Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere: Jasna Rodošek
Ljubljana : Beletrina, 2020
Izbira družbenopolitičnega okvirja, ki sega v leta pred slovensko osamosvojitvijo, je za avtorico generacije, ki preživlja zgodnja trideseta leta nenavadna in sveža. Zgodba romana Ane Schnabl Mojstrovina se začne leta 1985 in skorajda ne moremo mimo misli, da je protagonistka nekakšen alter ego svoje avtorice, saj imata enako ime in sta rojeni istega leta, celo po videzu sta si podobni. Anino zvezo z Adamom, starejšim profesorjem literature, vse od začetka spremlja nedoločljiv nadih otožnosti in minljivosti. Erotika je vselej le nakazana. Ana v mladosti sprejme na videz pragmatično odločitev, ki bo njeno kariero in tudi intimo za vselej naredila neizogibno politično, a ne le v smislu izreka »Osebno je politično«. Adamova pragmatičnost pa se kaže na področju odnosov. Njegova Vera, ki ne nosi zaman tega imena, mu pomaga vzdrževati njegovo najbolj intimno iluzijo.
Avtoričin študij filozofije in primerjalne književnosti se romanu Mojstrovina zelo pozna in skorajda bi ga potrebovali, da bi jo razumeli. Vendar pa so pronicljivi uvidi, ki razgaljajo človekovo samost in njegove na videz racionalne motive, posejani tako lahkotno in spretno, da se z ljubezensko zgodbo spletejo v nerazdružljiv pletež. Avtorici Ani Schnabl tako z njenim orodjem – jezikom in teorijo – uspeva nekaj neverjetnega: razumeti življenje. Mojstrovina tako ni le roman, ampak življenje samo. Strast in enigma, neusahljiva volja po bivanju in zagon presegajo trivialne posamičnosti vsakokratnih razmerij. Vprašanje, ki se poraja, je, kaj nam ostane, ko se ustvarjanje izčrpa v ljubezni, ljubezen pa v banalnosti? Vsaj tedaj, če ne že prej, ugotovimo, da smo ljudje bitja, ki živijo nikoli že tam, ampak ne več tu?
Razplet zgodbe je presenetljiv. Vsakdo se vrne tja, kamor se je odločil, da spada. Adam v varnost in predvidljivost, Ana pa v svobodo, ki nikoli ne more biti nekaj statičnega. Konec njune zveze pokaže, da je medosebna realnost vedno utemeljena na konstruktu, sprenevedanju in sprejemanju vlog. Brez njih pred nami zazeva neosmišljena dejanskost, ki ne skriva svojih razpok in nedoslednosti, izvirajočih iz sebičnega iskanja najboljšega možnega izida zase ali kvečjemu iluzorne povezanosti v strahu pred samostjo. Artikulacija je spretna, stavčne strukture so gladko tekoče. Razpon besednega zaklada je širok, a naraven. Zanos je opisan v več vrstic dolgih povedih, ki se berejo kot mrzličen tok zavesti, od navdušenja kipeč čez vse robove. Avtorica z lahkotnostjo, skorajda mimogrede, izreka besede, za katere se zdi, da vsebujejo poanto naših življenj in bi jih lahko begajoče iskali leta. In to ji uspeva vedno znova. Na primer:
»Vsakdo se najgloblje zaplete v tiste ljudi, ki ga z vsemi sredstvi ščitijo pred zdrsom v najglobljo zev, ali v tiste, ki jih je pred izhlapitvijo treba zaščititi. Redki prenesejo izpostavljenost. Nihče ne zdrži, če se na njem razlomi ravnodušnost sveta.«
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere: Jasna Rodošek
Ljubljana : Beletrina, 2020
Izbira družbenopolitičnega okvirja, ki sega v leta pred slovensko osamosvojitvijo, je za avtorico generacije, ki preživlja zgodnja trideseta leta nenavadna in sveža. Zgodba romana Ane Schnabl Mojstrovina se začne leta 1985 in skorajda ne moremo mimo misli, da je protagonistka nekakšen alter ego svoje avtorice, saj imata enako ime in sta rojeni istega leta, celo po videzu sta si podobni. Anino zvezo z Adamom, starejšim profesorjem literature, vse od začetka spremlja nedoločljiv nadih otožnosti in minljivosti. Erotika je vselej le nakazana. Ana v mladosti sprejme na videz pragmatično odločitev, ki bo njeno kariero in tudi intimo za vselej naredila neizogibno politično, a ne le v smislu izreka »Osebno je politično«. Adamova pragmatičnost pa se kaže na področju odnosov. Njegova Vera, ki ne nosi zaman tega imena, mu pomaga vzdrževati njegovo najbolj intimno iluzijo.
Avtoričin študij filozofije in primerjalne književnosti se romanu Mojstrovina zelo pozna in skorajda bi ga potrebovali, da bi jo razumeli. Vendar pa so pronicljivi uvidi, ki razgaljajo človekovo samost in njegove na videz racionalne motive, posejani tako lahkotno in spretno, da se z ljubezensko zgodbo spletejo v nerazdružljiv pletež. Avtorici Ani Schnabl tako z njenim orodjem – jezikom in teorijo – uspeva nekaj neverjetnega: razumeti življenje. Mojstrovina tako ni le roman, ampak življenje samo. Strast in enigma, neusahljiva volja po bivanju in zagon presegajo trivialne posamičnosti vsakokratnih razmerij. Vprašanje, ki se poraja, je, kaj nam ostane, ko se ustvarjanje izčrpa v ljubezni, ljubezen pa v banalnosti? Vsaj tedaj, če ne že prej, ugotovimo, da smo ljudje bitja, ki živijo nikoli že tam, ampak ne več tu?
Razplet zgodbe je presenetljiv. Vsakdo se vrne tja, kamor se je odločil, da spada. Adam v varnost in predvidljivost, Ana pa v svobodo, ki nikoli ne more biti nekaj statičnega. Konec njune zveze pokaže, da je medosebna realnost vedno utemeljena na konstruktu, sprenevedanju in sprejemanju vlog. Brez njih pred nami zazeva neosmišljena dejanskost, ki ne skriva svojih razpok in nedoslednosti, izvirajočih iz sebičnega iskanja najboljšega možnega izida zase ali kvečjemu iluzorne povezanosti v strahu pred samostjo. Artikulacija je spretna, stavčne strukture so gladko tekoče. Razpon besednega zaklada je širok, a naraven. Zanos je opisan v več vrstic dolgih povedih, ki se berejo kot mrzličen tok zavesti, od navdušenja kipeč čez vse robove. Avtorica z lahkotnostjo, skorajda mimogrede, izreka besede, za katere se zdi, da vsebujejo poanto naših življenj in bi jih lahko begajoče iskali leta. In to ji uspeva vedno znova. Na primer:
»Vsakdo se najgloblje zaplete v tiste ljudi, ki ga z vsemi sredstvi ščitijo pred zdrsom v najglobljo zev, ali v tiste, ki jih je pred izhlapitvijo treba zaščititi. Redki prenesejo izpostavljenost. Nihče ne zdrži, če se na njem razlomi ravnodušnost sveta.«
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:
Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci
SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec
Neveljaven email naslov