Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc
Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Prevedla Nadja Dobnik Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Andreï Makine se v svojih romanih zavzeto in občutljivo odziva na pereča družbena dogajanja v preteklosti in sedanjosti. Pri tem neredko jemlje v precep usodo posameznika v totalitarnih režimih, najpogosteje v Sovjetski zvezi. Kako drugače. Rodil se je leta 1957 v Krasnojarsku in pri tridesetih letih emigriral v Pariz ter začel ustvarjati v francoskem jeziku. »Francoščina mi daje distanco, ki jo pisatelj potrebuje. Moraš biti oddaljen od nečesa, spominov, dežele,« pravi. Od tod nemara tudi jezikovna dognanost njegovih del, ki tudi v odličnih prevodih Nadje Dobnik ne izgubi vseh subtilnih odtenkov.
A samo to ne bi zadostovalo za uspeh njegovih del. Dar njegove pripovedovalske veščine se nenehno razvija, bralca zgrabi zdaj z nenavadnimi dramskimi preobrati, zdaj s poetičnimi orisi, pa spet z razgaljanjem obstoječe stvarnosti. Z izredno psihološko poglobljenostjo junakov pred bralcem razgrinja mehanizme bivanja, secira preživetvene vzgibe posameznika ali družbe in kot vodilo našega vidi hrepenenje po ljubezni.
Roman Otočje drugačnega življenja je zgodba v zgodbi. Pisatelj kot pripovedovalec v uvodnem in zaključnem delu romana prek pogovora in pozneje prek samostojne izpovedi postavi glavnega junaka Pavla Gartseva v čas, ko se je ruska oblast pripravljala na morebitno tretjo svetovno vojno. S tem namenom je v začetku petdesetih let preteklega stoletja organizirala vojaške manevre v vojaškem taborišču na Daljnem vzhodu, kjer se znajde tudi glavni junak. Po ekstremnem urjenju je dodeljen v posebno enoto, ki naj bi poiskala in ujela kaznjenca, ki je pobegnil iz taborišča v Sibiriji. Med preganjalci so poleg Garceva še Ratinski, Vasin, Luskas, Butov, različni po vojaškem činu, oblasti in vlogi, ter pes Almaz; vsak s svojim videnjem naloge, ambicijami, strahovi in osebno zgodovino, ki jo pisatelj spretno postopoma prikazuje. Že opis dinamike odnosov med njimi bi lahko bil zagotovilo za napeto branje, nekateri kritiki so roman celo označili za sibirski vestern. Toda Makine zastavljeno še stopnjuje. Postopoma namreč razkriva identiteto ubežnika – izkaže se, da gre za žensko, to pa v preganjalcih, moških prebudi različna občutja, od podivjane nasilnosti do hrepenenja po ljubezni. Tu stopi v ospredje Makinova poetična plat. Vasin, eden od preganjalcev, ki je poleg Gartseva najbolj pozitiven junak, prijatelju zaupa:
»Ko sem zagledal ubežnico – da gre za žensko mi je postalo jasno četrti dan našega zasledovanja – sem začutil željo, da bi dan za dnem hodil po njenih stopinjah in ponoči varoval njene ognje. To bi mi zadostovalo, da bi verjel, da božanska svetloba obstaja. Ne, svetloba je preveč! Samo da bi verjel, da obstaja še nekaj drugega kot naše življenje. Neko drugo življenje. Tisto, v katerem bom hodil za to žensko, ne da bi jo kdaj dosegel …«
Ko preganjalci zaradi nesreč, bolezni in čudnih naključij drug za drugim zapuščajo ekipo in glavni junak ostane sam, se sprva navidezna vez med njim in ubežnico okrepi, ljubezen deluje skoraj kot živ organizem s posebno logiko, ki pozna skrivnosti tajge. Tej v slikovitih opisih narave pripada posebno mesto. Že v uvodnem poglavju je pisatelj zapisal:
»V »tajgi« hoditi nima dobesednega pomena. V resnici se je treba gibati z lahkotnostjo plavalca. Kdor bi si hotel utirati pot s silo in lomljenjem, bi hitro omagal, opozoril nase in nazadnje zasovražil to valovanje vej, vresja in grmičevja, ki se raztezajo nad tlemi.«
Toda ljubezenska zgodba med glavnima protagonistoma lahko svobodno zaživi le na koncu sveta, na otočju drugačnega življenja, na Šantarskih otokih, kjer se zaradi magnetne anomalije še igla kompasa nenehno vrti in nikoli ne more pravilno pokazati severa. In ne nazadnje – v sklepnem delu pripovedovalec s svojim razmišljanjem doda poudarke, zaradi katerih ta politično-pustolovski roman izzveni predvsem kot roman o metafizičnem iskanju.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc
Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Prevedla Nadja Dobnik Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Andreï Makine se v svojih romanih zavzeto in občutljivo odziva na pereča družbena dogajanja v preteklosti in sedanjosti. Pri tem neredko jemlje v precep usodo posameznika v totalitarnih režimih, najpogosteje v Sovjetski zvezi. Kako drugače. Rodil se je leta 1957 v Krasnojarsku in pri tridesetih letih emigriral v Pariz ter začel ustvarjati v francoskem jeziku. »Francoščina mi daje distanco, ki jo pisatelj potrebuje. Moraš biti oddaljen od nečesa, spominov, dežele,« pravi. Od tod nemara tudi jezikovna dognanost njegovih del, ki tudi v odličnih prevodih Nadje Dobnik ne izgubi vseh subtilnih odtenkov.
A samo to ne bi zadostovalo za uspeh njegovih del. Dar njegove pripovedovalske veščine se nenehno razvija, bralca zgrabi zdaj z nenavadnimi dramskimi preobrati, zdaj s poetičnimi orisi, pa spet z razgaljanjem obstoječe stvarnosti. Z izredno psihološko poglobljenostjo junakov pred bralcem razgrinja mehanizme bivanja, secira preživetvene vzgibe posameznika ali družbe in kot vodilo našega vidi hrepenenje po ljubezni.
Roman Otočje drugačnega življenja je zgodba v zgodbi. Pisatelj kot pripovedovalec v uvodnem in zaključnem delu romana prek pogovora in pozneje prek samostojne izpovedi postavi glavnega junaka Pavla Gartseva v čas, ko se je ruska oblast pripravljala na morebitno tretjo svetovno vojno. S tem namenom je v začetku petdesetih let preteklega stoletja organizirala vojaške manevre v vojaškem taborišču na Daljnem vzhodu, kjer se znajde tudi glavni junak. Po ekstremnem urjenju je dodeljen v posebno enoto, ki naj bi poiskala in ujela kaznjenca, ki je pobegnil iz taborišča v Sibiriji. Med preganjalci so poleg Garceva še Ratinski, Vasin, Luskas, Butov, različni po vojaškem činu, oblasti in vlogi, ter pes Almaz; vsak s svojim videnjem naloge, ambicijami, strahovi in osebno zgodovino, ki jo pisatelj spretno postopoma prikazuje. Že opis dinamike odnosov med njimi bi lahko bil zagotovilo za napeto branje, nekateri kritiki so roman celo označili za sibirski vestern. Toda Makine zastavljeno še stopnjuje. Postopoma namreč razkriva identiteto ubežnika – izkaže se, da gre za žensko, to pa v preganjalcih, moških prebudi različna občutja, od podivjane nasilnosti do hrepenenja po ljubezni. Tu stopi v ospredje Makinova poetična plat. Vasin, eden od preganjalcev, ki je poleg Gartseva najbolj pozitiven junak, prijatelju zaupa:
»Ko sem zagledal ubežnico – da gre za žensko mi je postalo jasno četrti dan našega zasledovanja – sem začutil željo, da bi dan za dnem hodil po njenih stopinjah in ponoči varoval njene ognje. To bi mi zadostovalo, da bi verjel, da božanska svetloba obstaja. Ne, svetloba je preveč! Samo da bi verjel, da obstaja še nekaj drugega kot naše življenje. Neko drugo življenje. Tisto, v katerem bom hodil za to žensko, ne da bi jo kdaj dosegel …«
Ko preganjalci zaradi nesreč, bolezni in čudnih naključij drug za drugim zapuščajo ekipo in glavni junak ostane sam, se sprva navidezna vez med njim in ubežnico okrepi, ljubezen deluje skoraj kot živ organizem s posebno logiko, ki pozna skrivnosti tajge. Tej v slikovitih opisih narave pripada posebno mesto. Že v uvodnem poglavju je pisatelj zapisal:
»V »tajgi« hoditi nima dobesednega pomena. V resnici se je treba gibati z lahkotnostjo plavalca. Kdor bi si hotel utirati pot s silo in lomljenjem, bi hitro omagal, opozoril nase in nazadnje zasovražil to valovanje vej, vresja in grmičevja, ki se raztezajo nad tlemi.«
Toda ljubezenska zgodba med glavnima protagonistoma lahko svobodno zaživi le na koncu sveta, na otočju drugačnega življenja, na Šantarskih otokih, kjer se zaradi magnetne anomalije še igla kompasa nenehno vrti in nikoli ne more pravilno pokazati severa. In ne nazadnje – v sklepnem delu pripovedovalec s svojim razmišljanjem doda poudarke, zaradi katerih ta politično-pustolovski roman izzveni predvsem kot roman o metafizičnem iskanju.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov