Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Margaret Atwood: Testamenti

20.07.2020

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Lidija Hartman.

Prevedel Uroš Kalčič; Ljubljana : Mladinska knjiga 2019

Margaret Atwood v romanu Testamenti, nadaljevanju Dekline zgodbe, skozi tri prvoosebne pripovedovalke – gileadsko poveljniško hčer, kanadsko najstnico, ki je odraščala s pripadnikoma odporniškega gibanja Majski dan, in gileadsko starešino, teto Lydio – popisuje vznik in propad gileadske diktature, hkrati pa spremljamo odnos do gileadske patriarhalne sheme tako znotraj družbe kot od zunaj.

Vznik sistema osvetljuje pretresljiva pripoved o razčlovečenju žensk ob političnem udaru, ki jo v svojih spominih zapiše teta Lydia, lik, ki se kasneje uveljavi kot strah in trepet novega sistema. Lydia je bila pred političnim prevratom sodnica, na vidno mesto pa se povzpne tudi v novem sistemu, pri čemer si priseže, da ga bo spodjedla od znotraj. Vzpostavi povezavo z odporniškim gibanjem in zbira pričevanja, ki naposled zrušijo sistem. Lydia sprejme nase tisto, kar bi bilo tudi brez nje neizogibno, in skuša vzpostaviti vsaj minimalen prostor varnosti. Zavestno deluje okrutno, saj se zaveda, da ima okrutnost, ki je ne bi bilo mogoče zaobiti, pod nadzorom. Zaveda se, da bi njene sodelavke Elizabeth, Vidala in Helena vsaka po svoje prav verjetno še zožile prostor svobode in varnosti za mlade ženske, pri tem pa je tudi edina, ki deluje kot dvojna agentka, v želji po uničenju sistema.

Znotrajsistemski odnos do gileadske družbe predstavlja Agnes; dekle, rojeno in vzgajano v Gileadu, ki vsaj sprva nekritično sprejema vse odvode totalitarnega sistema. Na začetku deluje kot utelešenje gileadske ideologije ter skozi svoje izkustvo izriše tipsko psihologijo popolnoma ideološko pogojenega subjekta. Tudi kasneje, ko se kot pripravnica za »teto«, svojevrstno gileadsko izobraženko, nauči brati, le počasi zavzema kritično držo. Ključni trenutki zanjo so spolni napad uglednega zobozdravnika, soočenje z izkrivljanjem krščanskega nauka v Gileadu, ki svojo oblast utrjuje tudi z naslanjanjem na religijo, ter seznanitev z lastnim rodovnikom.

Nosilka zunajsistemske kritične drže je Daisy, dekle, ki jo je, ne da bi to vedela, vzgajal par odpornikov proti Gileadu. Zdi se, da je na prvi pogled morda bliže poziciji, ki bi jo do gileadske oblasti trenutno gojila povprečna oseba, toda če na gileadsko družbo pogledamo strukturno, moramo o tem vendarle podvomiti.

Branje Testamentov v trenutnem zaostrenem političnem trenutku, ki legitimira tudi skrajne totalitarne pozicije, je tolikanj tesnobnejše, kajti četudi se sprva zdi, da je gileadska družba skorajda komično pretirana in da gre Margaret Atwood pri pisanju predaleč in je premalo subtilna, roman pa preveč predvidljiv in celo podcenjujoče razlagalen, nas pri branju nenehno lovi senca spoznanja, da v Testamentih ni najti ničesar, kar ženskam ni znano tudi v obstoječi družbi: težnje po retradicionalizaciji in kratenju reprodukcijskih pravic, seksizem na delovnem mestu, nesorazmeren delež opravljenega neplačanega dela, spolno nasilje … obstajajo tudi trenutno, hkrati pa se je nemogoče popolnoma izogniti predstavam o ženskah kot manj razumnih, logiško manj sposobnih, ustvarjenih za negovanje in vzgojo otrok ali soodgovornih za posilstva. Gileadska družba je zgrajena na predpostavkah, ki so nam že znane in v neki meri celo ponotranjene. V trenutku, ko denimo nekatere države tudi v Evropi ukinjajo univerzitetne programe študijev spola, je gileadska družba, četudi res pretirano shematizirana, tesnobno bližnja.

Toda čeprav je tovrstno naklonjeno branje idejne podstati mogoče in legitimno, žal ne moremo mimo tega, da je roman razen pripoznavanja nekih simptomov idejno precej plosk; na idejni ravni imamo opraviti predvsem z detekcijo simptomov in manj z lucidno analizo ali globljim raziskovanjem strukture odkritega. Ker poleg detekcije same roman ponuja le malo, se zdi, da se v prvih dveh tretjinah zateka k precejšnjemu ponavljanju in razlagam, ki, kot se zdi, delujejo predvsem kot svojevrstno pretirano seznanjanje z gileadskim sistemom. V tem smislu mnogo bolje deluje zadnja tretjina romana, ki ponuja boljši dogajalni ritem, več intrige in manj pojasnjevanja.

Kljub tem pomanjkljivostim so Testamenti Margaret Atwood delo, ki se zdi aktualnejše, kot bi si bilo mogoče želeti, in ki ga lahko, v končni fazi, beremo tudi v opomin ali v opozorilo.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Margaret Atwood: Testamenti

20.07.2020

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Lidija Hartman.

Prevedel Uroš Kalčič; Ljubljana : Mladinska knjiga 2019

Margaret Atwood v romanu Testamenti, nadaljevanju Dekline zgodbe, skozi tri prvoosebne pripovedovalke – gileadsko poveljniško hčer, kanadsko najstnico, ki je odraščala s pripadnikoma odporniškega gibanja Majski dan, in gileadsko starešino, teto Lydio – popisuje vznik in propad gileadske diktature, hkrati pa spremljamo odnos do gileadske patriarhalne sheme tako znotraj družbe kot od zunaj.

Vznik sistema osvetljuje pretresljiva pripoved o razčlovečenju žensk ob političnem udaru, ki jo v svojih spominih zapiše teta Lydia, lik, ki se kasneje uveljavi kot strah in trepet novega sistema. Lydia je bila pred političnim prevratom sodnica, na vidno mesto pa se povzpne tudi v novem sistemu, pri čemer si priseže, da ga bo spodjedla od znotraj. Vzpostavi povezavo z odporniškim gibanjem in zbira pričevanja, ki naposled zrušijo sistem. Lydia sprejme nase tisto, kar bi bilo tudi brez nje neizogibno, in skuša vzpostaviti vsaj minimalen prostor varnosti. Zavestno deluje okrutno, saj se zaveda, da ima okrutnost, ki je ne bi bilo mogoče zaobiti, pod nadzorom. Zaveda se, da bi njene sodelavke Elizabeth, Vidala in Helena vsaka po svoje prav verjetno še zožile prostor svobode in varnosti za mlade ženske, pri tem pa je tudi edina, ki deluje kot dvojna agentka, v želji po uničenju sistema.

Znotrajsistemski odnos do gileadske družbe predstavlja Agnes; dekle, rojeno in vzgajano v Gileadu, ki vsaj sprva nekritično sprejema vse odvode totalitarnega sistema. Na začetku deluje kot utelešenje gileadske ideologije ter skozi svoje izkustvo izriše tipsko psihologijo popolnoma ideološko pogojenega subjekta. Tudi kasneje, ko se kot pripravnica za »teto«, svojevrstno gileadsko izobraženko, nauči brati, le počasi zavzema kritično držo. Ključni trenutki zanjo so spolni napad uglednega zobozdravnika, soočenje z izkrivljanjem krščanskega nauka v Gileadu, ki svojo oblast utrjuje tudi z naslanjanjem na religijo, ter seznanitev z lastnim rodovnikom.

Nosilka zunajsistemske kritične drže je Daisy, dekle, ki jo je, ne da bi to vedela, vzgajal par odpornikov proti Gileadu. Zdi se, da je na prvi pogled morda bliže poziciji, ki bi jo do gileadske oblasti trenutno gojila povprečna oseba, toda če na gileadsko družbo pogledamo strukturno, moramo o tem vendarle podvomiti.

Branje Testamentov v trenutnem zaostrenem političnem trenutku, ki legitimira tudi skrajne totalitarne pozicije, je tolikanj tesnobnejše, kajti četudi se sprva zdi, da je gileadska družba skorajda komično pretirana in da gre Margaret Atwood pri pisanju predaleč in je premalo subtilna, roman pa preveč predvidljiv in celo podcenjujoče razlagalen, nas pri branju nenehno lovi senca spoznanja, da v Testamentih ni najti ničesar, kar ženskam ni znano tudi v obstoječi družbi: težnje po retradicionalizaciji in kratenju reprodukcijskih pravic, seksizem na delovnem mestu, nesorazmeren delež opravljenega neplačanega dela, spolno nasilje … obstajajo tudi trenutno, hkrati pa se je nemogoče popolnoma izogniti predstavam o ženskah kot manj razumnih, logiško manj sposobnih, ustvarjenih za negovanje in vzgojo otrok ali soodgovornih za posilstva. Gileadska družba je zgrajena na predpostavkah, ki so nam že znane in v neki meri celo ponotranjene. V trenutku, ko denimo nekatere države tudi v Evropi ukinjajo univerzitetne programe študijev spola, je gileadska družba, četudi res pretirano shematizirana, tesnobno bližnja.

Toda čeprav je tovrstno naklonjeno branje idejne podstati mogoče in legitimno, žal ne moremo mimo tega, da je roman razen pripoznavanja nekih simptomov idejno precej plosk; na idejni ravni imamo opraviti predvsem z detekcijo simptomov in manj z lucidno analizo ali globljim raziskovanjem strukture odkritega. Ker poleg detekcije same roman ponuja le malo, se zdi, da se v prvih dveh tretjinah zateka k precejšnjemu ponavljanju in razlagam, ki, kot se zdi, delujejo predvsem kot svojevrstno pretirano seznanjanje z gileadskim sistemom. V tem smislu mnogo bolje deluje zadnja tretjina romana, ki ponuja boljši dogajalni ritem, več intrige in manj pojasnjevanja.

Kljub tem pomanjkljivostim so Testamenti Margaret Atwood delo, ki se zdi aktualnejše, kot bi si bilo mogoče želeti, in ki ga lahko, v končni fazi, beremo tudi v opomin ali v opozorilo.


04.09.2020

Tenet

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


31.08.2020

Lucija Stepančič: Naj me kdo zbudi

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


31.08.2020

Marica Škorjanec: Nikdirdom

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.


31.08.2020

Martin Heidegger: O stvari mišljenja

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.


28.08.2020

Evripid: Alkestida

Evripid: Alkestida Gledališče Marina Držića / gostovanje na Festival Ljubljana 27.08.2020 Režija: Livija Pandur Avtorica priredbe in dramaturginja: Lada Kaštelan Scenografija: Sven Jonke (Numen) Glasba: Primož Hladnik, Boris Benko (Duo Silence) Scenografija: Andrej Rutar Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Asistentka scenografa: Irena Kraljić Asistentka režiserke: Mateja Kokol Asistentka kostumografije: Andrea Marić Nastopajo: Katarina Stegnar, Igor Kovač, Zdeslav Čotić, Glorija Šoletić, Mirej Stanić, Nika Lasić, Vini Jurčić, Hrvoje Sebastijan, Boajn Beribaka Na Festivalu Ljubljana se je s predstavo Alkestida predstavilo dubrovniško Gledališče Marina Držića. Evripidovo dramo o najboljši med ženami je na oder postavila režiserka Livija Pandur. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Aljoša Rebolj


28.08.2020

Osebna zgodovina Davida Copperfielda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.08.2020

Zoe

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.08.2020

Boris A. Novak: Lunin koledar

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


24.08.2020

Samanta Schweblin: Varna razdalja

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


21.08.2020

Razbijalka sistema

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.08.2020

Koncert opernih arij z Ano Netrebko in Jusifom Ejvazovom

Na sporedu so bili standardni odlomki železnega opernega repertoarja kot je v navadi na tovrstnih koncertih. Sicer pa je bilo vabilo na ljubljanski festival prvo, ki ga je operni par prejel v času pandemije.


17.08.2020

Marko Kravos: Poslanica v dvanajstih zlogih

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


17.08.2020

Michel Houellebecq: Serotonin

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Aleksander Golja.


17.08.2020

Borut Kraševec: Agni

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


14.08.2020

Pod belimi pečinami

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


10.08.2020

Peter Semolič: Robovi

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Maja Moll in Jure Franko.


10.08.2020

Janko Petrovec: Karantena. Rim

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Lidija Hartman.


10.08.2020

Shirley Jackson: V hiši med hribi straši

Avtor recenzije: Marko Golja Bere Jure Franko.


07.08.2020

O filmu Rim

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 68 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov