Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Film si je ogledala Gaja Pöschl
Mali princ Fahim (v originalu Le Fahim) je mehka, nežna biografska drama o bangladeškem dečku Fahimu, ki se skupaj s predanim očetom v želji po boljši prihodnosti izseli v Francijo – nezakonito, seveda. Obljubljena dežela seveda še zdaleč ni tako polna priložnosti, kot sta si predstavljala, toda Fahim ima nekaj, česar nimajo vsi: odločen je, da postane šahovski prvak. Za ta cilj je njegov oče pripravljen žrtvovati prav vse in ker po srečnem naključju malega čudežnega dečka dobi v roke eden najboljših francoskih mentorjev te priljubljene miselne igre, se stvari zanju na koncu vendarle obrnejo na bolje.
Film ohlapno temelji na resničnih dogodkih in po njih napisanem romanu ter skuša ob pomoči boja na črno-beli šahovnici prikazati odločilno partijo Fahimovega otroštva, ko je še kot ilegalni pribežnik postal mladinski šahovski prvak Francije. Toda ves čas se zdi, da mu gre prelahko. Očetov strah, da ju bodo kot pribežnika vrnili v domovino, njun boj za golo preživetje, frustracije, jeza, izgubljenost, domotožje … vse je v filmu sicer prikazano, toda pretirano mehko, nekako zabrisano, le kot bežen trenutek, ki na gledalca ne naredi skoraj nobenega vtisa, ampak samo steče mimo. In zato tudi končna Fahimova zmaga, ki bi po vseh pričakovanjih morala izzveneti vsaj katarzično, nima prave moči, le zlije se v niz preostalih dogodkov, ki so oblikovali njegovo življenjsko pot.
Mali princ Fahim, ki v grobem med drugim spominja tudi na veliko ameriško uspešnico, prav tako biografski film V iskanju sreče z Willom Smithom v glavni vlogi, zaradi pretirano pravljičnega pristopa k zgodbi izgublja moč, ki mu jo sicer daje Fahimova izredno navdihujoča življenjska zgodba. A film vendarle vsebuje tudi nekaj drobnih presežkov. Gerard Depardeiu, ki je zadnja leta polnil predvsem rumene medije, je v vlogi jeznoritega, hkrati pa strašansko dobrodušnega šahovskega mentorja odlično zadel svojo vlogo in filmu dodal prepotrebni komični element, odličen pa je tudi mladi Assad Ahmed, ki igra Fahima.
Odločnost, strah, jeza, veselje – vse se skoraj dobesedno zrcali na dečkovem obrazu in le škoda je, da režiser Pierre-François Martin-Laval tega ni znal še bolje izkoristiti in namesto mehkobne, napol komične pravljice ustvariti močne, nepozabne drame, ki bi zares odpirala migrantska vprašanja, problem integracije, boj za preživetje in še kaj drugega. Predvsem pa bi se zares usidrala v gledalčev spomin, ne pa ohlapno izzvenela, še preden se za njim zaprejo vrata kinodvorane.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Film si je ogledala Gaja Pöschl
Mali princ Fahim (v originalu Le Fahim) je mehka, nežna biografska drama o bangladeškem dečku Fahimu, ki se skupaj s predanim očetom v želji po boljši prihodnosti izseli v Francijo – nezakonito, seveda. Obljubljena dežela seveda še zdaleč ni tako polna priložnosti, kot sta si predstavljala, toda Fahim ima nekaj, česar nimajo vsi: odločen je, da postane šahovski prvak. Za ta cilj je njegov oče pripravljen žrtvovati prav vse in ker po srečnem naključju malega čudežnega dečka dobi v roke eden najboljših francoskih mentorjev te priljubljene miselne igre, se stvari zanju na koncu vendarle obrnejo na bolje.
Film ohlapno temelji na resničnih dogodkih in po njih napisanem romanu ter skuša ob pomoči boja na črno-beli šahovnici prikazati odločilno partijo Fahimovega otroštva, ko je še kot ilegalni pribežnik postal mladinski šahovski prvak Francije. Toda ves čas se zdi, da mu gre prelahko. Očetov strah, da ju bodo kot pribežnika vrnili v domovino, njun boj za golo preživetje, frustracije, jeza, izgubljenost, domotožje … vse je v filmu sicer prikazano, toda pretirano mehko, nekako zabrisano, le kot bežen trenutek, ki na gledalca ne naredi skoraj nobenega vtisa, ampak samo steče mimo. In zato tudi končna Fahimova zmaga, ki bi po vseh pričakovanjih morala izzveneti vsaj katarzično, nima prave moči, le zlije se v niz preostalih dogodkov, ki so oblikovali njegovo življenjsko pot.
Mali princ Fahim, ki v grobem med drugim spominja tudi na veliko ameriško uspešnico, prav tako biografski film V iskanju sreče z Willom Smithom v glavni vlogi, zaradi pretirano pravljičnega pristopa k zgodbi izgublja moč, ki mu jo sicer daje Fahimova izredno navdihujoča življenjska zgodba. A film vendarle vsebuje tudi nekaj drobnih presežkov. Gerard Depardeiu, ki je zadnja leta polnil predvsem rumene medije, je v vlogi jeznoritega, hkrati pa strašansko dobrodušnega šahovskega mentorja odlično zadel svojo vlogo in filmu dodal prepotrebni komični element, odličen pa je tudi mladi Assad Ahmed, ki igra Fahima.
Odločnost, strah, jeza, veselje – vse se skoraj dobesedno zrcali na dečkovem obrazu in le škoda je, da režiser Pierre-François Martin-Laval tega ni znal še bolje izkoristiti in namesto mehkobne, napol komične pravljice ustvariti močne, nepozabne drame, ki bi zares odpirala migrantska vprašanja, problem integracije, boj za preživetje in še kaj drugega. Predvsem pa bi se zares usidrala v gledalčev spomin, ne pa ohlapno izzvenela, še preden se za njim zaprejo vrata kinodvorane.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Neveljaven email naslov