, je bosenski književnik Dževad Karahasan preklopil v višjo prestavo. V primerjavi s prvim romanom Seme smrti, le deloma uspeli srednjeveški kriminalki, ki je pretirano hlinila Ecovo Ime rože, je Tolažba nočnega neba polnokrven – in vročekrven – politični triler iz enajstega stoletja, obdobja Hajamove zrelosti in slave, ki mu jo prinese objava novega koledarja in status dvornega astronoma.
Če je bilo Seme smrti še razmeroma intimna zgodba o preiskavi pomembneževe zastrupitve, je Tolažba nočnega neba, v izvirniku objavljena leta 2015, velik roman o vzpostavitvi političnega zemljevida Bližnjega vzhoda, o razmerju med Isfahanom in Bagdadom, dvornih spletkah, oportunih svetovalcih in vse bolj krvoločnih vojaških strategih, ki trasirajo pot centralizirani in radikalizirani oblasti, kakršne v mnogih instancah poznamo tudi danes. V tem je tudi svežina in daljnosežnost Karahasanovega romana, saj kljub srednjeveškemu melosu govori o sodobnem svetu, kakor je v Alamutu, duhovnem bratu Tolažbe nočnega neba, pisal tudi Vladimir Bartol.
Karahasan pripoved začenja s slavjem v Isfahanu ob Hajamovi prenovi koledarja, a kot nas uči zgodovina, je veselje le zametek nečesa novega, bolj ambicioznega in destruktivnega. Dogodki med drugim poglobijo nesoglasja med sultanovimi privrženci in zmernim, danes bi rekli sredinsko usmerjenim sultanovim vezirjem, sivo eminenco dvora in resničnim vladarjem cesarstva, čigar pragmatičnost nastopa v odločnem nasprotju do sultanovega konservatizma. Sultanov krog zagovarja brutalno, vojaško podprto širitev cesarstva, vezirjeva ideja o široko razvejani vohunski službi, nekakšnem srednjeveškem Stasiju, pa je prava mala šola politične daljnovidnosti, ki jo lahko ogrozi le prihod prišleka, zloglasnega, alamutovsko fanatičnega Hasana el Sabaha, ideologa skrivne »države v državi«, ki naj bi jo oblikovali po zgledu finančno samozadostne pajčevine in vzdrževali s terorjem. Vzporednice z absolutističnimi, centralno vodenimi političnimi sistemi dvajsetega stoletja se seveda ponujajo same od sebe.
Vsa ta pripovedna dinamika lepo ponazarja Karahasanovo idejo o zimzeleni, od nekdaj prisotni politični manipulaciji, odločevalcih iz ozadja, ki izvajajo ključne premike, o naivnosti voditeljev, ki prehitro izgubijo nadzor nad skrajnimi posamezniki. V primerjavi z radikalnim Hasanom se vezirjeve ideje – sploh za srednji vek – zdijo naravnost tolerantne in liberalne. Ob spoznanju, da sultan ne bo primeren človek za uresničitev njegovih idej, išče svojega naslednika, »nekoga, ki ve, da je država srečna samo takrat, kadar v njej vlada ravnovesje. Ravnovesje med vero in močjo, med službo svetemu in užitkom v telesnem, med revnimi in bogatimi, med starimi in mladimi, med iskanjem novega in spoštovanjem tradicije, med trgom in domačim dvoriščem, hanom in livanom, obcestno krčmo in džamijo.«
Tolažba nočnega neba se bere kot žlahtno napisan vodnik po sumljivih in amoralnih političnih tvorbah, ki jim Omar Hajam, skorajda stranski lik druge knjige, komajda sledi, saj mu v glavi zvenijo tako vezirjeve kot Hasanove ideje. Prva je vezirjeva želja po angažiranju spletkarjev in uzurpatorjev, ki bodo v boju proti upornim ljudstvom na sovražnem ozemlju z malo denarja sejali nezaupanje, obračali poveljnike drugega proti drugemu, s tem pa nasprotnika potiskali proti samouničenju. Druga je Hasanova ideja o fantomski, nevidni državi, državi brez vojske, obzidja in mest, ki bi jih bilo mogoče porušiti, skratka vseprisotna, a neotipljiva tvorba brez monolitnega telesa ali ozemlja. Hasanova ideja je še posebej zastrašujoča šolska ura, tudi zato je tako aktualna. Če na primer sodobni finančni skladi in tehnološki giganti niso lepa prispodoba Hasanovih radikalnih idej, potem je prispodoba verjetno umrla.
Avtor recenzije: Simon Popek
Bere Jure Franko.
Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : Beletrina, 2020
Z drugim delom triptiha O čem pripoveduje pepel, zgodbi o znamenitem perzijskem filozofu, astronomu, matematiku in pesniku Omarju Hajamu, je bosenski književnik Dževad Karahasan preklopil v višjo prestavo. V primerjavi s prvim romanom Seme smrti, le deloma uspeli srednjeveški kriminalki, ki je pretirano hlinila Ecovo Ime rože, je Tolažba nočnega neba polnokrven – in vročekrven – politični triler iz enajstega stoletja, obdobja Hajamove zrelosti in slave, ki mu jo prinese objava novega koledarja in status dvornega astronoma.
Če je bilo Seme smrti še razmeroma intimna zgodba o preiskavi pomembneževe zastrupitve, je Tolažba nočnega neba, v izvirniku objavljena leta 2015, velik roman o vzpostavitvi političnega zemljevida Bližnjega vzhoda, o razmerju med Isfahanom in Bagdadom, dvornih spletkah, oportunih svetovalcih in vse bolj krvoločnih vojaških strategih, ki trasirajo pot centralizirani in radikalizirani oblasti, kakršne v mnogih instancah poznamo tudi danes. V tem je tudi svežina in daljnosežnost Karahasanovega romana, saj kljub srednjeveškemu melosu govori o sodobnem svetu, kakor je v Alamutu, duhovnem bratu Tolažbe nočnega neba, pisal tudi Vladimir Bartol.
Karahasan pripoved začenja s slavjem v Isfahanu ob Hajamovi prenovi koledarja, a kot nas uči zgodovina, je veselje le zametek nečesa novega, bolj ambicioznega in destruktivnega. Dogodki med drugim poglobijo nesoglasja med sultanovimi privrženci in zmernim, danes bi rekli sredinsko usmerjenim sultanovim vezirjem, sivo eminenco dvora in resničnim vladarjem cesarstva, čigar pragmatičnost nastopa v odločnem nasprotju do sultanovega konservatizma. Sultanov krog zagovarja brutalno, vojaško podprto širitev cesarstva, vezirjeva ideja o široko razvejani vohunski službi, nekakšnem srednjeveškem Stasiju, pa je prava mala šola politične daljnovidnosti, ki jo lahko ogrozi le prihod prišleka, zloglasnega, alamutovsko fanatičnega Hasana el Sabaha, ideologa skrivne »države v državi«, ki naj bi jo oblikovali po zgledu finančno samozadostne pajčevine in vzdrževali s terorjem. Vzporednice z absolutističnimi, centralno vodenimi političnimi sistemi dvajsetega stoletja se seveda ponujajo same od sebe.
Vsa ta pripovedna dinamika lepo ponazarja Karahasanovo idejo o zimzeleni, od nekdaj prisotni politični manipulaciji, odločevalcih iz ozadja, ki izvajajo ključne premike, o naivnosti voditeljev, ki prehitro izgubijo nadzor nad skrajnimi posamezniki. V primerjavi z radikalnim Hasanom se vezirjeve ideje – sploh za srednji vek – zdijo naravnost tolerantne in liberalne. Ob spoznanju, da sultan ne bo primeren človek za uresničitev njegovih idej, išče svojega naslednika, »nekoga, ki ve, da je država srečna samo takrat, kadar v njej vlada ravnovesje. Ravnovesje med vero in močjo, med službo svetemu in užitkom v telesnem, med revnimi in bogatimi, med starimi in mladimi, med iskanjem novega in spoštovanjem tradicije, med trgom in domačim dvoriščem, hanom in livanom, obcestno krčmo in džamijo.«
Tolažba nočnega neba se bere kot žlahtno napisan vodnik po sumljivih in amoralnih političnih tvorbah, ki jim Omar Hajam, skorajda stranski lik druge knjige, komajda sledi, saj mu v glavi zvenijo tako vezirjeve kot Hasanove ideje. Prva je vezirjeva želja po angažiranju spletkarjev in uzurpatorjev, ki bodo v boju proti upornim ljudstvom na sovražnem ozemlju z malo denarja sejali nezaupanje, obračali poveljnike drugega proti drugemu, s tem pa nasprotnika potiskali proti samouničenju. Druga je Hasanova ideja o fantomski, nevidni državi, državi brez vojske, obzidja in mest, ki bi jih bilo mogoče porušiti, skratka vseprisotna, a neotipljiva tvorba brez monolitnega telesa ali ozemlja. Hasanova ideja je še posebej zastrašujoča šolska ura, tudi zato je tako aktualna. Če na primer sodobni finančni skladi in tehnološki giganti niso lepa prispodoba Hasanovih radikalnih idej, potem je prispodoba verjetno umrla.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtor glasbe Marjan Nećak Avtorja dramatizacije Tina Kosi, Juš A. Zidar Režiser Juš A. Zidar Dramaturginja Tina Kosi Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Tina Bonča Lektor Jože Volk Oblikovalca svetlobe Juš A. Zidar, Denis Kresnik Igrajo Branko Završan Beti Strgar Urban Kuntarič Premiera 24. januarja 2020 NAPOVED: Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje uprizorili znamenito delo ruskega pisatelja Gogolja, PLAŠČ, ki ga je napisal na prigovarjanje drugega ruskega literarnega velikana Puškina in tako zaznamoval začetek psihološkega realizma v ruski literaturi. Za celjsko ekipo je bil to velik izziv.
Predstava o razvoju in izzivih človeštva, od plemenskih skupnosti pradavnine do urbanih plemen in algoritmov.
Na velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila premierno uprizorjena igra Maria britanskega dramatika Simona Stephensa v režiji Janusza Kice. Zgodbo o osemnajstletni nosečnici Riji, ki – kot je na novinarski konferenci izpostavil režiser – odpira tri glavne teme: turbokapitalizem, smrt in življenje ter razpad institucije družine, si je ogledala Saška Rakef. Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Darja Dominkuš Scenografinja: Karin Fritz Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Izbor glasbe: Janusz Kica Oblikovalec videa: Sandi Skok Oblikovalec luči: Aleš Vrhovec Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserja (študijsko): Aljoša Živadinov Asistentka dramaturginje (študijsko): Zala Norčič Asistent lektorice: Jože Volk Igrajo Eva Jesenovec: Ria Saša Tabaković: Zdravnik; Ena Vanja Plut: Receptorka; Medicinska sestra 3; Štiri Sabina Kogovšek: Nosečnica; Medicinska sestra 2 Silva Čušin: Babi Valter Dragan: Oči Barbara Žefran: Soseda; Medicinska sestra 1 Matic Valič: Pristaniški delavec 1 Gorazd Logar: Pristaniški delavec 2; Gospod Santiago Rok Vihar: Pristaniški delavec 3 Boris Mihalj: Šef; Dva Eva Stražar: Najboljša prijateljica; Medicinska sestra 4 Branko Jordan: Duhovnik; Tri Klemen Janežič: Christian Matija Rozman: Zdravstveni tehnik Na fotografiji: Eva Jesenovec in Branko Jordan Foto: Peter Uhan
Kvartet nas je poleg izjemno impresivnega dinamičnega spektra v izvedbah Schönbergovega in Beethovnovega kvarteta še posebej očaral z izjemni pianissimi, ki so bili dopolnjeni z zašiljeno artikulacijo in fluidno agogiko.
»Dame, gospodje, prijatelji. Vsi vemo za Črva.« To sta prva stavka iz znanstvenofantastične drame o imperativu sreče Karaoke avtorja in režiserja Jureta Novaka. Črv je, pojasnjuje avtor, »do konca dognana kombinacija medijev, psihofarmakologije in industrije počutja, od čuječnosti do drog in knjig za samoterapijo.« Krstno uprizoritev zgodbe o mestu, ki mu je zavladal Črv, na Mali sceni Mestnega gledališča Ljubljanskega si je sinoči ogledala Saška Rakef. Režiser: Jure Novak Avtor glasbe in glasbenih aranžmajev ter korepetitor: Uroš Buh Dramaturginji: Petra Pogorevc in Anja Krušnik Cirnski Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Dajana Ljubičić Svetovalka za gib: Leja Jurišić Avtor videa: Vid Šubic Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš Nastopajo Režija: Karin Komljanec Klara: Viktorija Bencik Emeršič Peter: Gašper Jarni Timotej: Gregor Gruden Avtor fotografije: Peter Giodani
V nedeljo, 19. januarja, je v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani ob enajsti uri potekal prvi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov