V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.

Film si je ogledala Gaja Pöschl

Mali princ Fahim (v originalu Le Fahim) je mehka, nežna biografska drama o bangladeškem dečku Fahimu, ki se skupaj s predanim očetom v želji po boljši prihodnosti izseli v Francijo – nezakonito, seveda. Obljubljena dežela seveda še zdaleč ni tako polna priložnosti, kot sta si predstavljala, toda Fahim ima nekaj, česar nimajo vsi: odločen je, da postane šahovski prvak. Za ta cilj je njegov oče pripravljen žrtvovati prav vse in ker po srečnem naključju malega čudežnega dečka dobi v roke eden najboljših francoskih mentorjev te priljubljene miselne igre, se stvari zanju na koncu vendarle obrnejo na bolje.

Film ohlapno temelji na resničnih dogodkih in po njih napisanem romanu ter skuša ob pomoči boja na črno-beli šahovnici prikazati odločilno partijo Fahimovega otroštva, ko je še kot ilegalni pribežnik postal mladinski šahovski prvak Francije. Toda ves čas se zdi, da mu gre prelahko. Očetov strah, da ju bodo kot pribežnika vrnili v domovino, njun boj za golo preživetje, frustracije, jeza, izgubljenost, domotožje … vse je v filmu sicer prikazano, toda pretirano mehko, nekako zabrisano, le kot bežen trenutek, ki na gledalca ne naredi skoraj nobenega vtisa, ampak samo steče mimo. In zato tudi končna Fahimova zmaga, ki bi po vseh pričakovanjih morala izzveneti vsaj katarzično, nima prave moči, le zlije se v niz preostalih dogodkov, ki so oblikovali njegovo življenjsko pot.

Mali princ Fahim, ki v grobem med drugim spominja tudi na veliko ameriško uspešnico, prav tako biografski film V iskanju sreče z Willom Smithom v glavni vlogi, zaradi pretirano pravljičnega pristopa k zgodbi izgublja moč, ki mu jo sicer daje Fahimova izredno navdihujoča življenjska zgodba. A film vendarle vsebuje tudi nekaj drobnih presežkov. Gerard Depardeiu, ki je zadnja leta polnil predvsem rumene medije, je v vlogi jeznoritega, hkrati pa strašansko dobrodušnega šahovskega mentorja odlično zadel svojo vlogo in filmu dodal prepotrebni komični element, odličen pa je tudi mladi Assad Ahmed, ki igra Fahima.

Odločnost, strah, jeza, veselje – vse se skoraj dobesedno zrcali na dečkovem obrazu in le škoda je, da režiser Pierre-François Martin-Laval tega ni znal še bolje izkoristiti in namesto mehkobne, napol komične pravljice ustvariti močne, nepozabne drame, ki bi zares odpirala migrantska vprašanja, problem integracije, boj za preživetje in še kaj drugega. Predvsem pa bi se zares usidrala v gledalčev spomin, ne pa ohlapno izzvenela, še preden se za njim zaprejo vrata kinodvorane.