Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bere Višnja Fičor.
Prevedla Živa Čebulj; Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Romaneskni prvenec Adeline Dieudonné Resnično življenje je bil po izidu ena najbolj branih pa tudi nagrajevanih knjig v Belgiji in v Franciji. Celo slovita avtorica Amélie Nothomb je v neki televizijski oddaji dejala, da je preprosto ni mogla izpustiti iz rok in jo je prebrala v nekaj urah. Čeprav smo seznanjeni z grobim opisom zgodbe, ob prebiranju prvih nekaj strani ne vemo natančno, kaj pričakovati v nadaljevanju, medtem ko spremljamo otroško igro ter bratsko-sestrski odnos otrok iz disfunkcionalne družine ob povsem pasivni materi in z lovom obsedenem očetu alkoholiku. Morda si otroka prav zato dovolita pobeg v domišljijske svetove in interpretacije. Sobo z lovskimi trofejami na primer imenujeta soba s trupli, avtomobilski odpad, na katerem se pogosto igrata, pa pokopališče avtomobilov. Že kmalu se izkaže, da ta poimenovanja niso povezana le z otroško nedolžnostjo, temveč upravičujejo slutnjo nevarnosti, grožnje, celo smrti, ki preveva preostanek knjige po tem, ko potek dogodkov in družinske dinamike v naslednjih nekaj letih usodno zaznamuje nenavadna tragedija. Travma bratcu Gillesu odvzame dar govora in nasmeh ter ga spremeni v okrutnega nasilneža, ki med drugim muči in mori živali, njegova sestrica pa postane prava junakinja, odločena, da ga reši tako imenovane hijene, ki ga je obsedla. Sestričinega imena ne izvemo, kot tudi ne imen nekaterih drugih likov; avtorica pravi, da je namenoma tako, saj so univerzalni in se z njimi lahko marsikdo poistoveti. S projekcijo televizijske resničnosti na siceršnjo verjame, da bo to mogoče, če naredi časovni stroj, za kar pa mora postati Marie Curie. Če bi le bilo tako preprosto – a resnično življenje je precej bolj zapleteno in polno preizkušenj, kot so nasilje v družini, mizoginija ali v skrajnem primeru dobesedni boj za preživetje. Bolj ko Gilles postaja podoben očetu, raje ga ta ima in bolj ga ščuva proti odraščajoči hčerki. Gilles jo zasmehuje in izziva, hkrati pa se je boji in do nje čuti ljubosumje. Mizogina gonja, posledica osebnih frustracij in stereotipne polarizacije spolov med trpinčenima mamo in hčerko splete vez, ki je prej ni bilo in tudi v materi prebudi nekaj potlačene drznosti. Preizkus teorije »ali si plen ali plenilec« neke noči v gozdu privede agresijo do vrhunca; izbira vmesne poti pa razburljivo avanturo, ki jo vizualiziramo kot akcijski film ali psihološki triler, vodi do sicer skrajnega, a katarzičnega razpleta. Branje Resničnega življenja je kot hitra vožnja po luknjasti cesti ali sunkoviti obrati na vlaku smrti – vzbuja tako fizične kot psihične reakcije; od pričakovanja, vznemirjenja, zgroženosti, tesnobe, jeze, žalosti do nasmeha in olajšanja, pa čeprav morda z grenkim priokusom.
Junakinji drugega kot surov boj za preživetje pravzaprav ne preostane; odraste hitro, kot so v to pač prisiljeni otroci, ki izhajajo iz neugodnih razmer. V njej so neizmerna moč; sila požrtvovalnosti, ki jo žene naprej v čistosti njenega namena, zrelost in odločenost, ki pritičeta odrasli ženski, ter otroška naivnost in vera v to, da na koncu dobro vselej premaga zlo. Pooseblja tudi energijo, ki se upre igram moči in favoriziranju prevlade enega spola nad drugim. Roman, ki zajema obdobje osmih let, se odvije hitro, kot bi bil napisan v enem zamahu, njegova glasbena podlaga, pravi Adeline Dieudonné, pa je poživljajoča in nekoliko agresivna metalska glasba, ki ji je med pisanjem dajala zagon.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bere Višnja Fičor.
Prevedla Živa Čebulj; Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Romaneskni prvenec Adeline Dieudonné Resnično življenje je bil po izidu ena najbolj branih pa tudi nagrajevanih knjig v Belgiji in v Franciji. Celo slovita avtorica Amélie Nothomb je v neki televizijski oddaji dejala, da je preprosto ni mogla izpustiti iz rok in jo je prebrala v nekaj urah. Čeprav smo seznanjeni z grobim opisom zgodbe, ob prebiranju prvih nekaj strani ne vemo natančno, kaj pričakovati v nadaljevanju, medtem ko spremljamo otroško igro ter bratsko-sestrski odnos otrok iz disfunkcionalne družine ob povsem pasivni materi in z lovom obsedenem očetu alkoholiku. Morda si otroka prav zato dovolita pobeg v domišljijske svetove in interpretacije. Sobo z lovskimi trofejami na primer imenujeta soba s trupli, avtomobilski odpad, na katerem se pogosto igrata, pa pokopališče avtomobilov. Že kmalu se izkaže, da ta poimenovanja niso povezana le z otroško nedolžnostjo, temveč upravičujejo slutnjo nevarnosti, grožnje, celo smrti, ki preveva preostanek knjige po tem, ko potek dogodkov in družinske dinamike v naslednjih nekaj letih usodno zaznamuje nenavadna tragedija. Travma bratcu Gillesu odvzame dar govora in nasmeh ter ga spremeni v okrutnega nasilneža, ki med drugim muči in mori živali, njegova sestrica pa postane prava junakinja, odločena, da ga reši tako imenovane hijene, ki ga je obsedla. Sestričinega imena ne izvemo, kot tudi ne imen nekaterih drugih likov; avtorica pravi, da je namenoma tako, saj so univerzalni in se z njimi lahko marsikdo poistoveti. S projekcijo televizijske resničnosti na siceršnjo verjame, da bo to mogoče, če naredi časovni stroj, za kar pa mora postati Marie Curie. Če bi le bilo tako preprosto – a resnično življenje je precej bolj zapleteno in polno preizkušenj, kot so nasilje v družini, mizoginija ali v skrajnem primeru dobesedni boj za preživetje. Bolj ko Gilles postaja podoben očetu, raje ga ta ima in bolj ga ščuva proti odraščajoči hčerki. Gilles jo zasmehuje in izziva, hkrati pa se je boji in do nje čuti ljubosumje. Mizogina gonja, posledica osebnih frustracij in stereotipne polarizacije spolov med trpinčenima mamo in hčerko splete vez, ki je prej ni bilo in tudi v materi prebudi nekaj potlačene drznosti. Preizkus teorije »ali si plen ali plenilec« neke noči v gozdu privede agresijo do vrhunca; izbira vmesne poti pa razburljivo avanturo, ki jo vizualiziramo kot akcijski film ali psihološki triler, vodi do sicer skrajnega, a katarzičnega razpleta. Branje Resničnega življenja je kot hitra vožnja po luknjasti cesti ali sunkoviti obrati na vlaku smrti – vzbuja tako fizične kot psihične reakcije; od pričakovanja, vznemirjenja, zgroženosti, tesnobe, jeze, žalosti do nasmeha in olajšanja, pa čeprav morda z grenkim priokusom.
Junakinji drugega kot surov boj za preživetje pravzaprav ne preostane; odraste hitro, kot so v to pač prisiljeni otroci, ki izhajajo iz neugodnih razmer. V njej so neizmerna moč; sila požrtvovalnosti, ki jo žene naprej v čistosti njenega namena, zrelost in odločenost, ki pritičeta odrasli ženski, ter otroška naivnost in vera v to, da na koncu dobro vselej premaga zlo. Pooseblja tudi energijo, ki se upre igram moči in favoriziranju prevlade enega spola nad drugim. Roman, ki zajema obdobje osmih let, se odvije hitro, kot bi bil napisan v enem zamahu, njegova glasbena podlaga, pravi Adeline Dieudonné, pa je poživljajoča in nekoliko agresivna metalska glasba, ki ji je med pisanjem dajala zagon.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov