Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc
Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Prevedla Nadja Dobnik Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Andreï Makine se v svojih romanih zavzeto in občutljivo odziva na pereča družbena dogajanja v preteklosti in sedanjosti. Pri tem neredko jemlje v precep usodo posameznika v totalitarnih režimih, najpogosteje v Sovjetski zvezi. Kako drugače. Rodil se je leta 1957 v Krasnojarsku in pri tridesetih letih emigriral v Pariz ter začel ustvarjati v francoskem jeziku. »Francoščina mi daje distanco, ki jo pisatelj potrebuje. Moraš biti oddaljen od nečesa, spominov, dežele,« pravi. Od tod nemara tudi jezikovna dognanost njegovih del, ki tudi v odličnih prevodih Nadje Dobnik ne izgubi vseh subtilnih odtenkov.
A samo to ne bi zadostovalo za uspeh njegovih del. Dar njegove pripovedovalske veščine se nenehno razvija, bralca zgrabi zdaj z nenavadnimi dramskimi preobrati, zdaj s poetičnimi orisi, pa spet z razgaljanjem obstoječe stvarnosti. Z izredno psihološko poglobljenostjo junakov pred bralcem razgrinja mehanizme bivanja, secira preživetvene vzgibe posameznika ali družbe in kot vodilo našega vidi hrepenenje po ljubezni.
Roman Otočje drugačnega življenja je zgodba v zgodbi. Pisatelj kot pripovedovalec v uvodnem in zaključnem delu romana prek pogovora in pozneje prek samostojne izpovedi postavi glavnega junaka Pavla Gartseva v čas, ko se je ruska oblast pripravljala na morebitno tretjo svetovno vojno. S tem namenom je v začetku petdesetih let preteklega stoletja organizirala vojaške manevre v vojaškem taborišču na Daljnem vzhodu, kjer se znajde tudi glavni junak. Po ekstremnem urjenju je dodeljen v posebno enoto, ki naj bi poiskala in ujela kaznjenca, ki je pobegnil iz taborišča v Sibiriji. Med preganjalci so poleg Garceva še Ratinski, Vasin, Luskas, Butov, različni po vojaškem činu, oblasti in vlogi, ter pes Almaz; vsak s svojim videnjem naloge, ambicijami, strahovi in osebno zgodovino, ki jo pisatelj spretno postopoma prikazuje. Že opis dinamike odnosov med njimi bi lahko bil zagotovilo za napeto branje, nekateri kritiki so roman celo označili za sibirski vestern. Toda Makine zastavljeno še stopnjuje. Postopoma namreč razkriva identiteto ubežnika – izkaže se, da gre za žensko, to pa v preganjalcih, moških prebudi različna občutja, od podivjane nasilnosti do hrepenenja po ljubezni. Tu stopi v ospredje Makinova poetična plat. Vasin, eden od preganjalcev, ki je poleg Gartseva najbolj pozitiven junak, prijatelju zaupa:
»Ko sem zagledal ubežnico – da gre za žensko mi je postalo jasno četrti dan našega zasledovanja – sem začutil željo, da bi dan za dnem hodil po njenih stopinjah in ponoči varoval njene ognje. To bi mi zadostovalo, da bi verjel, da božanska svetloba obstaja. Ne, svetloba je preveč! Samo da bi verjel, da obstaja še nekaj drugega kot naše življenje. Neko drugo življenje. Tisto, v katerem bom hodil za to žensko, ne da bi jo kdaj dosegel …«
Ko preganjalci zaradi nesreč, bolezni in čudnih naključij drug za drugim zapuščajo ekipo in glavni junak ostane sam, se sprva navidezna vez med njim in ubežnico okrepi, ljubezen deluje skoraj kot živ organizem s posebno logiko, ki pozna skrivnosti tajge. Tej v slikovitih opisih narave pripada posebno mesto. Že v uvodnem poglavju je pisatelj zapisal:
»V »tajgi« hoditi nima dobesednega pomena. V resnici se je treba gibati z lahkotnostjo plavalca. Kdor bi si hotel utirati pot s silo in lomljenjem, bi hitro omagal, opozoril nase in nazadnje zasovražil to valovanje vej, vresja in grmičevja, ki se raztezajo nad tlemi.«
Toda ljubezenska zgodba med glavnima protagonistoma lahko svobodno zaživi le na koncu sveta, na otočju drugačnega življenja, na Šantarskih otokih, kjer se zaradi magnetne anomalije še igla kompasa nenehno vrti in nikoli ne more pravilno pokazati severa. In ne nazadnje – v sklepnem delu pripovedovalec s svojim razmišljanjem doda poudarke, zaradi katerih ta politično-pustolovski roman izzveni predvsem kot roman o metafizičnem iskanju.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc
Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Prevedla Nadja Dobnik Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Andreï Makine se v svojih romanih zavzeto in občutljivo odziva na pereča družbena dogajanja v preteklosti in sedanjosti. Pri tem neredko jemlje v precep usodo posameznika v totalitarnih režimih, najpogosteje v Sovjetski zvezi. Kako drugače. Rodil se je leta 1957 v Krasnojarsku in pri tridesetih letih emigriral v Pariz ter začel ustvarjati v francoskem jeziku. »Francoščina mi daje distanco, ki jo pisatelj potrebuje. Moraš biti oddaljen od nečesa, spominov, dežele,« pravi. Od tod nemara tudi jezikovna dognanost njegovih del, ki tudi v odličnih prevodih Nadje Dobnik ne izgubi vseh subtilnih odtenkov.
A samo to ne bi zadostovalo za uspeh njegovih del. Dar njegove pripovedovalske veščine se nenehno razvija, bralca zgrabi zdaj z nenavadnimi dramskimi preobrati, zdaj s poetičnimi orisi, pa spet z razgaljanjem obstoječe stvarnosti. Z izredno psihološko poglobljenostjo junakov pred bralcem razgrinja mehanizme bivanja, secira preživetvene vzgibe posameznika ali družbe in kot vodilo našega vidi hrepenenje po ljubezni.
Roman Otočje drugačnega življenja je zgodba v zgodbi. Pisatelj kot pripovedovalec v uvodnem in zaključnem delu romana prek pogovora in pozneje prek samostojne izpovedi postavi glavnega junaka Pavla Gartseva v čas, ko se je ruska oblast pripravljala na morebitno tretjo svetovno vojno. S tem namenom je v začetku petdesetih let preteklega stoletja organizirala vojaške manevre v vojaškem taborišču na Daljnem vzhodu, kjer se znajde tudi glavni junak. Po ekstremnem urjenju je dodeljen v posebno enoto, ki naj bi poiskala in ujela kaznjenca, ki je pobegnil iz taborišča v Sibiriji. Med preganjalci so poleg Garceva še Ratinski, Vasin, Luskas, Butov, različni po vojaškem činu, oblasti in vlogi, ter pes Almaz; vsak s svojim videnjem naloge, ambicijami, strahovi in osebno zgodovino, ki jo pisatelj spretno postopoma prikazuje. Že opis dinamike odnosov med njimi bi lahko bil zagotovilo za napeto branje, nekateri kritiki so roman celo označili za sibirski vestern. Toda Makine zastavljeno še stopnjuje. Postopoma namreč razkriva identiteto ubežnika – izkaže se, da gre za žensko, to pa v preganjalcih, moških prebudi različna občutja, od podivjane nasilnosti do hrepenenja po ljubezni. Tu stopi v ospredje Makinova poetična plat. Vasin, eden od preganjalcev, ki je poleg Gartseva najbolj pozitiven junak, prijatelju zaupa:
»Ko sem zagledal ubežnico – da gre za žensko mi je postalo jasno četrti dan našega zasledovanja – sem začutil željo, da bi dan za dnem hodil po njenih stopinjah in ponoči varoval njene ognje. To bi mi zadostovalo, da bi verjel, da božanska svetloba obstaja. Ne, svetloba je preveč! Samo da bi verjel, da obstaja še nekaj drugega kot naše življenje. Neko drugo življenje. Tisto, v katerem bom hodil za to žensko, ne da bi jo kdaj dosegel …«
Ko preganjalci zaradi nesreč, bolezni in čudnih naključij drug za drugim zapuščajo ekipo in glavni junak ostane sam, se sprva navidezna vez med njim in ubežnico okrepi, ljubezen deluje skoraj kot živ organizem s posebno logiko, ki pozna skrivnosti tajge. Tej v slikovitih opisih narave pripada posebno mesto. Že v uvodnem poglavju je pisatelj zapisal:
»V »tajgi« hoditi nima dobesednega pomena. V resnici se je treba gibati z lahkotnostjo plavalca. Kdor bi si hotel utirati pot s silo in lomljenjem, bi hitro omagal, opozoril nase in nazadnje zasovražil to valovanje vej, vresja in grmičevja, ki se raztezajo nad tlemi.«
Toda ljubezenska zgodba med glavnima protagonistoma lahko svobodno zaživi le na koncu sveta, na otočju drugačnega življenja, na Šantarskih otokih, kjer se zaradi magnetne anomalije še igla kompasa nenehno vrti in nikoli ne more pravilno pokazati severa. In ne nazadnje – v sklepnem delu pripovedovalec s svojim razmišljanjem doda poudarke, zaradi katerih ta politično-pustolovski roman izzveni predvsem kot roman o metafizičnem iskanju.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Neveljaven email naslov