Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Skupina žensk, ki se bori za ženske pravice, se odloči, da bo sabotirala lepotno tekmovanje miss sveta, prenašano prek televizije, dogodek z večjo gledanostjo kot pristanek na luni.
Neodvisne, zgodovinska drama scenaristk Rebecce Frayn in Gaby Chiappe ter režiserke Philippe Lowthorpe je postavljena v London v leto 1970. Skupina žensk, ki se bori za ženske pravice, se odloči, da bo sabotirala lepotno tekmovanje miss sveta, prenašano prek televizije, dogodek z večjo gledanostjo kot pristanek na luni. Skupina se bori za to, da bi ženske presegle status objekta. O filmu Neodvisne pa v besedilu Matica Majcna:
Leta 1970 bi težko našli kakšen kotiček zahodnega sveta, ki ne bi bil pod vtisom kontrakulturnih gibanj. Naj je šlo za feminizem, varovanje okolja, hipijevstvo, pacifizem ali državljanske pravice etničnih manjšin – zdelo se je, da je razviti svet postal veliko vrelišče družbenih trenj, ki so si zadala cilj, da spremenijo miselnost prejšnjih rodov. Torej ni bilo nič čudnega, da so te uporniške vibracije dosegle tudi najbolj priljubljene popkulturne institucije, med katere je sodilo tudi izbiranje mis sveta. Tradicionalna podelitev, ki je bila prvič organizirana leta 1951, je leto za letom polnila naslovnice časopisov, hkrati pa jo je na milijone gledalcev spremljalo tudi živo, na televizorjih. A tistega leta je veter sprememb zavel tudi na tem odru in prav to je predmet filma Neodvisne britanske režiserke Philippe Lowthorpe.
Izbiranje mis sveta je v tistem obdobju pomenilo slikovito alegorijo družbene ureditve, ki je bila takrat na začetku zatona. Prireditev je bila zapolnjena s seksističnimi opazkami ter demonstracijo moške intelektualne superiornosti, ki jo je v veliki meri uresničeval voditelj Bob Hope. Britanska veja Gibanja za osvoboditev žensk si je zadala nalogo, da bo dogodek preprečila, in to ji je tudi uspelo. Aktivistke pa niso računale na popolnoma drugo plat te prireditve – dejstvo, da je val družbenih sprememb zavel tudi med 58 kandidatkami, ki so se v zakulisju mrzlično pripravljale, da se bodo v svoji najbolj sijoči podobi predstavile pod žarometi. Razpoke so se recimo kazale ob primeru Južne Afrike, ki je na tekmovanje poslala tako svetlo- kot temnopolto predstavnico, vse več je bilo vprašanj o povezavi med zastopanjem držav in družbeno odgovornostjo, hkrati pa so tudi preostale temnopolte predstavnice že čutile, da bo kaj kmalu dozorel trenutek, ko bo ena izmed njih prekinila belsko dominacijo in s senzacionalno zmago svetu sporočila, da se počasi, a vztrajno spreminja.
S temi vzporednimi boji film pred gledalce postavi vprašanje o učinkovitosti posameznih oblik boja za družbene spremembe: ali je bolje čakati, da se sistem od znotraj postopoma spremeni na bolje, ali pa je za družbene prelomnice vendarle potrebno odločnejše aktivistično delovanje?
Pri tem se pokaže marsikatera podobnost z izvrstno mini serijo HBO Gospa Amerika, ki je nastala pred kratkim, ta primerjava pa razkrije tudi vse pomanjkljivosti filma Neodvisne. Gospa Amerika je potrebovala 7 ur, da je natančno predstavila vse like in silnice nekega resničnega zgodovinskega trenutka, Neodvisne pa s svojimi 106 minutami ponudijo le bežen opis pripetljajev pred in med omenjenim tekmovanjem ter po njem. Čeprav film angažira prekaljeno igralsko zasedbo s Keiro Knightley in skoraj neprepoznavnim Gregom Kinnearjem na čelu, pa pološčena režija in fotografija iz pripovedi izklešeta že skoraj hollywoodsko zgodovinsko dramo, ki morda res prikazuje družbeno prelomnico, ne uspe pa ji v gledalcu vzbuditi podobnega zanosa, kot ga utelešajo junakinje filma. Izkaže se, da so si tovrstne zgodovinske lekcije v filmskem svetu med sabo močno podobne – pomislimo na nedavne filme, kot so Sufražetke, Mary Shelley in Čas deklištva. Vsa omenjena dela si ženski boj za enakopravnost težko predstavljajo drugače kot v obliki klasične kostumske drame, ta žanr pa se v svoji usmerjenosti v preteklost bolj nagiba k eskapizmu kot k neposrednemu apelu za gledalčevo sodelovanje v aktualnih družbenih vprašanjih. Na tem tematskem področju smo v zadnjih letih nazorno videli, da lahko serija, kakršna je Deklina zgodba, s svojim provokativnim in temačnim prikazom hipotetične prihodnosti veliko učinkoviteje zbudi čustva gledalcev in s tem bolje opiše današnji čas kot pa taki okrašeni opisi preteklosti.
Skupina žensk, ki se bori za ženske pravice, se odloči, da bo sabotirala lepotno tekmovanje miss sveta, prenašano prek televizije, dogodek z večjo gledanostjo kot pristanek na luni.
Neodvisne, zgodovinska drama scenaristk Rebecce Frayn in Gaby Chiappe ter režiserke Philippe Lowthorpe je postavljena v London v leto 1970. Skupina žensk, ki se bori za ženske pravice, se odloči, da bo sabotirala lepotno tekmovanje miss sveta, prenašano prek televizije, dogodek z večjo gledanostjo kot pristanek na luni. Skupina se bori za to, da bi ženske presegle status objekta. O filmu Neodvisne pa v besedilu Matica Majcna:
Leta 1970 bi težko našli kakšen kotiček zahodnega sveta, ki ne bi bil pod vtisom kontrakulturnih gibanj. Naj je šlo za feminizem, varovanje okolja, hipijevstvo, pacifizem ali državljanske pravice etničnih manjšin – zdelo se je, da je razviti svet postal veliko vrelišče družbenih trenj, ki so si zadala cilj, da spremenijo miselnost prejšnjih rodov. Torej ni bilo nič čudnega, da so te uporniške vibracije dosegle tudi najbolj priljubljene popkulturne institucije, med katere je sodilo tudi izbiranje mis sveta. Tradicionalna podelitev, ki je bila prvič organizirana leta 1951, je leto za letom polnila naslovnice časopisov, hkrati pa jo je na milijone gledalcev spremljalo tudi živo, na televizorjih. A tistega leta je veter sprememb zavel tudi na tem odru in prav to je predmet filma Neodvisne britanske režiserke Philippe Lowthorpe.
Izbiranje mis sveta je v tistem obdobju pomenilo slikovito alegorijo družbene ureditve, ki je bila takrat na začetku zatona. Prireditev je bila zapolnjena s seksističnimi opazkami ter demonstracijo moške intelektualne superiornosti, ki jo je v veliki meri uresničeval voditelj Bob Hope. Britanska veja Gibanja za osvoboditev žensk si je zadala nalogo, da bo dogodek preprečila, in to ji je tudi uspelo. Aktivistke pa niso računale na popolnoma drugo plat te prireditve – dejstvo, da je val družbenih sprememb zavel tudi med 58 kandidatkami, ki so se v zakulisju mrzlično pripravljale, da se bodo v svoji najbolj sijoči podobi predstavile pod žarometi. Razpoke so se recimo kazale ob primeru Južne Afrike, ki je na tekmovanje poslala tako svetlo- kot temnopolto predstavnico, vse več je bilo vprašanj o povezavi med zastopanjem držav in družbeno odgovornostjo, hkrati pa so tudi preostale temnopolte predstavnice že čutile, da bo kaj kmalu dozorel trenutek, ko bo ena izmed njih prekinila belsko dominacijo in s senzacionalno zmago svetu sporočila, da se počasi, a vztrajno spreminja.
S temi vzporednimi boji film pred gledalce postavi vprašanje o učinkovitosti posameznih oblik boja za družbene spremembe: ali je bolje čakati, da se sistem od znotraj postopoma spremeni na bolje, ali pa je za družbene prelomnice vendarle potrebno odločnejše aktivistično delovanje?
Pri tem se pokaže marsikatera podobnost z izvrstno mini serijo HBO Gospa Amerika, ki je nastala pred kratkim, ta primerjava pa razkrije tudi vse pomanjkljivosti filma Neodvisne. Gospa Amerika je potrebovala 7 ur, da je natančno predstavila vse like in silnice nekega resničnega zgodovinskega trenutka, Neodvisne pa s svojimi 106 minutami ponudijo le bežen opis pripetljajev pred in med omenjenim tekmovanjem ter po njem. Čeprav film angažira prekaljeno igralsko zasedbo s Keiro Knightley in skoraj neprepoznavnim Gregom Kinnearjem na čelu, pa pološčena režija in fotografija iz pripovedi izklešeta že skoraj hollywoodsko zgodovinsko dramo, ki morda res prikazuje družbeno prelomnico, ne uspe pa ji v gledalcu vzbuditi podobnega zanosa, kot ga utelešajo junakinje filma. Izkaže se, da so si tovrstne zgodovinske lekcije v filmskem svetu med sabo močno podobne – pomislimo na nedavne filme, kot so Sufražetke, Mary Shelley in Čas deklištva. Vsa omenjena dela si ženski boj za enakopravnost težko predstavljajo drugače kot v obliki klasične kostumske drame, ta žanr pa se v svoji usmerjenosti v preteklost bolj nagiba k eskapizmu kot k neposrednemu apelu za gledalčevo sodelovanje v aktualnih družbenih vprašanjih. Na tem tematskem področju smo v zadnjih letih nazorno videli, da lahko serija, kakršna je Deklina zgodba, s svojim provokativnim in temačnim prikazom hipotetične prihodnosti veliko učinkoviteje zbudi čustva gledalcev in s tem bolje opiše današnji čas kot pa taki okrašeni opisi preteklosti.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov