Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Skupina žensk, ki se bori za ženske pravice, se odloči, da bo sabotirala lepotno tekmovanje miss sveta, prenašano prek televizije, dogodek z večjo gledanostjo kot pristanek na luni.
Neodvisne, zgodovinska drama scenaristk Rebecce Frayn in Gaby Chiappe ter režiserke Philippe Lowthorpe je postavljena v London v leto 1970. Skupina žensk, ki se bori za ženske pravice, se odloči, da bo sabotirala lepotno tekmovanje miss sveta, prenašano prek televizije, dogodek z večjo gledanostjo kot pristanek na luni. Skupina se bori za to, da bi ženske presegle status objekta. O filmu Neodvisne pa v besedilu Matica Majcna:
Leta 1970 bi težko našli kakšen kotiček zahodnega sveta, ki ne bi bil pod vtisom kontrakulturnih gibanj. Naj je šlo za feminizem, varovanje okolja, hipijevstvo, pacifizem ali državljanske pravice etničnih manjšin – zdelo se je, da je razviti svet postal veliko vrelišče družbenih trenj, ki so si zadala cilj, da spremenijo miselnost prejšnjih rodov. Torej ni bilo nič čudnega, da so te uporniške vibracije dosegle tudi najbolj priljubljene popkulturne institucije, med katere je sodilo tudi izbiranje mis sveta. Tradicionalna podelitev, ki je bila prvič organizirana leta 1951, je leto za letom polnila naslovnice časopisov, hkrati pa jo je na milijone gledalcev spremljalo tudi živo, na televizorjih. A tistega leta je veter sprememb zavel tudi na tem odru in prav to je predmet filma Neodvisne britanske režiserke Philippe Lowthorpe.
Izbiranje mis sveta je v tistem obdobju pomenilo slikovito alegorijo družbene ureditve, ki je bila takrat na začetku zatona. Prireditev je bila zapolnjena s seksističnimi opazkami ter demonstracijo moške intelektualne superiornosti, ki jo je v veliki meri uresničeval voditelj Bob Hope. Britanska veja Gibanja za osvoboditev žensk si je zadala nalogo, da bo dogodek preprečila, in to ji je tudi uspelo. Aktivistke pa niso računale na popolnoma drugo plat te prireditve – dejstvo, da je val družbenih sprememb zavel tudi med 58 kandidatkami, ki so se v zakulisju mrzlično pripravljale, da se bodo v svoji najbolj sijoči podobi predstavile pod žarometi. Razpoke so se recimo kazale ob primeru Južne Afrike, ki je na tekmovanje poslala tako svetlo- kot temnopolto predstavnico, vse več je bilo vprašanj o povezavi med zastopanjem držav in družbeno odgovornostjo, hkrati pa so tudi preostale temnopolte predstavnice že čutile, da bo kaj kmalu dozorel trenutek, ko bo ena izmed njih prekinila belsko dominacijo in s senzacionalno zmago svetu sporočila, da se počasi, a vztrajno spreminja.
S temi vzporednimi boji film pred gledalce postavi vprašanje o učinkovitosti posameznih oblik boja za družbene spremembe: ali je bolje čakati, da se sistem od znotraj postopoma spremeni na bolje, ali pa je za družbene prelomnice vendarle potrebno odločnejše aktivistično delovanje?
Pri tem se pokaže marsikatera podobnost z izvrstno mini serijo HBO Gospa Amerika, ki je nastala pred kratkim, ta primerjava pa razkrije tudi vse pomanjkljivosti filma Neodvisne. Gospa Amerika je potrebovala 7 ur, da je natančno predstavila vse like in silnice nekega resničnega zgodovinskega trenutka, Neodvisne pa s svojimi 106 minutami ponudijo le bežen opis pripetljajev pred in med omenjenim tekmovanjem ter po njem. Čeprav film angažira prekaljeno igralsko zasedbo s Keiro Knightley in skoraj neprepoznavnim Gregom Kinnearjem na čelu, pa pološčena režija in fotografija iz pripovedi izklešeta že skoraj hollywoodsko zgodovinsko dramo, ki morda res prikazuje družbeno prelomnico, ne uspe pa ji v gledalcu vzbuditi podobnega zanosa, kot ga utelešajo junakinje filma. Izkaže se, da so si tovrstne zgodovinske lekcije v filmskem svetu med sabo močno podobne – pomislimo na nedavne filme, kot so Sufražetke, Mary Shelley in Čas deklištva. Vsa omenjena dela si ženski boj za enakopravnost težko predstavljajo drugače kot v obliki klasične kostumske drame, ta žanr pa se v svoji usmerjenosti v preteklost bolj nagiba k eskapizmu kot k neposrednemu apelu za gledalčevo sodelovanje v aktualnih družbenih vprašanjih. Na tem tematskem področju smo v zadnjih letih nazorno videli, da lahko serija, kakršna je Deklina zgodba, s svojim provokativnim in temačnim prikazom hipotetične prihodnosti veliko učinkoviteje zbudi čustva gledalcev in s tem bolje opiše današnji čas kot pa taki okrašeni opisi preteklosti.
Skupina žensk, ki se bori za ženske pravice, se odloči, da bo sabotirala lepotno tekmovanje miss sveta, prenašano prek televizije, dogodek z večjo gledanostjo kot pristanek na luni.
Neodvisne, zgodovinska drama scenaristk Rebecce Frayn in Gaby Chiappe ter režiserke Philippe Lowthorpe je postavljena v London v leto 1970. Skupina žensk, ki se bori za ženske pravice, se odloči, da bo sabotirala lepotno tekmovanje miss sveta, prenašano prek televizije, dogodek z večjo gledanostjo kot pristanek na luni. Skupina se bori za to, da bi ženske presegle status objekta. O filmu Neodvisne pa v besedilu Matica Majcna:
Leta 1970 bi težko našli kakšen kotiček zahodnega sveta, ki ne bi bil pod vtisom kontrakulturnih gibanj. Naj je šlo za feminizem, varovanje okolja, hipijevstvo, pacifizem ali državljanske pravice etničnih manjšin – zdelo se je, da je razviti svet postal veliko vrelišče družbenih trenj, ki so si zadala cilj, da spremenijo miselnost prejšnjih rodov. Torej ni bilo nič čudnega, da so te uporniške vibracije dosegle tudi najbolj priljubljene popkulturne institucije, med katere je sodilo tudi izbiranje mis sveta. Tradicionalna podelitev, ki je bila prvič organizirana leta 1951, je leto za letom polnila naslovnice časopisov, hkrati pa jo je na milijone gledalcev spremljalo tudi živo, na televizorjih. A tistega leta je veter sprememb zavel tudi na tem odru in prav to je predmet filma Neodvisne britanske režiserke Philippe Lowthorpe.
Izbiranje mis sveta je v tistem obdobju pomenilo slikovito alegorijo družbene ureditve, ki je bila takrat na začetku zatona. Prireditev je bila zapolnjena s seksističnimi opazkami ter demonstracijo moške intelektualne superiornosti, ki jo je v veliki meri uresničeval voditelj Bob Hope. Britanska veja Gibanja za osvoboditev žensk si je zadala nalogo, da bo dogodek preprečila, in to ji je tudi uspelo. Aktivistke pa niso računale na popolnoma drugo plat te prireditve – dejstvo, da je val družbenih sprememb zavel tudi med 58 kandidatkami, ki so se v zakulisju mrzlično pripravljale, da se bodo v svoji najbolj sijoči podobi predstavile pod žarometi. Razpoke so se recimo kazale ob primeru Južne Afrike, ki je na tekmovanje poslala tako svetlo- kot temnopolto predstavnico, vse več je bilo vprašanj o povezavi med zastopanjem držav in družbeno odgovornostjo, hkrati pa so tudi preostale temnopolte predstavnice že čutile, da bo kaj kmalu dozorel trenutek, ko bo ena izmed njih prekinila belsko dominacijo in s senzacionalno zmago svetu sporočila, da se počasi, a vztrajno spreminja.
S temi vzporednimi boji film pred gledalce postavi vprašanje o učinkovitosti posameznih oblik boja za družbene spremembe: ali je bolje čakati, da se sistem od znotraj postopoma spremeni na bolje, ali pa je za družbene prelomnice vendarle potrebno odločnejše aktivistično delovanje?
Pri tem se pokaže marsikatera podobnost z izvrstno mini serijo HBO Gospa Amerika, ki je nastala pred kratkim, ta primerjava pa razkrije tudi vse pomanjkljivosti filma Neodvisne. Gospa Amerika je potrebovala 7 ur, da je natančno predstavila vse like in silnice nekega resničnega zgodovinskega trenutka, Neodvisne pa s svojimi 106 minutami ponudijo le bežen opis pripetljajev pred in med omenjenim tekmovanjem ter po njem. Čeprav film angažira prekaljeno igralsko zasedbo s Keiro Knightley in skoraj neprepoznavnim Gregom Kinnearjem na čelu, pa pološčena režija in fotografija iz pripovedi izklešeta že skoraj hollywoodsko zgodovinsko dramo, ki morda res prikazuje družbeno prelomnico, ne uspe pa ji v gledalcu vzbuditi podobnega zanosa, kot ga utelešajo junakinje filma. Izkaže se, da so si tovrstne zgodovinske lekcije v filmskem svetu med sabo močno podobne – pomislimo na nedavne filme, kot so Sufražetke, Mary Shelley in Čas deklištva. Vsa omenjena dela si ženski boj za enakopravnost težko predstavljajo drugače kot v obliki klasične kostumske drame, ta žanr pa se v svoji usmerjenosti v preteklost bolj nagiba k eskapizmu kot k neposrednemu apelu za gledalčevo sodelovanje v aktualnih družbenih vprašanjih. Na tem tematskem področju smo v zadnjih letih nazorno videli, da lahko serija, kakršna je Deklina zgodba, s svojim provokativnim in temačnim prikazom hipotetične prihodnosti veliko učinkoviteje zbudi čustva gledalcev in s tem bolje opiše današnji čas kot pa taki okrašeni opisi preteklosti.
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Neveljaven email naslov