Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Trst : ZTT, 2020

Trinajstega julija pred stotimi leti je tržaške in primorske Slovence, poldrugo leto po tem, ko so se po 640 letih pod Habsburško krono znašli v kraljevini Italiji, doletel najtežji udarec. Ob 18.45, po eksploziji v eni od sob hotela Balkan, so njihov ponos, Narodni dom v Trstu, zajeli plameni. Kljub ponavljajočim se grožnjam, ki so zaostrovale napetost med italijanskimi iredentističnimi skrajneži in glavo dvigajočo slovensko skupnostjo v mestu, je tak razplet večino presenetil. Ogenj se je hitro širil in ljudje, ki so bili v palači, so imeli komaj še toliko časa, da so zbežali na prosto. Umrl je samo hotelski gost lekarnar Hugo Roblek, ki se je skušal rešiti s skokom skozi okno. Požig so pozneje literarno ovekovečili Srečko Kosovel in Boris Pahor, pred nedavnim pa še Marij Čuk.

Škvadristi so požig dobro pripravili. Od zubljev razvneti požigalci so obkolili gorečo palačo in preprečili gašenje. Gasilci so smeli vodne curke usmeriti samo na sosednje stavbe, da se požar ne bi razširil. Policija in vojska nista niti poskusili ustaviti fašistov, le pazili sta, da se množica ne bi približala ognju, ki se je polegel šele proti jutru. Napadalci za nezaslišano nasilništvo niso bili kaznovani, njihovega vodjo Francesca Giunta je Mussolini pozneje celo odlikoval.

Slovenci si po požigu Narodnega doma v Trstu in uničenju drugega svojega imetja, ki ga je spremljalo stopnjevanje raznarodovalnih pritiskov, niso več opomogli. Upanje, da bi zbrali denar za obnovo svojega ponosa, je kmalu splahnelo, zato so pogorišče leta 1924 prodali. V površno obnovljeni palači se je zamenjalo več lastnikov in vsebin – do letošnje stote obletnice požiga, ko je bila po že prej danih obljubah vrnjena slovenski skupnosti, čemur pa sta – iz nasprotujočih si razlogov – ugovarjala velika dela italijanske in slovenske javnosti.

Tako je, na kratko, zaporedje najpomembnejših dogodkov, ki mu sledi nova, kot leksikon zasnovana monografija Narodni dom – Trst 1904–1920. Njena avtorja Martina Kafol in Ace Mermolja sta za boljšo predstavo o razvoju Trsta z okolico pred prvo svetovno vojno in v letih po njej umestila v širši zgodovinski okvir. Po revolucionarnem letu 1848 so se tako kot pripadniki drugih narodnih skupnosti tudi Slovenci v Trstu začeli politično organizirati in z drugimi Slovani povezovati v društva. Prvo je bilo Slavjansko društvo, sledili sta Slavjanska čitalnica in prvo politično društvo Edinost ter leta 1900 društvo Narodni dom, ki se je zavzemalo za postavitev večnamenske stavbe, kakršne so že imeli v Novem mestu, Ljubljani, Celju in Mariboru. Na političnih shodih in drugih prireditvah je za uresničitev velikega projekta zbiralo denarne prispevke – »kamenčke« po načelu kamen na kamen palača. Glavna investitorka Tržaška posojilnica in hranilnica je kupila parcelo in leta 1902 so stekla dela po načrtih arhitekta Maksa Fabianija.

Že čez dve leti se je začelo postopno odpiranje stavbe. Zakaj ne s slovesnim odprtjem, avtorja pojasnjujeta s poročilom v Edinosti 29. oktobra 1904: »Nekaj časa slede tržaški Slovenci modri taktiki, da se izogibajo hrupnim slavnostim, kakoršne so navadno dovajale do spopadov z Italijani, in se Slovenci zadovoljujejo z zavestjo, da že z obstankom Narodnega doma dovolj dokumentirajo svoje bivanje v Trstu.«

A kot priča zgodba o vzponu in uničenju bržkone najsijajnejše zgradbe, kar so si jih doslej postavili Slovenci, ni nič pomagalo. Ne toliko zaradi velikosti in imenitnosti Narodnega doma sredi Trsta, saj je moral Fabiani upoštevati omejenost sredstev, ki jih je imel na voljo. Večji dosežek je bila ureditev notranjosti palače s 4375 m2, ki je dala streho vsem tedanjim slovenskim kulturnim, športnim in drugim organizacijam, trem odvetnikom ter uredništvu in tiskarni lista Edinost. V Narodnem domu so bili poleg hotela Balkan z 62 sobami – polovica jih je imela kopalnico! – še prvi slovenski kino v Trstu, telovadnica, kavarna, restavracija in moderna gledališka dvorana. V njej je bilo leta 1907 ustanovljeno poklicno Slovensko gledališče, ki je med drugim uprizorilo pet Cankarjevih dram – Hlapce celo pred Ljubljano! Najbolj priljubljene in množično obiskane prireditve so bili plesi. Statistika, ki jo ponujata avtorja, v 16 letih našteva 94 političnih shodov, 69 slavnostnih prireditev, 84 predavanj, 134 glasbenih prireditev in 269 gledaliških predstav. Narodni dom v Trstu je bil, skratka, prva zares večnamenska zgradba v evropskem merilu in zgled mnogim poznejšim gradnjam.

Bogato ilustrirana knjiga ima poleg slovenske tudi izdajo z besedilom v italijanščini. Če je preganjanje rojakov v italijanski državi že prej, preden je okupirala velik del jugoslovanske Dravske banovine, v zgodovinskem spominu večine Slovencev v matici le medlo navzoče, je vednost Italijanov o tem neslavnem delu njihove zgodovine še veliko bolj pomanjkljiva. Zdaj lahko o svojih prednikih, »dobrih ljudeh, ki so jih okrutni Slovani ubijali samo zato, ker so bili Italijani,« izvedo tudi tisto, o čemer njihova uradna zgodovina vztrajno molči.