Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Iza Pevec
Bere Lidija Hartman.
Skupinski prevod; Ljubljana : Beletrina, 2020
Kako bi se odzvali, če bi slišali, da se je v vašem prijateljskem krogu zgodilo posilstvo? To se nam ne dogaja, naš prijatelj ni posiljevalec, je misel, ki preveva odzive okolice v romanu mlade nemške pisateljice Bettine Willpert, in tak je tudi naslov Kar se nam ne dogaja. To pa ni le občutek in odziv vpletenih v literarnem delu, temveč ob branju zaradi pisateljičinega spretnega pristopa nekaj podobnega doživljamo tudi sami. Delo namreč spodbija nekatere stereotipne predpostavke in mite o posilstvu – posiljevalec v tem primeru ni neznan zloben moški, temveč prijeten in razgledan znanec.
Anna in Jonas se spoznata ob pogovoru o literaturi. Čeprav si sprva nista zares simpatična, ju razgrete debate povežejo. Tudi okolje zgodbe je namreč nestereotipno glede na obravnavano temo: dogajanje je postavljeno v levičarsko, liberalno-akademsko skupnost v Leipzigu. Poletje je in Anna je pravkar končala študij prevajalstva, Jonas pa piše doktorat o ukrajinski pop literaturi. To je tudi ena od tem, ki ju zbližajo, saj se je Annina družina v Nemčijo priselila iz Ukrajine, ko je bila sama še otrok. Jonas se je nedavno razšel z dolgoletnim dekletom, noben od njiju si ne želi zveze, a v pogovorih uživata in se bežno zapleteta. Brezskrbna poletna noč, rojstnodnevna zabava Aninega prijatelja, pa ostro zareže v lahkotnost študentskega življenja: ona pravi, da jo je Jonas na zabavi posilil, on, da je šlo za sporazumen spolni odnos. Nedvoumnega odgovora na to, kaj se je zgodilo, bralec ne dobi, odločiti se mora sam. Občutek ob branju, ki ga potrdijo tudi intervjuji s pisateljico, pa je, da se je posilstvo v resnici zgodilo.
Bettina Willpert zgodbo, like, naracijo in slog gradi premišljeno. Ključni sta predvsem dve pisateljski odločitvi. Jonas ni tipičen negativec, temveč šarmanten mlad izobraženec. Prav v tem je moč romana, saj bralec simpatizira z njim, ko se družba obrne proti njemu in ko izgubi službo. Je res lahko storil kaj takega?, se sprašuje. S tem, ko sočustvujemo z njim, pisateljica pokaže, da gre za strukturni problem patriarhalne družbe. Čeprav Anni verjamemo, nehote začnemo razmišljati, ali je bila morda preveč pijana, da bi izrazila svoje nestrinjanje s spolnim odnosom, in da je šlo morda zgolj za nesporazum. Se nam zato, ker sta pred tem imela sporazumen spolni odnos, posilstvo morda zazdi manj verjetno?
K temu, da nam pisateljica približa Jonasa, pripomore tudi specifična zasnova romana Kar se nam ne dogaja. Neznani tretjeosebni pripovedovalec oziroma pripovedovalka je tako okleščen, da ga zgolj slutimo. Beremo to, kar so tej neznani osebi povedali vpleteni. V posrednem govoru ne spregovorita le Jonas in Anna, temveč tudi njuni prijatelji in bližnji. Zdi se, da med bližnjimi Anni zares verjame le njena sestra Daria, prijatelj Hannes v precepu ne zna prav dobro odreagirati, njena sostanovalka Verena pa se na primer sprašuje, ali bi nekdo, ki je preživel posilstvo, po tem res spal s toliko moškimi? Pisateljica pravzaprav bralca prestavi v aktivno vlogo, podobno recimo Hannesovi, ki se je moral odločiti, komu verjeti. S tem se znajdemo v srčiki problema, v zagati, ko tudi sami podvomimo o Annini resnici. Nelagodje, ki ga začutimo ob tej vlogi, je po mojem mnenju ena izmed odlik romana, saj kompleksnost družbene problematike spolnega nasilja ne le predstavi, temveč nas vanjo vpne.
Naši odzivi in sodbe niso brez posledic in teže – z Annino prijavo, birokracijo in posledičnim odzivom širše okolice se vse še poslabša. Družba in sistem se s (tovrstnim) nasiljem pač ne znata uspešno spopasti. So obsodbe in izključitev Jonnasa pravilne ali pretirane? Je prav, da izgubi službo? Je ustanovitev podporne skupine za Anno dobrodošla ali poseg v njeno intimo? Lahkih in enoznačnih odgovorov na ta in podobna vprašanja bržkone ni, podobno kot ni lahko rešljiv v družbeno tkivo vkopan problem spolnega nasilja.
Jezik romana Kar se nam ne dogaja je preprost in tekoč, slog berljiv in razumljiv, občutek pri branju je nemara res podoben, kot če bi nam o posilstvu v našem krogu pripovedovali znanci. Drugačen slog ali način pisanja res nista potrebna – avtorica Bettina Willpert nas namreč z enostavnimi besedami učinkovito sooči s kompleksnim vprašanjem: kako bi v takšnem primeru ravnali sami?
Avtorica recenzije: Iza Pevec
Bere Lidija Hartman.
Skupinski prevod; Ljubljana : Beletrina, 2020
Kako bi se odzvali, če bi slišali, da se je v vašem prijateljskem krogu zgodilo posilstvo? To se nam ne dogaja, naš prijatelj ni posiljevalec, je misel, ki preveva odzive okolice v romanu mlade nemške pisateljice Bettine Willpert, in tak je tudi naslov Kar se nam ne dogaja. To pa ni le občutek in odziv vpletenih v literarnem delu, temveč ob branju zaradi pisateljičinega spretnega pristopa nekaj podobnega doživljamo tudi sami. Delo namreč spodbija nekatere stereotipne predpostavke in mite o posilstvu – posiljevalec v tem primeru ni neznan zloben moški, temveč prijeten in razgledan znanec.
Anna in Jonas se spoznata ob pogovoru o literaturi. Čeprav si sprva nista zares simpatična, ju razgrete debate povežejo. Tudi okolje zgodbe je namreč nestereotipno glede na obravnavano temo: dogajanje je postavljeno v levičarsko, liberalno-akademsko skupnost v Leipzigu. Poletje je in Anna je pravkar končala študij prevajalstva, Jonas pa piše doktorat o ukrajinski pop literaturi. To je tudi ena od tem, ki ju zbližajo, saj se je Annina družina v Nemčijo priselila iz Ukrajine, ko je bila sama še otrok. Jonas se je nedavno razšel z dolgoletnim dekletom, noben od njiju si ne želi zveze, a v pogovorih uživata in se bežno zapleteta. Brezskrbna poletna noč, rojstnodnevna zabava Aninega prijatelja, pa ostro zareže v lahkotnost študentskega življenja: ona pravi, da jo je Jonas na zabavi posilil, on, da je šlo za sporazumen spolni odnos. Nedvoumnega odgovora na to, kaj se je zgodilo, bralec ne dobi, odločiti se mora sam. Občutek ob branju, ki ga potrdijo tudi intervjuji s pisateljico, pa je, da se je posilstvo v resnici zgodilo.
Bettina Willpert zgodbo, like, naracijo in slog gradi premišljeno. Ključni sta predvsem dve pisateljski odločitvi. Jonas ni tipičen negativec, temveč šarmanten mlad izobraženec. Prav v tem je moč romana, saj bralec simpatizira z njim, ko se družba obrne proti njemu in ko izgubi službo. Je res lahko storil kaj takega?, se sprašuje. S tem, ko sočustvujemo z njim, pisateljica pokaže, da gre za strukturni problem patriarhalne družbe. Čeprav Anni verjamemo, nehote začnemo razmišljati, ali je bila morda preveč pijana, da bi izrazila svoje nestrinjanje s spolnim odnosom, in da je šlo morda zgolj za nesporazum. Se nam zato, ker sta pred tem imela sporazumen spolni odnos, posilstvo morda zazdi manj verjetno?
K temu, da nam pisateljica približa Jonasa, pripomore tudi specifična zasnova romana Kar se nam ne dogaja. Neznani tretjeosebni pripovedovalec oziroma pripovedovalka je tako okleščen, da ga zgolj slutimo. Beremo to, kar so tej neznani osebi povedali vpleteni. V posrednem govoru ne spregovorita le Jonas in Anna, temveč tudi njuni prijatelji in bližnji. Zdi se, da med bližnjimi Anni zares verjame le njena sestra Daria, prijatelj Hannes v precepu ne zna prav dobro odreagirati, njena sostanovalka Verena pa se na primer sprašuje, ali bi nekdo, ki je preživel posilstvo, po tem res spal s toliko moškimi? Pisateljica pravzaprav bralca prestavi v aktivno vlogo, podobno recimo Hannesovi, ki se je moral odločiti, komu verjeti. S tem se znajdemo v srčiki problema, v zagati, ko tudi sami podvomimo o Annini resnici. Nelagodje, ki ga začutimo ob tej vlogi, je po mojem mnenju ena izmed odlik romana, saj kompleksnost družbene problematike spolnega nasilja ne le predstavi, temveč nas vanjo vpne.
Naši odzivi in sodbe niso brez posledic in teže – z Annino prijavo, birokracijo in posledičnim odzivom širše okolice se vse še poslabša. Družba in sistem se s (tovrstnim) nasiljem pač ne znata uspešno spopasti. So obsodbe in izključitev Jonnasa pravilne ali pretirane? Je prav, da izgubi službo? Je ustanovitev podporne skupine za Anno dobrodošla ali poseg v njeno intimo? Lahkih in enoznačnih odgovorov na ta in podobna vprašanja bržkone ni, podobno kot ni lahko rešljiv v družbeno tkivo vkopan problem spolnega nasilja.
Jezik romana Kar se nam ne dogaja je preprost in tekoč, slog berljiv in razumljiv, občutek pri branju je nemara res podoben, kot če bi nam o posilstvu v našem krogu pripovedovali znanci. Drugačen slog ali način pisanja res nista potrebna – avtorica Bettina Willpert nas namreč z enostavnimi besedami učinkovito sooči s kompleksnim vprašanjem: kako bi v takšnem primeru ravnali sami?
Na komornem odru Drame SNG Maribor so premierno uprizorili predstavo za otroke Mica pri babici nastalo po zgodbi iz serije knjig Pirati iz dežele Merikaka pisatelja Andreja Predina in ilustratorja Marjana Mančka. Po besedah režiserja in avtorja priredbe besedila predstave Mihe Goloba gre za "pustolovsko strašljivko", ki popelje otroke v svet domišljije, hkrati pa jih sooči tudi s povsem resničnimi izziv. Predstavo si je ogledala Aleksandra saška Gruden. Priredba besedila Miha Golob Dramaturginja: Maja Borin Igrajo: Mirjana Šajinović, Nejc Ropret, Blaž Dolenc in Irena Varga Scenograf in oblikovalec luči: Miha Golob Kostumografka: Dajana Ljubičič Skladatelj:Vasko Atanasovski
Susan Sontag: Alice v postelji - prva slovenska uprizorite - premiera v Mali drami, 8. 11. 2019 Napoved: Na odru Male drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči uprizorjena že četrta premiera v letošnji sezoni. Tokrat smo gledali igro v osmih prizorih z naslovom Alice v postelji Susan Sontag, ameriške angažirane avtorice, ene najvidnejših ustvarjalk iz šestdesetih let. Režija in scenografija: Dorian Šilec Petek. Na premieri je bila Tadeja Krečič. prevajalka: Darja Dominkuš režiser in scenograf: Dorian Šilec Petek dramaturginja: Staša Prah kostumografinja: Tina Bonča avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar lektorica: Tatjana Stanič oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Igrajo: Maša Derganc Sabina Kogovšek, Vojko Zidar, Saša Tabaković Iva Babić Eva Jesenovec, Veronika Drolc Timon Šturbej
Sinoči je bila v Ljubljani v Kinodvoru premiera filma Dober dan za delo scenarista in režiserja Martina Turka, znanega po svojem igranem filmu Nahrani me z besedami iz leta 2012 in igrano-dokumentarnem filmu Doberdob – Roman upornika iz leta 2015. Njegov novi film, ki je postavljen v današnje Sarajevo, ocenjuje Tesa Drev:
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči najmlajši lahko prisluhnili laponskim pripovedkam, ki so nastajale iz glasbe in papirjja. Predstavo z naslovom Tjulenj, ki jo je režiral Matija Solce, si je ogledala Magda Tušar:
Koprodukcija Lutkovno gledališče Ljubljana in Umetniško društvo Konj / premiera 29.10.2019 Režiser Jan Zakonjšek Avtor likovne podobe Silvan Omerzu Prevod in priredba Silvan Omerzu Izvajalec glasbe na harmoniki Damjan Vahtar Avtor songov Andrej Rozman Roza Avtor glasbe Ernö Sebastian Vodja predstave in oblikovalec zvoka Luka Bernetič Lučni vodja Maša Avsec Scenski tehnik Iztok Vrhovnik Izdelava lutk, scene in kostumov Silvan Omerzu, Daša Simčič, Marina Hrovatin Igrata: Brane Vižintin in Boštjan Sever k.g. V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so v koprodukciji z Umetniškim društvom Konj obnovili predstavo Napravite mi zanj krsto, ki je v tragični veseloigri pred 25 leti nepozabno povezala lutkovno animacijo ter neposrednost nasilja in smrti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.
Mala drama SNG Drama Ljubljana, koproducent AGRFT Platon: Simpozij Avtorski projekt Avtorji priredbe so ustvarjalci predstave Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Tery Žeželj Scenografija: Sara Slivnik Kostumografinja: Ana Janc Avtor glasbe: Martin Vogrin Lektorica: Kristina Anželj Koreografinja: Aja Zupanec Oblikovalec Svetlobe: Vlado Glavan Igrajo: Petra Govc, Lucija Harum, Maja Končar, Ana Pavlin, Nina Valič, Nika Vidic, Barbara Žefran Napoved: Odrska razmišljanja o ljubezni se v ljubljanski Drami to sezono nadaljujejo. Sinoči s Platonovim Simpozijem, avtorskim projektom režiserja Luka Marcena, dramaturginje Tery Žeželj, sedmih igralk in drugih soustvarjalcev uprizoritve. Na premieri pa je bila Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov