Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Barbara Leban
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2020
Pred izidom romanesknega prvenca se je Marko Radmilovič že uveljavil z Zapisi iz močvirja, kratkimi tedenskimi glosami, iz katerih je v romaneskno formo prenesel občutek za humor, ironijo in precejšnjo ležernost. Vsaj ob branju prvih strani romana Kolesar tako niti nimamo vtisa, da beremo kriminalko. Zgodba se odvija med zajedalskimi javnimi uslužbenci, prepiri o domobrancih in partizanih, odplačevanjem stanovanjskega posojila in poučevanjem nezainteresirane mladine.
Profesorja Krepsa, glavnega junaka romana, vzljubimo, še preden prvič sede na kolo. Zdolgočaseni zgodovinar je zanimiva zmes želje po spremembah, notranje odločnosti, nemoči, tesnobe in naveličanosti. Ker si želi spremeniti življenje na bolje, si kupi kolo, a ne ve, da se bo cilju približal povsem drugače, nenačrtovano. Prav na začetku ga spoznamo v zares nezavidljivem položaju, sčasoma pa doživi komaj verjetno preobrazbo v osvajalca ženskih src in prostočasnega iskalca zakladov. Ključno vlogo pri dramatičnem zapletu ima izmaličeno truplo človeka, ki je profesorju le malo prej zaupal ključ stanovanja in se s tem vpletel v njegovo sicer mirno, a pusto in osamljeno življenje.
Radmilovič pri razvijanju zgodbe ne sledi skandinavskim zgledom kriminalnega romana, ampak ostaja zvest predvsem domačemu močvirju, torej zgodovini in družbi, v kateri živimo. Inšpektor Petek se sicer trudi, a raziskovanje umora skoraj do konca romana ostaja v amaterskih rokah. Kadar se zapiti inšpektor že loti dela, njegove metode temeljijo na zvezah in poznanstvih, skrivanju v grmovju in podkupovanju sumljivih državljanov. Poleg nezanesljivosti državnega aparata so nam blizu tudi prizori življenja na podeželju, kamor se Kreps zateče po oddih in sprostitev.
Marko Radmilovič je navdih za roman našel v razvpitem zgodovinskem dogodku, ki nas je usodno zaznamoval in razdružil, ter v spregledanem junaku slovenske sabotažne zgodovine, o katerem je že pred tem posnel podobno spregledan dokumentarni film. Zgodovinska resničnost se tako ves čas prepleta s fikcijo, kar daje romanu poseben čar, a zgodba se hkrati prilagaja tudi času, v katerem je nastala. Pot do morilca vodi prek QR kod, fotošopiranih fotografij, molznih strojev, navigacijskih naprav in pametnih telefonov, ki v postmodernistični maniri vsem akcije željnim bralcem omogočajo samostojno odkrivanje zaklada.
Ob iskanju krutega morilca in dostojnejšega načina življenja ostaja Kreps ves čas v ospredju; posamezniki, ki ga obdajajo, pa nimajo prave možnosti, da bi se prepričljivo predstavili. Zdi se, da je Radmilovič ob stranskih likih ubral žanrsko bližnjico in jih razdelil na črne in bele glede na to, na kateri strani zakona se nahajajo. Sploh Julija, Krepsova izbranka, je predstavljena kot naravnost fantastična ženska z dolgim seznamom samih prednosti, medtem ko se zločinska družinica ponaša s komaj zamisljivo brezčutnostjo.
Problematičen se zdi tudi zadnji del romana, ki z veliko akcije in presrečnim zaključkom deluje preveč rokohitrsko, holivudsko dramatično in, kar je najbolj boleče, dokončno. A avtor je v romanu že dokazal, da je zmožen dramatičnih preobratov, zato lahko kljub vsemu upamo na najboljše. Roman Kolesar je namreč, takole pod črto, povsem spodoben literarni prvenec, zato bi bila škoda, da bi ostal brez nadaljevanja. Pustimo se presenetiti.
Avtorica recenzije: Barbara Leban
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2020
Pred izidom romanesknega prvenca se je Marko Radmilovič že uveljavil z Zapisi iz močvirja, kratkimi tedenskimi glosami, iz katerih je v romaneskno formo prenesel občutek za humor, ironijo in precejšnjo ležernost. Vsaj ob branju prvih strani romana Kolesar tako niti nimamo vtisa, da beremo kriminalko. Zgodba se odvija med zajedalskimi javnimi uslužbenci, prepiri o domobrancih in partizanih, odplačevanjem stanovanjskega posojila in poučevanjem nezainteresirane mladine.
Profesorja Krepsa, glavnega junaka romana, vzljubimo, še preden prvič sede na kolo. Zdolgočaseni zgodovinar je zanimiva zmes želje po spremembah, notranje odločnosti, nemoči, tesnobe in naveličanosti. Ker si želi spremeniti življenje na bolje, si kupi kolo, a ne ve, da se bo cilju približal povsem drugače, nenačrtovano. Prav na začetku ga spoznamo v zares nezavidljivem položaju, sčasoma pa doživi komaj verjetno preobrazbo v osvajalca ženskih src in prostočasnega iskalca zakladov. Ključno vlogo pri dramatičnem zapletu ima izmaličeno truplo človeka, ki je profesorju le malo prej zaupal ključ stanovanja in se s tem vpletel v njegovo sicer mirno, a pusto in osamljeno življenje.
Radmilovič pri razvijanju zgodbe ne sledi skandinavskim zgledom kriminalnega romana, ampak ostaja zvest predvsem domačemu močvirju, torej zgodovini in družbi, v kateri živimo. Inšpektor Petek se sicer trudi, a raziskovanje umora skoraj do konca romana ostaja v amaterskih rokah. Kadar se zapiti inšpektor že loti dela, njegove metode temeljijo na zvezah in poznanstvih, skrivanju v grmovju in podkupovanju sumljivih državljanov. Poleg nezanesljivosti državnega aparata so nam blizu tudi prizori življenja na podeželju, kamor se Kreps zateče po oddih in sprostitev.
Marko Radmilovič je navdih za roman našel v razvpitem zgodovinskem dogodku, ki nas je usodno zaznamoval in razdružil, ter v spregledanem junaku slovenske sabotažne zgodovine, o katerem je že pred tem posnel podobno spregledan dokumentarni film. Zgodovinska resničnost se tako ves čas prepleta s fikcijo, kar daje romanu poseben čar, a zgodba se hkrati prilagaja tudi času, v katerem je nastala. Pot do morilca vodi prek QR kod, fotošopiranih fotografij, molznih strojev, navigacijskih naprav in pametnih telefonov, ki v postmodernistični maniri vsem akcije željnim bralcem omogočajo samostojno odkrivanje zaklada.
Ob iskanju krutega morilca in dostojnejšega načina življenja ostaja Kreps ves čas v ospredju; posamezniki, ki ga obdajajo, pa nimajo prave možnosti, da bi se prepričljivo predstavili. Zdi se, da je Radmilovič ob stranskih likih ubral žanrsko bližnjico in jih razdelil na črne in bele glede na to, na kateri strani zakona se nahajajo. Sploh Julija, Krepsova izbranka, je predstavljena kot naravnost fantastična ženska z dolgim seznamom samih prednosti, medtem ko se zločinska družinica ponaša s komaj zamisljivo brezčutnostjo.
Problematičen se zdi tudi zadnji del romana, ki z veliko akcije in presrečnim zaključkom deluje preveč rokohitrsko, holivudsko dramatično in, kar je najbolj boleče, dokončno. A avtor je v romanu že dokazal, da je zmožen dramatičnih preobratov, zato lahko kljub vsemu upamo na najboljše. Roman Kolesar je namreč, takole pod črto, povsem spodoben literarni prvenec, zato bi bila škoda, da bi ostal brez nadaljevanja. Pustimo se presenetiti.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
SNG Drama Maribor / Premiera 23.11.2018 Režiser: Igor Pison Dramaturg: Vili Ravnjak Scenografka: Petra Veber Kostumografa: Petra Veber, Igor Pison Oblikovalka svetlobe: Petra Veber Korepetitorka: Dada Kladenik Lektorici: Metka Damjan, Mojca Marič Igrajo: Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Mateja Pucko, Mirjana Šajinović, Ivica Knez, Viktor Hrvatin Meglič, Matija Stipanič Butalci Frana Milčinskega so skozi desetletja vztrajanja v kolektivni zavesti postali nepogrešljiva oznaka družbeno-političnega dogajanja, nesmislov in najbolj preproste človeške neumnosti. Predstava Drugibutalci, ki so jo sinoči premierno uprizorili v Stari dvorani mariborske Drame, neuklonljivo idejno podstat humoresk zasleduje v današnjem kontekstu in uprizarja sodobni razmah butalskosti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej
KUD Moment / Premiera 10.11.2018 Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec) Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec Sinoči so na Intimnem odru mariborskega GT22 premierno uprizorili predstavo Micka. Gre za tretjo epizodo v okviru projekta Abonma in prvi preizkus formata uprizarjanja že obstoječih gledaliških predstav iz repertoarja institucionalnih gledališč. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Urška Boljkovac
Režija: Janez Janša Zasedba: Stane Tomazin Animacija: Luka Umek Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana Premiera: 26. 10. 2018 Fotografija: Zavod Maska »Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,« je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let o večstranski gledališki ustvarjalki zapisala Petra Vidali. Zato so v društvu Mesto žensk in zavodu Maska – tudi v duhu slogana letošnjega festivala Mesto žensk, ki se je glasil »Zberi pogum!« – oblikovali Abonma Simona Semenič, prerez njenega ustvarjanja, pospremljen s teoretsko refleksijo njenih del. V okviru abonmaja smo si na odru Nove pošte lahko ogledali zadnje v nizu predstavljenih del, krstno uprizoritev komedije jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, režijo podpisuje umetnik Janez Janša, več pa Saška Rakef.
Mala drama, premiera: 2. 11. 2018 Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni Avtorski projekt po motivih kratke proze Raymonda Carverja Krstna uprizoritev priredbe Drama Laboratorij - Čakajoč Supermana Režiserka: Maša Pelko Dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Nina Čehovin Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan Avtor glasbe: Jurij Alič Igrajo: Tamara Avguštin Iva Babić Maja Končar Gregor Podričnik Matija Rozman Eva Stražar Lovro Zafred Napoved: V programskem okviru Drama Laboratorija je nastala odrska priredba kratke proze ameriškega pesnika in pisatelja Raymonda Carverja z naslovom O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Režirala jo je Maša Pelko, dramaturg je bil Jaka Smerkolj Simoneti, nastopili pa so tako uveljavljeni igralci Drame: Maja Končar, Iva Babić in Matija Rozman kot njihovi mladi kolegi: Tamara Avguštin, Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič: Odprti oder je ponujal pogled v značilno ameriško bivališče iz šestdesetih let, kakršnega si je zamislil scenograf Dorian Šilec Petek. Tri stene v zelenih tonih, na eni vsiljivi napis Welcome to Fabulous Las Vegas, kavč in plastificirana mizica s stoli, v ozadju okno in omarica z radiem. Na drugi steni slika Čehova. Z zgodbo o njegovi smrti se predstava začne in z njo ena izmed protagonistk, odlična Tamara Avguštin intonira celotno ozračje odrskega dogodka: v sodobnem, sproščenem načinu govora (lektorica je bila Tatjana Stanič) pripoveduje o nekih realnih dogodkih in ima hkrati do izrečenega ironično distanco. V roki steklenica penine. Penina je odrska, se pravi ponaredek. S čim bi potem nazdravljali, čému bi nazdravili? In na tej legi se naseli omnibus prizorov in prizorčkov, ki skušajo vzpostaviti občutek, kakršnega ima bralec pri Carverjevih zgodbah, še posebej pri naslovni zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni: štirje ljudje, dva para, razpravljajo o različnih vrstah ljubezni, če to sploh so. Na odru so se ti pari razmnožili, podvojili, prevzeli vloge tistih, o katerih teče beseda in obratno. V nepopustljivem tempu in domišljenih rešitvah prepletanja situacij nastaja pred očmi gledalca sporočilo o nezmožnosti carverjevskega človeka, da bi ohranil kateri koli gotovost in trdnost: čustev, odnosov, besed, doživljanj; vse se sesipa, vendar ne usodno ali tragično, bolj na način nekakšne komične resignacije - pri čemer ne gre brez alkohola, cigaret, nezmernosti. O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni je tako izvrstna inscenacija teme in motivov iz literature, ki pokaže tudi, kaj vse je mogoče, ko stopi proza v ravno pravšnji okvir odrske iluzije. Foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov