Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Skupina žensk, ki se bori za ženske pravice, se odloči, da bo sabotirala lepotno tekmovanje miss sveta, prenašano prek televizije, dogodek z večjo gledanostjo kot pristanek na luni.
Neodvisne, zgodovinska drama scenaristk Rebecce Frayn in Gaby Chiappe ter režiserke Philippe Lowthorpe je postavljena v London v leto 1970. Skupina žensk, ki se bori za ženske pravice, se odloči, da bo sabotirala lepotno tekmovanje miss sveta, prenašano prek televizije, dogodek z večjo gledanostjo kot pristanek na luni. Skupina se bori za to, da bi ženske presegle status objekta. O filmu Neodvisne pa v besedilu Matica Majcna:
Leta 1970 bi težko našli kakšen kotiček zahodnega sveta, ki ne bi bil pod vtisom kontrakulturnih gibanj. Naj je šlo za feminizem, varovanje okolja, hipijevstvo, pacifizem ali državljanske pravice etničnih manjšin – zdelo se je, da je razviti svet postal veliko vrelišče družbenih trenj, ki so si zadala cilj, da spremenijo miselnost prejšnjih rodov. Torej ni bilo nič čudnega, da so te uporniške vibracije dosegle tudi najbolj priljubljene popkulturne institucije, med katere je sodilo tudi izbiranje mis sveta. Tradicionalna podelitev, ki je bila prvič organizirana leta 1951, je leto za letom polnila naslovnice časopisov, hkrati pa jo je na milijone gledalcev spremljalo tudi živo, na televizorjih. A tistega leta je veter sprememb zavel tudi na tem odru in prav to je predmet filma Neodvisne britanske režiserke Philippe Lowthorpe.
Izbiranje mis sveta je v tistem obdobju pomenilo slikovito alegorijo družbene ureditve, ki je bila takrat na začetku zatona. Prireditev je bila zapolnjena s seksističnimi opazkami ter demonstracijo moške intelektualne superiornosti, ki jo je v veliki meri uresničeval voditelj Bob Hope. Britanska veja Gibanja za osvoboditev žensk si je zadala nalogo, da bo dogodek preprečila, in to ji je tudi uspelo. Aktivistke pa niso računale na popolnoma drugo plat te prireditve – dejstvo, da je val družbenih sprememb zavel tudi med 58 kandidatkami, ki so se v zakulisju mrzlično pripravljale, da se bodo v svoji najbolj sijoči podobi predstavile pod žarometi. Razpoke so se recimo kazale ob primeru Južne Afrike, ki je na tekmovanje poslala tako svetlo- kot temnopolto predstavnico, vse več je bilo vprašanj o povezavi med zastopanjem držav in družbeno odgovornostjo, hkrati pa so tudi preostale temnopolte predstavnice že čutile, da bo kaj kmalu dozorel trenutek, ko bo ena izmed njih prekinila belsko dominacijo in s senzacionalno zmago svetu sporočila, da se počasi, a vztrajno spreminja.
S temi vzporednimi boji film pred gledalce postavi vprašanje o učinkovitosti posameznih oblik boja za družbene spremembe: ali je bolje čakati, da se sistem od znotraj postopoma spremeni na bolje, ali pa je za družbene prelomnice vendarle potrebno odločnejše aktivistično delovanje?
Pri tem se pokaže marsikatera podobnost z izvrstno mini serijo HBO Gospa Amerika, ki je nastala pred kratkim, ta primerjava pa razkrije tudi vse pomanjkljivosti filma Neodvisne. Gospa Amerika je potrebovala 7 ur, da je natančno predstavila vse like in silnice nekega resničnega zgodovinskega trenutka, Neodvisne pa s svojimi 106 minutami ponudijo le bežen opis pripetljajev pred in med omenjenim tekmovanjem ter po njem. Čeprav film angažira prekaljeno igralsko zasedbo s Keiro Knightley in skoraj neprepoznavnim Gregom Kinnearjem na čelu, pa pološčena režija in fotografija iz pripovedi izklešeta že skoraj hollywoodsko zgodovinsko dramo, ki morda res prikazuje družbeno prelomnico, ne uspe pa ji v gledalcu vzbuditi podobnega zanosa, kot ga utelešajo junakinje filma. Izkaže se, da so si tovrstne zgodovinske lekcije v filmskem svetu med sabo močno podobne – pomislimo na nedavne filme, kot so Sufražetke, Mary Shelley in Čas deklištva. Vsa omenjena dela si ženski boj za enakopravnost težko predstavljajo drugače kot v obliki klasične kostumske drame, ta žanr pa se v svoji usmerjenosti v preteklost bolj nagiba k eskapizmu kot k neposrednemu apelu za gledalčevo sodelovanje v aktualnih družbenih vprašanjih. Na tem tematskem področju smo v zadnjih letih nazorno videli, da lahko serija, kakršna je Deklina zgodba, s svojim provokativnim in temačnim prikazom hipotetične prihodnosti veliko učinkoviteje zbudi čustva gledalcev in s tem bolje opiše današnji čas kot pa taki okrašeni opisi preteklosti.
Skupina žensk, ki se bori za ženske pravice, se odloči, da bo sabotirala lepotno tekmovanje miss sveta, prenašano prek televizije, dogodek z večjo gledanostjo kot pristanek na luni.
Neodvisne, zgodovinska drama scenaristk Rebecce Frayn in Gaby Chiappe ter režiserke Philippe Lowthorpe je postavljena v London v leto 1970. Skupina žensk, ki se bori za ženske pravice, se odloči, da bo sabotirala lepotno tekmovanje miss sveta, prenašano prek televizije, dogodek z večjo gledanostjo kot pristanek na luni. Skupina se bori za to, da bi ženske presegle status objekta. O filmu Neodvisne pa v besedilu Matica Majcna:
Leta 1970 bi težko našli kakšen kotiček zahodnega sveta, ki ne bi bil pod vtisom kontrakulturnih gibanj. Naj je šlo za feminizem, varovanje okolja, hipijevstvo, pacifizem ali državljanske pravice etničnih manjšin – zdelo se je, da je razviti svet postal veliko vrelišče družbenih trenj, ki so si zadala cilj, da spremenijo miselnost prejšnjih rodov. Torej ni bilo nič čudnega, da so te uporniške vibracije dosegle tudi najbolj priljubljene popkulturne institucije, med katere je sodilo tudi izbiranje mis sveta. Tradicionalna podelitev, ki je bila prvič organizirana leta 1951, je leto za letom polnila naslovnice časopisov, hkrati pa jo je na milijone gledalcev spremljalo tudi živo, na televizorjih. A tistega leta je veter sprememb zavel tudi na tem odru in prav to je predmet filma Neodvisne britanske režiserke Philippe Lowthorpe.
Izbiranje mis sveta je v tistem obdobju pomenilo slikovito alegorijo družbene ureditve, ki je bila takrat na začetku zatona. Prireditev je bila zapolnjena s seksističnimi opazkami ter demonstracijo moške intelektualne superiornosti, ki jo je v veliki meri uresničeval voditelj Bob Hope. Britanska veja Gibanja za osvoboditev žensk si je zadala nalogo, da bo dogodek preprečila, in to ji je tudi uspelo. Aktivistke pa niso računale na popolnoma drugo plat te prireditve – dejstvo, da je val družbenih sprememb zavel tudi med 58 kandidatkami, ki so se v zakulisju mrzlično pripravljale, da se bodo v svoji najbolj sijoči podobi predstavile pod žarometi. Razpoke so se recimo kazale ob primeru Južne Afrike, ki je na tekmovanje poslala tako svetlo- kot temnopolto predstavnico, vse več je bilo vprašanj o povezavi med zastopanjem držav in družbeno odgovornostjo, hkrati pa so tudi preostale temnopolte predstavnice že čutile, da bo kaj kmalu dozorel trenutek, ko bo ena izmed njih prekinila belsko dominacijo in s senzacionalno zmago svetu sporočila, da se počasi, a vztrajno spreminja.
S temi vzporednimi boji film pred gledalce postavi vprašanje o učinkovitosti posameznih oblik boja za družbene spremembe: ali je bolje čakati, da se sistem od znotraj postopoma spremeni na bolje, ali pa je za družbene prelomnice vendarle potrebno odločnejše aktivistično delovanje?
Pri tem se pokaže marsikatera podobnost z izvrstno mini serijo HBO Gospa Amerika, ki je nastala pred kratkim, ta primerjava pa razkrije tudi vse pomanjkljivosti filma Neodvisne. Gospa Amerika je potrebovala 7 ur, da je natančno predstavila vse like in silnice nekega resničnega zgodovinskega trenutka, Neodvisne pa s svojimi 106 minutami ponudijo le bežen opis pripetljajev pred in med omenjenim tekmovanjem ter po njem. Čeprav film angažira prekaljeno igralsko zasedbo s Keiro Knightley in skoraj neprepoznavnim Gregom Kinnearjem na čelu, pa pološčena režija in fotografija iz pripovedi izklešeta že skoraj hollywoodsko zgodovinsko dramo, ki morda res prikazuje družbeno prelomnico, ne uspe pa ji v gledalcu vzbuditi podobnega zanosa, kot ga utelešajo junakinje filma. Izkaže se, da so si tovrstne zgodovinske lekcije v filmskem svetu med sabo močno podobne – pomislimo na nedavne filme, kot so Sufražetke, Mary Shelley in Čas deklištva. Vsa omenjena dela si ženski boj za enakopravnost težko predstavljajo drugače kot v obliki klasične kostumske drame, ta žanr pa se v svoji usmerjenosti v preteklost bolj nagiba k eskapizmu kot k neposrednemu apelu za gledalčevo sodelovanje v aktualnih družbenih vprašanjih. Na tem tematskem področju smo v zadnjih letih nazorno videli, da lahko serija, kakršna je Deklina zgodba, s svojim provokativnim in temačnim prikazom hipotetične prihodnosti veliko učinkoviteje zbudi čustva gledalcev in s tem bolje opiše današnji čas kot pa taki okrašeni opisi preteklosti.
Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Mestno gledališče ljubljansko Mala scena Nikole Beckwith: Pogrešana Stockholm, Pennsylvania, 2016 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. oktober 2018 Prevajalec Andrej E. Skubic Režiserka in avtorica odrske priredbe besedila Nataša Barbara Gračner Avtorica pesmi in asistentka režiserke Eva Kokalj Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Meta Hočevar Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Drago Ivanuša Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Judita Zidar, Ana Penca AGRFT, Iva Krajnc Bagola, Milan Štefe, Sebastian Cavazza Igro Pogrešana je pred nekaj leti napisala mlada ameriška igralka, dramatičarka in režiserka Nikole Beckwith; še pred gledališko uprizoritvijo je besedilo doživelo filmsko priredbo v avtoričini režiji. Igro je prevedel Andrej E. Skubic, na mali sceni jo je režirala prvakinja drame Nataša Barbara Gračner, ki se podpisuje tudi kot avtorica odrske priredbe besedila. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/pogresana/
DRAMA LABORATORIJ DIRACOV AKORD Matematično-fizikalni croquis Krstna uprizoritev Režiser: Matej Filipčič Koproducent: Umetniško društvo Osum Avtor projekta in scenograf: Matej Filipčič Avtorica besedila in dramaturginja: Sonja Dular Kostumograf: Alan Hranitelj Oblikovalka giba: Tanja Zgonc Oblikovalec svetlobe: Igor Remeta Oblikovalec videa: Andrej Intihar Oblikovalec zvoka: Peter Penko Oblikovalec promocijskega materiala: Rok Marinšek Lektorica: Maja Cerar Premiera na Levem odru ljubljanske Drame, 25. 10. 18 – za D13, 26. 10. 18 Napoved: Premiera uprizoritve Diracov akord, matematično fizikalni croquis (krokí), je bila napovedana že za predvčerajšnjim zvečer, vendar je bila predstava zaradi tehničnih zapletov prekinjena in potem odpovedana ter prestavljena na sinočnji večer. Na tej predstavi, pri kateri koncept, režijo in scenografijo podpisuje Matej Filipčič, dramaturgijo pa Sonja Dular, je bila Tadeja Krečič. Predstave Diracov akord si ni priporočljivo ogledati brez vsaj minimalnega predznanja o nobelovem nagrajencu za fiziko Paulu Mauriceu Adrienu Diracu in o tem, za kaj približno gre pri kvantni fiziki in antimateriji. Enačbo za obstoj antimaterije je namreč dognal prav Dirac in Filipčičev gledališki projekt skuša seči k tistim neznankam, ki so vodile Diraca v raziskovanjih in razmislekih ter še danes vznemirjajo razmišljujočega in ustvarjalnega človeka. Če naj bi bila pravilna formula po Diracovo lepa, potem je na dlani, da se v tem kontekstu znanost križa z estetiko, se pravi, z umetnostjo, tokrat v gledališču. Tu smo gledali večinoma v zastrti svetlobi vrteči se oder z razsvetljeno kroglo, obsijano s svetlobo in s projekcijami ter s stoli za tri nastopajoče: Jožico Avbelj, Darjo Zgonc in Borisa Cavazzo. Pred sabo so imeli pulte za besedilo in ga interpretirali; aluzija na koncert, orkester, partiture. Besedno sozvočje, ki sporoča zgodbo. Ta naj bi o Diracu povedala to, česar on ni sporočal. Jožica Avbelj je bila poosebljenje Mističnega sveta, najbolj aktivni člen trojice v svetu lebdenja, eksistence med sedanjostjo, prihodnostjo in preteklostjo. Z njenimi zamahi rok se je spreminjala svetloba in tematika pripovedovanega, njeni gibi so ves čas spremljali potek kot kaki zarezi schielejevskih belih dlani v temini. Iz tega vmesnega sveta se lušči zgodba o Diracovi primarni družini, o dvojnostih, ki so se kazale v otroštvu in se realizirale na polju vrhunske znanosti. In vendar je vse, znanost, umetnost, mi sami, samo sled nečesa, kar skušamo dojeti, se o tem spraševati in s tem živeti, sporoča predstava. Avtor fotografije: PEter Uhan
Priredba in režija: Žiga Divjak Glasba: Damir Avdić scenografija: Tina Mohorović oblikovanje svetlobe: David Orešič kostumografija: Slavica Janoušević nastopajo: Minca Lorenci, Gregor Zorc, Iztok Drabik Jug mentorja: Jernej Lorenci, Aldo Milohnić produkcija: Cankarjev dom in AGRFT v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani avtor fotografije: Željko Stevanić
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Tena Štivičić: Kresnice Prva slovenska uprizoritev Premiera 18. oktober 2018, veliki oder Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiserka Nina Rajić Kranjac Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Lektorica Maja Cerar Igrajo Jožica Avbelj k. g., Primož Pirnat, Ana Dolinar Horvat, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Sara Dirnbek k. g., Brane Grubar k. g., Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Tanja Dimitrievska, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar, Jurij Drevenšek k. g. Tena Štivičić je mednarodno uveljavljena hrvaška dramatičarka mlajše generacije, tudi na Slovenskem njene igre pogosto uprizarjajo. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so zdaj premierno in prvič v slovenščini uprizorili njeno igro Kresnice iz leta 2007. Prevedla jo je Alenka Klabus Vesel, režirala Nina Rajić Kranjac. V najopaznejših vlogah so nastopili Jožica Avbelj, Primož Pirnat, Brane Grubar in Lena Hribar. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/kresnice/
Prešernovo gledališče Kranj, Slovensko mladinsko gledališče, Slovensko stalno gledališče Trst, Zavod Senzorium / Premiera 13.10.2018 Režija, scenografija, oblikovanje videa in vonjav: Barbara Pia Jenič Prevajalec: Lojze Bratina Dramaturginja: Marinka Poštrak Avtorji zvoka: Peter Penko, Tine Terlep (vokal) in Igor Meglič (arabsko balkanski saz) Kostumografka: Tina Kolenik Svetovalka za gib: Jasna Knez Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka dramaturgije: Kristina Mihelj Oblikovalca luči: Bojan Hudernik in Igor Berginc Oblikovalec maske: Matej Pajntar Montaža videa: Robert Obed Vodja predstave: Ciril Roblek Igrajo: Miha Rodman, Maruša Oblak / avdio: Vladimir Jurc (slovenščina), Adriano Giraldi (italijanščina) Sinoči so v Prešernovem gledališču v Kranju premierno uprizorili predstavo Prerok. Gre za odrsko postavitev kultnega romana slikarja, pesnika in pisatelja Kahlila Gibrana, ki ga je režiserka Barbara Pia Jenič prelila v veččutno gledališko doživetje. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Sinoči so v Cankarjevem domu v Ljubljani predpremierno prikazali celovečerni igrani prvenec režiserja in scenarista Darka Štanteta. Film z naslovom Posledice, ki bo na redni spored naših kinematografov prišel prihodnji četrtek, si je ogledal Urban Tarman.
Avtorica recenzije: SImona Kopinšek Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov