Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Simon Popek
Bere Jure Franko.
Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : Beletrina, 2020
Z drugim delom triptiha O čem pripoveduje pepel, zgodbi o znamenitem perzijskem filozofu, astronomu, matematiku in pesniku Omarju Hajamu, je bosenski književnik Dževad Karahasan preklopil v višjo prestavo. V primerjavi s prvim romanom Seme smrti, le deloma uspeli srednjeveški kriminalki, ki je pretirano hlinila Ecovo Ime rože, je Tolažba nočnega neba polnokrven – in vročekrven – politični triler iz enajstega stoletja, obdobja Hajamove zrelosti in slave, ki mu jo prinese objava novega koledarja in status dvornega astronoma.
Če je bilo Seme smrti še razmeroma intimna zgodba o preiskavi pomembneževe zastrupitve, je Tolažba nočnega neba, v izvirniku objavljena leta 2015, velik roman o vzpostavitvi političnega zemljevida Bližnjega vzhoda, o razmerju med Isfahanom in Bagdadom, dvornih spletkah, oportunih svetovalcih in vse bolj krvoločnih vojaških strategih, ki trasirajo pot centralizirani in radikalizirani oblasti, kakršne v mnogih instancah poznamo tudi danes. V tem je tudi svežina in daljnosežnost Karahasanovega romana, saj kljub srednjeveškemu melosu govori o sodobnem svetu, kakor je v Alamutu, duhovnem bratu Tolažbe nočnega neba, pisal tudi Vladimir Bartol.
Karahasan pripoved začenja s slavjem v Isfahanu ob Hajamovi prenovi koledarja, a kot nas uči zgodovina, je veselje le zametek nečesa novega, bolj ambicioznega in destruktivnega. Dogodki med drugim poglobijo nesoglasja med sultanovimi privrženci in zmernim, danes bi rekli sredinsko usmerjenim sultanovim vezirjem, sivo eminenco dvora in resničnim vladarjem cesarstva, čigar pragmatičnost nastopa v odločnem nasprotju do sultanovega konservatizma. Sultanov krog zagovarja brutalno, vojaško podprto širitev cesarstva, vezirjeva ideja o široko razvejani vohunski službi, nekakšnem srednjeveškem Stasiju, pa je prava mala šola politične daljnovidnosti, ki jo lahko ogrozi le prihod prišleka, zloglasnega, alamutovsko fanatičnega Hasana el Sabaha, ideologa skrivne »države v državi«, ki naj bi jo oblikovali po zgledu finančno samozadostne pajčevine in vzdrževali s terorjem. Vzporednice z absolutističnimi, centralno vodenimi političnimi sistemi dvajsetega stoletja se seveda ponujajo same od sebe.
Vsa ta pripovedna dinamika lepo ponazarja Karahasanovo idejo o zimzeleni, od nekdaj prisotni politični manipulaciji, odločevalcih iz ozadja, ki izvajajo ključne premike, o naivnosti voditeljev, ki prehitro izgubijo nadzor nad skrajnimi posamezniki. V primerjavi z radikalnim Hasanom se vezirjeve ideje – sploh za srednji vek – zdijo naravnost tolerantne in liberalne. Ob spoznanju, da sultan ne bo primeren človek za uresničitev njegovih idej, išče svojega naslednika, »nekoga, ki ve, da je država srečna samo takrat, kadar v njej vlada ravnovesje. Ravnovesje med vero in močjo, med službo svetemu in užitkom v telesnem, med revnimi in bogatimi, med starimi in mladimi, med iskanjem novega in spoštovanjem tradicije, med trgom in domačim dvoriščem, hanom in livanom, obcestno krčmo in džamijo.«
Tolažba nočnega neba se bere kot žlahtno napisan vodnik po sumljivih in amoralnih političnih tvorbah, ki jim Omar Hajam, skorajda stranski lik druge knjige, komajda sledi, saj mu v glavi zvenijo tako vezirjeve kot Hasanove ideje. Prva je vezirjeva želja po angažiranju spletkarjev in uzurpatorjev, ki bodo v boju proti upornim ljudstvom na sovražnem ozemlju z malo denarja sejali nezaupanje, obračali poveljnike drugega proti drugemu, s tem pa nasprotnika potiskali proti samouničenju. Druga je Hasanova ideja o fantomski, nevidni državi, državi brez vojske, obzidja in mest, ki bi jih bilo mogoče porušiti, skratka vseprisotna, a neotipljiva tvorba brez monolitnega telesa ali ozemlja. Hasanova ideja je še posebej zastrašujoča šolska ura, tudi zato je tako aktualna. Če na primer sodobni finančni skladi in tehnološki giganti niso lepa prispodoba Hasanovih radikalnih idej, potem je prispodoba verjetno umrla.
Avtor recenzije: Simon Popek
Bere Jure Franko.
Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : Beletrina, 2020
Z drugim delom triptiha O čem pripoveduje pepel, zgodbi o znamenitem perzijskem filozofu, astronomu, matematiku in pesniku Omarju Hajamu, je bosenski književnik Dževad Karahasan preklopil v višjo prestavo. V primerjavi s prvim romanom Seme smrti, le deloma uspeli srednjeveški kriminalki, ki je pretirano hlinila Ecovo Ime rože, je Tolažba nočnega neba polnokrven – in vročekrven – politični triler iz enajstega stoletja, obdobja Hajamove zrelosti in slave, ki mu jo prinese objava novega koledarja in status dvornega astronoma.
Če je bilo Seme smrti še razmeroma intimna zgodba o preiskavi pomembneževe zastrupitve, je Tolažba nočnega neba, v izvirniku objavljena leta 2015, velik roman o vzpostavitvi političnega zemljevida Bližnjega vzhoda, o razmerju med Isfahanom in Bagdadom, dvornih spletkah, oportunih svetovalcih in vse bolj krvoločnih vojaških strategih, ki trasirajo pot centralizirani in radikalizirani oblasti, kakršne v mnogih instancah poznamo tudi danes. V tem je tudi svežina in daljnosežnost Karahasanovega romana, saj kljub srednjeveškemu melosu govori o sodobnem svetu, kakor je v Alamutu, duhovnem bratu Tolažbe nočnega neba, pisal tudi Vladimir Bartol.
Karahasan pripoved začenja s slavjem v Isfahanu ob Hajamovi prenovi koledarja, a kot nas uči zgodovina, je veselje le zametek nečesa novega, bolj ambicioznega in destruktivnega. Dogodki med drugim poglobijo nesoglasja med sultanovimi privrženci in zmernim, danes bi rekli sredinsko usmerjenim sultanovim vezirjem, sivo eminenco dvora in resničnim vladarjem cesarstva, čigar pragmatičnost nastopa v odločnem nasprotju do sultanovega konservatizma. Sultanov krog zagovarja brutalno, vojaško podprto širitev cesarstva, vezirjeva ideja o široko razvejani vohunski službi, nekakšnem srednjeveškem Stasiju, pa je prava mala šola politične daljnovidnosti, ki jo lahko ogrozi le prihod prišleka, zloglasnega, alamutovsko fanatičnega Hasana el Sabaha, ideologa skrivne »države v državi«, ki naj bi jo oblikovali po zgledu finančno samozadostne pajčevine in vzdrževali s terorjem. Vzporednice z absolutističnimi, centralno vodenimi političnimi sistemi dvajsetega stoletja se seveda ponujajo same od sebe.
Vsa ta pripovedna dinamika lepo ponazarja Karahasanovo idejo o zimzeleni, od nekdaj prisotni politični manipulaciji, odločevalcih iz ozadja, ki izvajajo ključne premike, o naivnosti voditeljev, ki prehitro izgubijo nadzor nad skrajnimi posamezniki. V primerjavi z radikalnim Hasanom se vezirjeve ideje – sploh za srednji vek – zdijo naravnost tolerantne in liberalne. Ob spoznanju, da sultan ne bo primeren človek za uresničitev njegovih idej, išče svojega naslednika, »nekoga, ki ve, da je država srečna samo takrat, kadar v njej vlada ravnovesje. Ravnovesje med vero in močjo, med službo svetemu in užitkom v telesnem, med revnimi in bogatimi, med starimi in mladimi, med iskanjem novega in spoštovanjem tradicije, med trgom in domačim dvoriščem, hanom in livanom, obcestno krčmo in džamijo.«
Tolažba nočnega neba se bere kot žlahtno napisan vodnik po sumljivih in amoralnih političnih tvorbah, ki jim Omar Hajam, skorajda stranski lik druge knjige, komajda sledi, saj mu v glavi zvenijo tako vezirjeve kot Hasanove ideje. Prva je vezirjeva želja po angažiranju spletkarjev in uzurpatorjev, ki bodo v boju proti upornim ljudstvom na sovražnem ozemlju z malo denarja sejali nezaupanje, obračali poveljnike drugega proti drugemu, s tem pa nasprotnika potiskali proti samouničenju. Druga je Hasanova ideja o fantomski, nevidni državi, državi brez vojske, obzidja in mest, ki bi jih bilo mogoče porušiti, skratka vseprisotna, a neotipljiva tvorba brez monolitnega telesa ali ozemlja. Hasanova ideja je še posebej zastrašujoča šolska ura, tudi zato je tako aktualna. Če na primer sodobni finančni skladi in tehnološki giganti niso lepa prispodoba Hasanovih radikalnih idej, potem je prispodoba verjetno umrla.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov